Vse dobro s Tajvana

Azijci se mi zdijo neskončno genialni pri uporabi hrane. Koliko različic na isto temo - npr. riž - so zmožni ustvariti, je skoraj nemogoče zapopasti. In eden od takih fenomenov je tudi tapioka.

Kolikor sem lahko do sedaj spoznala, jo uporabljajo kot "surovo" (se pravi kot običen gomolj - tako kot med vietnamsko vojno vojaki v podzemnih rovih), moko in kroglice. Iz katerih delajo tisto fantastično (in fantastično kalorično) pijačo po imenu bubble tea, ki sem jo prvič (hecno) poskusila v Vancouvru, totalno pa se je naužila nedavno na Tajvanu, od koder tudi izvira.

Doma se mi še ni posrečilo poustvariti te sladice pijače, ker nimam pojma kako priti do tistih sumljivo gumijastih žvečljivih kroglic. Sem pa zato zadnjič nekje (a je bil Dunaj?) staknile tele bele cukrčke:

In jasna stvar sem morala nekaj sčarati iz tega. Kaj porečete na en puding z okusi prihajajočih božično-novoletnih praznikov, čez pa ultrasezonsko sladkasto omako iz kakijev?

Jaz porečem: šeeeeeee.

S kokosom.

Pa sem nazaj. V mrzli, megleni, domači Ljubljani. V zimi, ki se podpisuje kot koledarska jesen. Na relaciji stanovanje - bus - služba - popoldanske prostočasne aktivnosti - dom.

In sobotna tržnica.

Kjer prodajajo buče.

Iz teh buč se da ustvariti čudovito bučno juho. Ta mi je od nedavnega obiska Tajvana še bolj pri srcu, saj sem kar nekaj novih poznanstev razsvetlila, da obstaja ena tako čudovita stvar, kot je bučno olje. Zato sem si ga seveda velikodušno zlila na krožnik v spomin na njihovo navdušenost.

Rada pa jo imam tudi še zaradi ene druge azijske komponente: bučno juho vedno pripravim s kokosovim mlekom. Neverjetno, kako lahko ena taka malenkost prinese tako veliko izboljšavo.

In še ena neverjetna zadeva - pa ne vem, a to zato, ker smo se o njej zadnjič pogovarjale na dolgi kavi (ojej, a smo že tako stare, da se pogovori vrtijo o bučah?) ali ker je zadeva revolucionarna: bučo kar celo potisnemo v pečico in jo šele potem obdelamo (izdolbeno in olupimo). Preverjeno deluje!