26.3.12

Sod(b)a

Sinoči je padla sodba, kakšen teden ali tri prej pa soda ...
Vsake toliko časa jutranjo rutino sojinega mleka s kosmiči zamenjam s čim bogatejšim. Recimo s takimle kruhom s semeni, oreški in sodo bikarbono.


Bojda spada tole živilo na jedilnik za povečanje inteligence (če gre verjeti knjigi Prava hrana za bistro glavo), ampak glede na to, da nisem uporabila rozin, namesto pinjenca pa sem not zlila (ipak) sojino mleko, po mojem ni bojazni za nek radikalen zasuk.


Bi pa večkrat vihtela žlico, polno take fine domače ribezove marmelade ...

18.3.12

Nenaključni kič


Eden tistih kičastih začetkov:

Rada imam sobote. Sploh te pomladanske, ko je sonce ob 8h že močno visoko - in mu ne zamerim, da sili k meni skozi zaprte rolete. Pa potem sončni žarki še za zajtrk v zenplacu. Odprta balkonska vrata z izklopljenimi radiatorji. In plapolanje sveže opranega perila v vetru na terasi - ja, na terasi.

Poganjanje pedal do tržnice. Srečevanje poznanih obrazov na Čopovi. Kupovanje ljubezni polnih pridelkov od poznanih obrazov na Pogačarjevem in Vodnikovem trgu, vmes seveda še na pokriti tržnici. Vrnem prazne kartone za jajca in vzamem nove. Degustiram kobilje mleko. Duham carjeviče in šele ob plačilu opazim, kako mi ga. Krošelj v vrečko zgužva še topaze in "tazadnje hruške". Kako mi v Sosedovi pekarni napol šenkajo čisti ajdov kruh, potem ko kupim že pol hlebca ajdovega z bučnimi semeni in enega z orehi.


Zapravim četrt ure za logistično zagato po imenu Kako spraviti vse nakupe v vedno premajhno kolesarsko košaro. In ko mi uspe, sledi oddahnjeno maširanje soncu naproti, v eni roki kolo, v drugi mobitel. Klic. Čaj. Sobotna priloga. Sumljivo prijazni natakarji in samoumevna zaobljuba, da še pridem.

In končno eno pravo pošteno doma narejeno kosilo. Tokrat: cvetačna juha z mladim kozjim sirom in rezinami ajdovega kruheka.


Not sem poturila še doma vzgojeno blitvo. Ki pa ima ekstremno hecno osebnost. Namreč, pozimi sem že povsem obupala nad njo, ker je bila absolutno nekooperativna: zalivala sem jo, šrpicala s koprivami proti invaziji žužkov, pa vse skupaj nič ... In ko sem dvignila roke, jo oddala v zimsko spanje na hodnik, spokala nahrbtnik za mesec dni v Azijo - je bila ob povratku vsa cvetoča in sijoča in razbohotena. In tako do danes, pa sem jo po mojem (glede na moje nezelene prste) zalila kakšne dvakrat. Da ne omenjam, da je zraven začel poganjati še pehtran.


Očitno je nekatere stvari bolje pustiti na miru. Ta juha ne spada v to kategorijo.


Zatem pride nedelja, prav tako oboževana. Legitimno zabušavanje in zidanje dvosobnih stanovanj v oblakih. In končno ena poštena spomladanska solata: radič, rukola, mladi kozji sir, orehi, limonin sok, olivno olje in - portulak. Kar sem slučajno kupila iz čiste radovednosti in navdušenosti nad hecnim imenom, se izkaže za eno od najbolj oh in sploh zelenjavic - če gre verjeti Wikipediji, imajo tile zeleni listki največ omega 3 maščobnih kislin sploh.



Povsem kičasto. Tudi zaključek.