28.4.10

Šgarhglji! GHmelj!

Obožujem svoje hgoriške frende. Ne samo zato, ker so ultra fejst družba, poznajo vse skrite kotičke svojega okoliša (kdo bi si mislil, da v Predmeji tako piha?) in sredi zime prinašajo cele gajbe domačih kakijev, pač pa tudi zato, ker strpno prenašajo moja čedalje pogostejša romanja na ta konec kokoške, čim se začne toplejše vreme. 
In zato jim niti slučajno ne gre zameriti, če se - četudi pritajeno - nasmihajo mojim spodletelim poskusom gazenja po robidah (naslednjič res pridem v gojzarjih, ampak res!) med nabiranjem divjih špargljev in hmelja. Kot nalašč je Dario Cortese ravno v tej številki Odprte kuhinje nedeljske kulinarične tiskane priloge objavil cel tribute temu zelenju, sicer pa na netu mrgoli receptov z variaciami na to spomladansko temo. Tako kot špargljev in hmelja na Goriškem.

13.4.10

Vzhodo od yama

Yambicije se nadaljujejo. Od nekod sem spraskala še eno repo in našla tale fletn recept za juho, ki v teh čudaško mrzlih aprilskih dneh še vedno sede ful. Sestavine sicer zahtevajo sladki krompir, ampak ha!, brbončice se da zlahka nategniti tudi z yamom.
In ker sem pri svojem tauhanju za hrano naletela še na zelje v precej ubogem stanju (J., prisežem, da sem vse zarjavele liste takojci kompostirala!) in zelo zdolgočaseno navadno in rumeno korenje, sem pač nadaljevala v bolj orientalskem stilu: kurkumin riž in pojma-nimam-kaj-za-eno omako s prej naštetimi sestavinami. Pa veliko vzhodnjaških začimbic.

Yum yum yam!

Yes, v Maxiju prodajajo yam! Večno zmedena, ali gre za yam ali za sladki krompir, skušnjavi se pač ne da upreti. Dokler ne prideš domov in ugotoviš, da se vsi tvoji v glavi zapredeni recepti navezujejo na pečico. Ki pa je ni. Hm.
Pobrskam po spominu in hladilniku in ugotovim, da bi lahko glorificirano pridobitev sparila s tofujem, rdečo čebulo, zeleno, korenjem in rožmarinom ter vses kupaj scmarila v ponvi. Rečeno, storjeno. Pojedeno. Uživano.

7.4.10

I like

I like door-to-door delivery.
I like local farmers.
I like topaz apples.
I like decent prices (4 euros for 4 kilos plus is considered as such).
I like ... liking.

3.4.10

Sobotno solatno

God I love salads. Especially after a monster dinner party.
Zložim sveže nakupljena živila z (ob)rednega obiska tržnice (kdo bi si mislil, da imamo pri nas tudi pražarno?) tja, kamor spadajo. Vmes, ko čakam, da se mi skuhajo testenine, opere en stroj perila, ta drugi pa posuši na terasi (juhej za pomladansko sonce!), vržem v svojo skledo de luxe regrat, radič, nalistan kozji sir, čičeriko (jah, seveda, spet sem je skuhala za cel blok), žafran, gorčico s celimi semeni (a obstaja kaj takega kot blazna afiniteta do gorčičnih semen?), aceto balsamico in olivno olje, za katerega si želim, da bi bilo bučno (but you can't have it all) ... in vmes Queeni zajodlajo svojo Bohemian Rhapsody ... in stoično ugotovim, da sem spet uporabila preveč oklepajev v enem odstavku.
Ampak solat pa ni nikoli preveč.

1.4.10

So we finally meet

Sploh ne vem, ali sem že kdaj v življenju jedla črno redkev. Vedno je ležala s svojimi sopobrankami v zabojih na tržnici in govorila sem si, da enkrat že pride na jedilnik, enkrat pač, ko ... 
Seveda ta "ko" zlepa ni prišel, dokler mi je ena mojih najljubših branjevk ni zastonj poturila v škrnicelj z regratom. Hm. Hipna silna zagata. Kako se zadevščina sploh konzumira? Hvala bogu za instant kmečko znanje: prijazna branjevka mi je poleg zelenjave postregla še z receptom. In tako je nastala tale zribana solata s čičeriko (fiožola ni pri hiši) in olivnim oljem. Potem googlam dalje in ugotovim, da je koreninica eno samo zdravje, pa še na dosegu roke. Ni da ni!
Sodba? Jajčastih črnjavk se ne bom več tako disciplinirano izogibala ...