Just eat it

Yo(ta), sobota!

2012-01-28T19:24:00.000+01:00

Počasi se mi dozdeva, da so sobote moj najljubši dan v tednu. Ne da bi sploh iskala favorita, ampak res so ... čudovite. In to celo pozimi - ali pa pač prav zato. Ker zima je čas jot.

Klobasa za nekatere, vino za vse

Vsakotedenska viža, na katero zaigram z največjim veseljem, gre nekako takole: poležavanje, lenobno zajtrkovanje v zenplacuTM, pavšalno pospravljanje, skok na tržnico, klepet s kmeti, kofetkanje s prijatelji ... in kuhanje.

Bizarno ali pač ne, jote so mi totalno kul. Sploh po moje: namesto krompirja not zmečem bučo, dodam kakšno lečo ali kvinojo, zrave sčaram polento, v vsakem primeru pa kraljuje zelje. Pa fižol. Pa lovor. Pa ...

... ena sama sreča. :) Matr sem simpl. Tako kot recept za joto.

Zloženo in pospravljeno

2012-01-07T15:12:00.000+01:00

Pijem kavo, poslušam AceRadio 90s Alternative na iTunes, berem zapise svojih prijateljev, spremljam ropotanje pralnega in pomivalnega stroja (in upam, da ne vrže ven varovalke), sledim urniku nadvse prijetnih družinko-prijateljskih obveznosti.

In kuham.

Tokrat, sezoni primerno, bučno-zeljnato zloženko. Na Kulinarični Sloveniji sem našla neke podobne recepte s krompirjem, a ker pač krompirja nikdar nimam, imam pa vedno precej buč, sem pač brez omahovanj ti dve sestavini zamenjala.

Pa še kakšno vmes.

Tako je nastala takale zloženka:

- Skuhala sem posebej zelje, česen (oh ja ... vdajam se počasi ... ), čebulo, lovorjev list, kumin.

- Skuhala sem v drugi posodi na rezine zrezano bučo in ingver.

- V pomaščen pekač sem zložila najprej bučo, posolila in popoprala (ker sem to pozabila storiti s kropom), nato gor zložila zelje ter zopet popoprala in posolila.

- Zžvrkljala sem mleko, jajce in muškatni orešek, zlila po bučno-zeljnati mešanici in povrh izdatno (ker je pač vikend) potresla z ovčjo feto. Butnila sem v pečico na 180 stopinj za 20 minut et voila!

Zadeva sicer pri prelaganju na krožnik nekoliko razpade in iz zloženke nastane nametanka, ampak s pospravljanjem ni nobenih težav!

Čudno prečudno

2012-01-05T19:42:00.000+01:00

Zadnjič sem na minitržnici pred Interšparom na Viču - če še kdo ne ve, tam se nekaj kmetov nagnete vsako soboto - pograbila tole:

Kmetica mi je povedala, da se menda dobro poda k mesu. Jaz ga sicer nisem imela, sem jo pa vseeno olupila (in pobrala vmes par trnjev) in popekla.

In nisem povsem prepričana, kaj je bolj čudno: ta (sicer zelo okusna) trnava buča ali surova (tudi izjemna) rdeča pesa kot priloga ... ?

Po moje.

2011-12-26T13:33:00.000+01:00

Če bi bilo po moje, bi vsak zimski dan jedla eno pošteno dobro juhico. Med službenim tednom se za doseganje tega cilja trudim po najboljših močeh (in hvala bogu je v našem okolišu kar nekaj azilov za takšna gurmanska hrepenenja), med vikendi in prostimi dnevi, kot je današnji praznik, pa še toliko bolj. Sploh če so za tabo dnevi predoziranja s cukrom ...

Danes sem torej naredila v hladilniku obvoz mimo vseh vanilijevih rogljičkov, rumovih kroglic, domačih prijateljev, shortbreadov, pralin, čokoladih lešnikov, božičnih pudingov, mafinov in drugih daril ter v lonec zmetala:

- kokosovo maščobo

- kumin (indijski real deal)

- gorčična semena

- rdečo čebulo

- česen (jebiga)

- ingver

- korenje

- sladki krompir

- sol, poper, papriko in koriander

Četrt ure pajcanja, minutko miksanja z gospodinjinim najboljšim prijateljem (aka f/palični mešalnik) - in neskončno časa zadovoljstva ...

The annual feast.

2011-12-18T23:06:00.000+01:00

Hja. Obožujem frej sobote. In našo standardno predbožično ~~basanje~~ večerjanje.

Tokrat se mi je totalno zaluštalo receptov iz knjige Jamieja Oliverja. Še posebej zato, ker je bilo v receptih veliko sezonskih sestavin: buč takih in onakih ...

... sladkega krompirja in zelene ...

... korenja, redkvic, rozin (ok, te so v hladilniku v sezoni celo leto) ...

... jabolk. Poleg tega sem lahko potrgala še tiste zadnje listke mete in peteršilja z balkona (no, zdaj kar s hodnika) ...

... končno sem lahko porabila še rižev papir ...

... in nastalo je nekaj čudovitih solat ...

... rižot in spomladanskih zavitkov.

Jap, super je bilo!

Vse dobro s Tajvana

2011-11-23T19:38:00.001+01:00

Azijci se mi zdijo neskončno genialni pri uporabi hrane. Koliko različic na isto temo - npr. riž - so zmožni ustvariti, je skoraj nemogoče zapopasti. In eden od takih fenomenov je tudi tapioka.

Kolikor sem lahko do sedaj spoznala, jo uporabljajo kot "surovo" (se pravi kot običen gomolj - tako kot med vietnamsko vojno vojaki v podzemnih rovih), moko in kroglice. Iz katerih delajo tisto fantastično (in fantastično kalorično) pijačo po imenu bubble tea, ki sem jo prvič (hecno) poskusila v Vancouvru, totalno pa se je naužila nedavno na Tajvanu, od koder tudi izvira.

Doma se mi še ni posrečilo poustvariti te ~~sladice~~ pijače, ker nimam pojma kako priti do tistih sumljivo gumijastih žvečljivih kroglic. Sem pa zato zadnjič nekje (a je bil Dunaj?) staknile tele bele cukrčke:

In jasna stvar sem morala nekaj sčarati iz tega. Kaj porečete na en puding z okusi prihajajočih božično-novoletnih praznikov, čez pa ultrasezonsko sladkasto omako iz kakijev?

Jaz porečem: šeeeeeee.

S kokosom.

2011-11-23T18:50:00.001+01:00

Pa sem nazaj. V mrzli, megleni, domači Ljubljani. V zimi, ki se podpisuje kot koledarska jesen. Na relaciji stanovanje - bus - služba - popoldanske prostočasne aktivnosti - dom.

In sobotna tržnica.

Kjer prodajajo buče.

Iz teh buč se da ustvariti čudovito bučno juho. Ta mi je od nedavnega obiska Tajvana še bolj pri srcu, saj sem kar nekaj novih poznanstev razsvetlila, da obstaja ena tako čudovita stvar, kot je bučno olje. Zato sem si ga seveda velikodušno zlila na krožnik v spomin na njihovo navdušenost.

Rada pa jo imam tudi še zaradi ene druge azijske komponente: bučno juho vedno pripravim s kokosovim mlekom. Neverjetno, kako lahko ena taka malenkost prinese tako veliko izboljšavo.

In še ena neverjetna zadeva - pa ne vem, a to zato, ker smo se o njej zadnjič pogovarjale na dolgi kavi (ojej, a smo že tako stare, da se pogovori vrtijo o bučah?) ali ker je zadeva revolucionarna: bučo kar celo potisnemo v pečico in jo šele potem obdelamo (izdolbeno in olupimo). Preverjeno deluje!

Travel.

2011-09-18T12:19:00.000+02:00

Družinski izlet se jezadnjič spreobrnil v pravo kulinarično potovanje, saj je teta polegobičajnih (torej mesnih) pripravila tudi sojine polnjene paprike. Inbile so odlične, tako da sem se odločila, da moram tudi jazpostoriti nekaj v tej smeri. Seveda ne brez eksperimentiranja.

Pri svojem najljubšemekokmetu sem si nagrebla paprik (in v eni od njih zopet našla črva,juhej za nešpricane pridelke!) in ostale zelenjave ter se domazakopala v delo. Izjemno prav mi je prišla mešanica začimb, ki mijih je prijateljica prinesla iz Turčije, sploh pa sem se zabavala skvinojo, ki je eno mojih najljubših žit. Nanjo so me med mojimiobiski navadili Kanadčani, ki so me razsvetlili, da je dobro mašilov juhah, solatah, nadevih in drugih jedeh, kjer bi običajno čaraliz rižem.

Paprike so bile okusne inzadeve so se razpasle v take dimenzije, da sem jih konzumirala šenaslednji dan v službi. In vse skupaj samo potrjuje mojo tezo, dapotovanja – pa četudi zgolj kulinarična – brezpogojnokoristijo.

Za 4 osebe potrebujemo:

4 velikerdeče/rumene/zelene/oranžne paprike

250 g kvinoje

pol čebule ali pora

strok česna

gorčična semena

15 dkg mladega kozjegasira

1 jajce

1 bučko

1 jajčevec

sol, poper

peteršilj

baziliko

mleto papriko

olivno olje

500 g tofuja

Tofu zrežemo na osemrezin in jih vsaj eno uro mariniramo v mešanici olivnega olja, soli,popra, mlete paprike, bazilike in peteršilja.

V kozici na olivnem oljuprepražimo čebulo, česen in gorčična semena. Dodamo na kockenarezano bučko in jajčevec ter solimo in popramo. Nato pridamopredhodno dobro sprano kvinojo in zalijemo s 500 ml vode. Kuhamo, daizpari skoraj vsa voda. Dodamo sir, jajce, peteršilj in baziliko.

Paprikam odstranimo vrh specljem in očistimo notranjost. Skoraj do konca jih napolnimo skvinojino mešanico in denemo v pekač.

Rezine tofuja prav takopreselimo v pekač in oboje s paprikami pečemo na 180 stopinjahCelzija pol ure.

O hruškah in jabolkih (in kutinah)

2011-09-18T12:08:00.001+02:00

S hruškami in jabolki nimam težav, vsaj kar se kuharije tiče. Ko pa sem v dar dobila nekaj lendavskih kutin (in ne, ne gre za sorto, pač pa za geografsko poreklo), sem bila kar vzhičena, saj sem bila pred nepoznano nalogo: kaj neki ustvariti iz tega nenavadnega sadeža?

O kutinovih marmeladah vem že dolgo, predlagali so mi tudi kompot, ampak nekako mi ne prva ne druga možnost nista zveneli kot prava izbira. Dokler se nisem po ustaljeni navadi lotila spletnega raziskovanja in naletela na precej drugih prijemov obdelovanja. Pregledala sem razpoložljive sestavine v hladilniku, stopnjo bizarnosti/odklona od normale recepta in čas – in vse se je nagnilo v smer potrditve!

Priprava je res enostavna, okus pa kompleksen, da ne rečem zakompliciran. Ker imam rada naravno žmohtnost sadja, s sladkorjem in drugimi okus-odvzemajočimi dodatki nisem pretiravala. In ker imam rada tudi ingver, je bila sladica zame nadvse izjemna. Ne pa ravno tudi za moje sosede – ti si po mojem želijo, da naslednjič ne zamenjujem hrušk oziroma jabolk.

Povzeto po: http://scandifoodie.blogspot.com/2011/03/quince-and-ginger-crumble-with-vanilla.html (dodala sem manj olja in limeto namesto limone)

Za 4 osebe potrebujemo:

Za crumble:

250 g zrelih kutin, narezanih na tanke rezine

1 žlico limoninega soka

1 žlico rjavega sladkorja

1/2 žličke mletega ingverja

1/2 skodelice polnovredne pirine moke

1/4 žličke sode bikarbone

1 skodelico pirinih/ovsenih kosmičev

1 žlico rjavega sladkorja

1 žlico kakavovih zrnc / kakava v prahu

40 ml olivnega olja

Za kremo:

1 veliko jajce iz proste reje

400 ml (sojinega) mleka

3-4 žličke gustina / koruznega škroba

1 žlico medu

1 žlico vanilijeve esence

Kutine zmešamo z limoninim sokom in preložimo v majhen pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem. Zmešamo sladkor in ingver ter posujemo po kutinah.

Zmešamo moko in sodo v posodi. Dodamo kosmiče, sladkor, kakav in ingver ter dobro premšeamo. Dodamo olivno olje in mešamo, dokler masa ne spominja na velike drobtine. Enakomerno jo porazdelimo po kutinah in pečemo pol ure v vnaprej ogreti pečici na 180 stopinjah Celzija. Spečeni crumble nekoliko ohladimo.

Medtem pripravimo vanilijevo kremo. Rahlo zmešamo jajce v majhni kozici. Dodamo mleko, škrob, vanilijevo esenco in med ter premešamo. Počasi kuhamo na majhnem ognju in pazimo, da mešanica ne zavre. Vseskozi vestno mešamo, da se mešanica zgosti. Odstavimo in ohladimo ter postrežemo s crumblom.

And the beat goes on ...

2011-08-14T22:35:00.000+02:00

Podaljšani vikendi so kul. Zelo kul. Ker lahko postorim marsikaj, za kar mi ob običajnih vikendih zmanjka časa (ali volje). Ker lahko dam prat posodo in perilo kadar koli, ker je itak vedno poceni tok (cheapass.press). Ker lahko berem knjigo in ob njej zaspim. Ker budilka ne zvoni ob 6.30 (prav za prav sploh ne zvoni).

Ker imam lahko vsak večer terasažur z žarom.

Iiiiiin ... akcija!

Začeli smo s popečenimi kruhki (bageta) in bučkami. No magic here.

Prej ...

Potem.

Guest star veselega dogodka so bili bio telečji šnicli in kurina fileja, oba troje lepo zmarinirano v miksu iz sladke gorčice, domačih svežih zelišč, olivca, soli, kajenca in - albanskega konjaka! Malce sem ga kanila not, pa da vidimo oz. okusimo. Bilo je dobro sprejeto, tako da bomo še ponovili.

In potem za konec ...

Kaj neki je ta misteriozna brotajoča zadevščina? Izkaže se, da nekaj precej odličnega: pokuhane hruške z limonino omako in sladko ricotto (brez italijanskega pridiha ne gre). Zgodi pa se takole:

Razpoloviš in izkoščičiš hruške, preliješ s sveže stisnjenim limoninom sokom. Postaviš v ponev, pridaž naribano limonino lupino, cimetovo paličico in 300 ml jabolčnega soka - ali pač razrednčenega metinega sirupa v mojem primeru. Kuhaš hruške do mehkega (enih 10 minut), pobereš več hruške in juhico pokuhaš še kakšnih 10 minut, da večina tekočine povre. Poliješ po hruškah. Zraven dodaš miks iz 200 g sirarske skute (nefancy sopomenka ricotte), cimeta, javorjevega sirupa in limone, po navdihu aranžiraš z lističi mete in postrežeš.

Barve so grozne, vsebina vse prej kot to

Edini greh današnjega še enega supervečera: zmanjkalo mi je rdečega vina!

Naj stvari so tri

2011-08-14T15:28:00.000+02:00

Ja, že davno smo preposlušali, da so naj stvari tri, in to mnogokrat drži. Recimo trije prosti dnevi (ki niso nujno dela povsem prosti). Ali pa tri urice spontanega žurčiča. Ali pa trije krasni obedi, zaključujoč s slivovo pito.

Tokratna sladica je kombinacija dveh receptov, ki celo niso spletni, in lastne produkcije. Takole gre:

Najprej sem izkoščičila slive, jih prelila z ličijevim likerjem (lahko bi tudi s čim drugim, ampak tole se mi je zdelo najbolj aman taman) in postavila na hladno za kakšno urico.

Ko je prišel pravi čas, sem zmiksala 2/3 skodelice moke (pol bele, pol polnozrnate), pecilni (malo od oka) in strte karadmomove stroke. Zdelo se mi je, da bi aroma močno pasala zraven. Nato sem zžvrkljala not 1 skodelico sojinega mleka (ker spet nisem imela dovolj kravjega), šilce vanilijeve esence, javorjev sirup in dve jajci. Morda bi bilo bolje, če bi vmešala samo beljake, ampak se mi ni dalo ločevati. In še: recepta sicer kličeta po sladkorju, ampak se mi je zdel že liker dovolj sladek, javorjev sirup mi je pa blazno všeč. če že moram z nečim sladiti.

In nato sem v pekač stresla pijane slive, po njih pa zlila testo. Pekla sem na 195 stopinjah kakšne pol urice, dokler se zadeva ni solidno strdila.

Ohlajeno pito sem postregla s skuto, ker ta menda blazno paše zraven.

Všeč mi je, da je zadeva precej bio (kar je postala oznaka za vse nestandardno cukrano), pa kljub temu (oz. prav zato v mojem besednjaku) izvrstna. Tako zelo, da nas je pet zlahka zmazalo cel pekač. In v tem primeru je bilo naj stvari pet, ker je bil večer res krasen ...

Pet minut slave

2011-08-11T07:39:00.002+02:00

Američani že vedo, zakaj je dobro imeti mikrovalovko: za postrežbo obiskom ob kroničnem pomanjkanju časa.

S petminutnimi čokoladnimi torticami v šalcah sem se spogledovala že (pre)dolgo, ker so se mi vedno zdele precej idealne za moj tedenski tempo - malo časa in veliko srečevanj. Za kavo je vedno čas, a ta je že malo izpeta, za kaj več pa žal vedno zmanjka časa, češ, "čez dve uri grem itak že spat, pa ... ".

Tako da je bilo včeraj res treba končno preizkusiti sposobnost moje mikrovalovke, ker sem dobila sicer zelo zaželen in napovedan, a vedno prezgoden obisk. In je šlo takole, po navdihu recepta o petminutni čokoladni šalčni tortici z bloga Christine's Recipes:

Za 4 šalice sem:

- najprej nad soparo segrela cca 150 g čokolade (kar Gorenjkine jedilne, ampak po mojem bi lahko tudi katero koli drugo fino) in 50 g masla (bi lahko tudi več, pa ga ni bilo), popolnoma stopila in zmešala, ohladila

- nato v drugi posodi zmiksala skupaj 4 žlice bele moke in 4 žlice polnozrnate

- dodala dve jajci in zmešala v gosto packarijo

- dodala 6 žlic sojinega mleka, šilce vanilijeve esence in malo fantastičnega metinega sirupa iz Majerije (ker nisem dodala nič sladkorja) - čokolada in meta sta pač good together

- in v mokasto-jajčno mešanico zlila ohlajeno čokoladno mišungo

- ter porazdelila v štiri skoledice, vsako napolnila do tretjine

- in za konec postavila v mikrovalovko za 4 minute na največjo jakost (kar je pri meni 700 W)

In to je to!

Tortica je bila sicer malce suha, kar sklepam, da bi lahko izboljšala z več masla, mleka, česar koli tekočega. Ampak glede na to, da so vsi štirje artikli zginili skorajda pred kavo, pa še sosed, ki menda sploh ne je čokoladnih stvaritev, jo je zmazal do konca, si gre šteti v debitantsko čast.

Zeleno-rdeč kruh

2011-08-04T17:47:00.000+02:00

Moja soseda najbrž ni pričakovala, da se bo ob povratku z dopusta vrnila - na Japonsko.

"Oooo, živjoooo, dobrodošla nazaaaaj, a boš tole ravnokar spečeno bombico z zelenim čajem in rdečim fižolčkom?" sem ji zažvrgolela včeraj zjutraj.

Hm. Talking about a rude awakening.

Matcha - red bean buns

Zame je bilo to jutro fenomenalno, ker sem si res že dolgo želela speči tele kruhke. Rdeč mung fižol se mi že sto let valja po omari, matcha prav tako, in kaj lepšega kot odkriti en takle recept o žemljicah z obema sestavinama?

Najbolj me je premamil del recepta, kjer omenja metodo tangzhong - kaj hudiča bi to lahko bilo? Vsekakor je bilo vredno, da raziščem, ker je pripravek obljubljal neslutene razsežnosti kruhaste mehkobe.

Tangzhong

Ugotovila sem, da je takozvani tangzhong nič drugega kot pokuhana moka, nekakšno predstanje bešamela (na nek način). Dobra fora, če je to ključni korak do nebeškega kruhastega testa.

Pripravila sem ga že večer prej, ker se mora menda čez noč shladiti v hladilniku. Dobro, sem si rekla, naj bo, ostalo bo šlo hitreje. Khm. Wrong. Prav za prav so mi tile kruhki vzeli precej časa - relativno: vsega skupaj je bolj malo dela, a kaj ko so med posameznimi koraki takšne pavze!

Začne se torej takole (prirejen recept z bloga Christine's Recipes: Japanese Green Tea Bread with Red Bean Fillings):

V 1 skodelici vode zmešaš 1/3 skodelice moke in kuhaš do 65 stopinj Celzija (oz. za brezveznike brez termometra, kot sem jaz, ko se začno delati linije). Odstaviš, ohladiš - to je tangzhong.

Nato se spraviš h kruhu. Zmešaš:

300 g gramov moke

50 g polnozrnate moke

55 g sladkorja v prahu

5 g soli

5-6 gramov instant kvasa

in 2 žlički matche (če ne pozabiš tako kot jaz in jo dodaš pač kasneje)

Posebej zmešaš:

1 jajce

125 ml mleka

120 g tangzhonga

in mešanico zliješ v jamico, ki jo skošlješ v mešanici prvih sestavin. Vse skupaj zgneteš v testo in se poskušaš ne sekirati, ker se ti vse lima po prstih (v tem primeru priporočam kakšno mašino za kruh ... ). Ko dobiš primerno teksturo, dodaš 30 g skockanega masla in gneteš dalje, kar še nekaj časa. Nato postaviš nekam na toplo za kakšno urico, da vzhaja.

Testo nato razdeliš na 12 kupčkov in jih ponovno pustiš vzhajati kakšne četrt ure. Spet jih razpotegneš, razvaljaš in napolniš s pasto iz rdečih fižolčkov. Ker je konzervirane jaz pri nas še nisem zasledila, sem jo naredila sama - kar je totalno na easy: zmiksaš skuhan fižol in sladkor in malo vode po potrebi. In je.

Tako dobljene žepke pustiš ponovno vzhajati za kakšno urico. Če seveda nisi tik pred spanjem, tako kot sem bila jaz. Zato sem pač posegla po kompromisu: postavila sem jih vzhajati v hladilnik čez noč.

Zjutraj je bila scena solidna in lepo so se mi spekli pri 160 stopinjah 35 minut.

Soseda se mi sicer še ni javila, ali je zadeva užitna, ampak ... recite, kar hočete, meni je to ena izmed najbolj božanskih zadev na svetu.

Muslimanske (ne)navadnosti

2011-08-01T17:39:00.000+02:00

Ker se je ravnokar začel ramadan (veselo postenje, moji dragi muslimanski prijatelji!), objavljam en zapis o muslimanskih prehrambenih (ne)navadah iz Odprte kuhinje izpred skorajda dveh let.

----

Skrito, torej dovoljeno

Zavili smo v eno od pekarn in se z velikimi očmi ustavili pred vitrino s tortami. Izbrati smo morali najprimernejšo za praznovanje rojstnega dne in sline so se nam najbolj pocedile pred črnim gozdičkom. Ko smo na prizorišču zabave kupljeno čokoladno božanstvo odvili in postregli, je skorajda zaudarjalo po alkoholu, tako prepojen je bil biskvit s to opojno substanco. Vse lepo in prav, če se to ne bi zgodilo v Surabayi, mestu na indonezijskem otoku Java, kjer je uradna religija islam, rojstnodnevni veseljaki pa muslimani, za katere je alkohol prepovedan. Ampak Alah menda alkohola v torti ne vidi, so mi zagotovili moji gostitelji.

Halal in haram sta dve zelo pomembni oznaki v življenju muslimanov, kjer prva označuje dovoljeno in čisto, druga pa njeno nasprotje. Tiče se celotnega življenjskega stila, tudi hrane, pri čemer etiketa halal jamči marsikaj: tudi to, da živilo ne vsebuje svinjine ali alkohola in da je bila žival zaklana v skladu s predpisi. Tako se Indonezijcem nikdar ni treba bati, da grešijo, če zavijejo v McDonald's in si privoščijo piščančji burger. A tako kot pri vseh ostalih prvinah katere koli religije je tudi pri halal-haram dilemi odvisno od posameznika, ali bo navodilom z vrha sledil do potankosti. Moji Indonezijci so se očitno odločili za dokaj humoren pristop in sklenili poseben pakt zavezništva s svojim dušnim pastirjem.

Odnos muslimanov do hrane je bil zame spočetka nekaj povsem novega, saj doma načeloma nimamo sorodnih kulturno pogojenih prehrambenih zapovedi. Potem pa se nekega dne zalotim, kako kličem na Islamsko skupnost v Sloveniji in na drugi strani linije naletim na neškodljiv smeh, ko povprašujem po slovenskih halal čokoladah, ki bi jih želela poslati svojim azijskim muslimanskim prijateljem. Bodo pač dobili samo razglednico – v njej ni nič prepovedanega.

Pole(n)tna pica

2011-07-31T11:25:00.000+02:00

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

O pudingih

2011-07-22T07:29:00.002+02:00

Pudingi so baje delikatna zadeva. Marsikdo mi zatrjuje, da jih absolutno ne mara (halo, kam je šla nostalgija za Vindija pudingi??), ampak kaj ko jih sama tako rada pripravim: ker so enostavni, raznoliki in drobceni. Ponavadi izberem tiste z biooddelka, ker se mi zdi vredno naložbe. Konec koncev je bistvena sestavina pudinga samo škrob, za kar ne rabimo neke posebne kemije in barvil. Pa še vanilijevi imajo ponavadi pikice prave burbonske vanilije not. Kar je zelo kul.

In zdijo se mi odlična rešitev, ko se ti (spet) na obisk napovedo starši. Oz. jih povabiš sam na pivo, pa ugotoviš, da nimaš piva.

Fotru se je sicer močno tožilo po pivu, je pa zato mati porcijo zmazala še malo zanj.

Lepo je imeti rolex

2011-07-15T19:07:00.000+02:00

Februarja 2008 sem bila v Ugandi in tam sem si privošila veliko rolexov. Pa ne tistih okoli roke, ampak tistih v roki - gre namreč za priljubljen ulični prigrizek iz omlete, paradižnika, zelja, čebule in paprik, vse skupaj zavito v svež čapati. Ugandska hrana mi sicer ni ravno dišala (katogo ves dan, vsak dan? ne, hvala), zato je bila ta popestritev več kot dobrodošla. Danes sem se odločila, da sprovedem en slovenski rolex.

Skorajda prepričana sem, da so nam v Ugandi not poturili še avokado, ampak to prav za prav nima veze, ker ga v svoji različici tako ali tako nisem imela. Je bilo pa skorajda vse ostalo plus še kaj dodatnega, lokalnega: na tortiljo sem naflikala omleto iz dveh jajc, cuketke, paradajz, mocarelo in svežo baziliko, vse skupaj pa pokapala z olivcem. Upam si trditi, da je bila huda konkurenca Frksu na Kongresnem trgu!

Zum Wohl, ja!

2011-07-12T17:15:00.001+02:00

Nekaj hudo nesrečnega bi se moralo zgoditi z menoj, da bi sama od sebe jedla klobase. Pečenic res nikdar nisem jedla, nato sem morala svoje navaditi, da mi tudi krvavice ne dišijo več, kranjskim klobasam sem prišla blizu samo službeno (dejansko - mislim, da sem celo dvakrat pisala o festivalu tega slovenskega totema) ... skratka, klobase, klobasice, hrenovke, salame in podobne (suho)mesnate ptirikline enostavno niso moja stvar.

Dokler pač ...

... človek ne gre bolj detajlno na Bavarsko oz. v Regensburg!

Prav za prav gre za čisto etnologijo, saj je v tem mestecu ob Donavi baje najstarejša wurstl-džinica na svetu, Wurstkuchl, kjer cevasto slast cmarijo že več kot 500 let. Filunga je povsem sveža, ker začnejo vsebino obdelovati vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah v mesariji čez cesto, zaradi neznanske gužve pa vse klobasice pečejo sproti.

Vorsicht!

Dan za dnem, uro za uro, gostija za gostijo ...

Bavarski profesionalci

Najprej sem seveda protestirala, da nikakor ne bom zmazala vseh šestih - lepo vas prosim, z nule na šest?! - ampak potem, ko sem jih kos za kosom pomakala v njihov božanski domači sladkasti zenf, zraven pa grlo splakovala z domačim rabarbarinim sokom, sem povsem kapitulirala. Naj se sliši kičasto, ampak prav zares se čuti ta svežina, kvaliteta mesa in vložen trud. Kapo dol.

Pa da ne bo kdo mislil, da po tem razodetju ni bilo prostora še za kaj drugega. Kot da se ne poznamo. Sicer ne čisto takoj, ampak brez skrbi, vsak večer smo si privoščili še dovršeno dozo tistega drugega, česar Bavarci (poleg piva) še obvladajo:

Jabolčni štrudl z vanilijevo omako

Ob tem lahko rečem le še: zum Wohl!

Dilanje po goriško

2011-07-02T23:28:00.000+02:00

"O, Iva! Kej bo dobreha? Kej in kdej prpeljemo?"
Obožujem svoje dilerje.

Najbolj sveža droga ta hip so breskve, marelice in nektarine. Češnje so se izpele, jagode že mnogo prej.

Zadnjič se je bilo treba ohladiti, zato sem breskve postregla v zmrznjeni obliki. Te dni, ko je zima zgrešila poloblo, pa kurblanje pečice niti ni bilo tako bogokletno.

Najboljše stvari so hitre in enostavne, in v primeru tehle galettic “našega“ Sweet Cornerja se je to še kako izkazalo za resnično. Resda so na koncu večinoma bolj izpadle kot pice z breskovim nadevom, ampak tiste tri - za goste - ki so uspele, so bile pa res kot s slike.

Hura za sveži timijan!

Pikpiknik

2011-06-26T22:00:00.001+02:00

Dan državnosti smo, tako kot to tradicionalno za svoj največji manifest patriotizma počno Američani na 4. julija, zabeležili s piknikom. Dogovorjeno je bilo, da vsak prispeva nekaj užitnega, seveda pa smo se vsi držali tudi nenapisanega pravila: prinesimo čim več, za vsak slučaj, da ne bomo lačni.

Seveda nismo bili.

Še danes ne.

Moj prispevek je bil temu primerno zajeten. Obdelala sem predvsem sladice in priloge.

Za začetek sem se lotila tehle korejskih palačink od gospodične Kitchen Wench, ampak jasna stvar mi niso povsem uspele. Toliko o doslednem sledenju receptu. Naslednjič ravnam po svoje, oz. kot me včasih opsujejo moji prijatelji, eksperimentiram. No, tudi tokrat deloma sem; če sem že pri masi nekje zgrešila, sem vsaj zadela pravilno velikost (žepna izdaja).

Na polno sem si dala duška z eksperimentiranjem pri solati iz kumaric, ki sem jo - tako kot marsikaj odličnega - našla pri Heidi na 101 Cookbooks. Zmaga je bila dvojna, tudi zato, ker mi kumarice načeloma sploh niso dobre (in potem jih zmedeno sprejemam, ko mi jih moj dragi ekokmet zastonj tlači v škrnicelj, "boste probali, kako so dobre, pa boste naslednjič povedali, a so ble res"). Solata je bila fantastična. Pa ne vem ali zaradi kumaric ali zaradi kokosa in arašidov.

In potem smo pri poglavju la dolce vita. Vtepla sem si v glavo, da bom pod vsakim pogojem končno malo bolj uporabila svoj dragi zamrzovalnik, zato mi je globoko v srce segla tale ideja o zamrznjenih čokoladno-arašidnih bananah od Back to Her Roots. Zadeva je sila enostavna in požanje salve navdušenja (že med ustvarjanjem) - če seveda imaš palčke za delanje lučk. Jaz jih seveda nisem imela, zato sem se podala na lov za njimi. Neuspešno. Pretaknila sem to in ono trgovino v centru Ljubljane in naletela kvečjemu na zehave prodajalke, ki bi morale uživati nekje na hrvaški rivieri, če bi bilo zadoščeno njihovi pravici, ne pa se ubadati z mojimi tegobami s sladolednimi lučkami. Res trivialno.

A na srečo obstaja univerzalna vzdihovalnica po imenu twitter, kjer so se mi na moje javkanje prijazno odzvali kar v Ljubljanskih mlekarnah. In mi še v istem dnevu zrihtali celo pahljačo palčk. Respect.

In ker kujemo železo, dokler je vroče, oziroma polnimo frizer, dokler gre, sem zalaufala še mikser. Not sem butnila izvrstne sezonske sestavine za breskvin kvazisladoled po receptu Family Kitchna, in s tem povečala število sladic na ... štiri. Mimogrede, ena od njih je bil tiramisu.

Tako se, za moje pojme, ustrezno proslavi rojstni dan vseh nas. Z odlično hrano (seveda ne samo mojo, da ne bo pomote), izbrano družbo, brezkončnim tokom pogovorov, svečkami na ograji in zaobljubami za čim prejšnjo ponovitev. Takrat brez nepovabljenih gostov - komarjev.

Dober tek. In vse najboljše.

2011-06-24T18:35:00.000+02:00

Takole, še tale patriotski prigrizek stisnem ...

... potem pa proslavit famozno 20-letnico. Če se samo spomnim svoje, bo enkratno, odbito in dooolgo ...
Vse najboljše, Slovenija!

Po zelen(in)em navdihu

2011-06-21T17:38:00.000+02:00

Hvala Baziliki za današnjo inspiracijo:

Juha sicer ni zelenina, tako kot njihova, je pa prav gotovo zelena. Dodaten gušt pa je v zdrobljenih popečenih arašidih.

Sveže

2011-06-19T17:04:00.000+02:00

Še smo živi, brez skrbi, tako zelo živi, da migamo zunaj naših meja ...

Ampak naj vam predstavim svojo novo obsesijo:

Družbena neodgovornost

Tako je, popadla me je nerazumljiva želja po gojenju rastlin, natančneje zelišč oz. začimb. Kdor me pozna, ve, da skrbi za zelenje ne bi ravno uvrstila v svoj CV, ker rože razlikujem le po barvi in še celo kaktus obupa nad mano. Tako da morda malce neodgovorno, ampak dejansko sem na balkonu ustvarila pravcati dišeči rastlinjak. Sveža zelišča sicer obožujem že od nekdaj, glavno brco pa je najbrž dal obisk Majerije pred slabim mesecem dni, kjer se skorajda utapljajo v njih.

In tako nastajajo takšne hipne zadevščine, kot je omleta s popečeno kolerabico, posuta z baziliko in timijanom ...

Pa še nove krožnike imam! A je lahko še kako boljše?

... ali pa nekaj zahtevnejšega, kot je tale zelenjavna pita.

Tudi te neskončno obožujem. Za testo sem vzela:

250 g črne moke
1 žlico pecilnega
1 jajce
100g (?) sladke smetane (ker nisem imela sira ... )
3 žlice sojinega mleka
3 žlice olivnega olja
pol žličke soli

za filungo pa:
bučke
kolerabo
česen (da da, izjemoma ... ampak mlad česen mi celo sede)
čebulo
brokoli
sveža zelišča (!)
(spet) sladko smetano

Zmešala sem maso za testo, postavila v hladilnik, vmes prepražila zelenjavo, zasula s svežo meto, pehtranom, baziliko in timijanom, razvaljala testo, ga prestavila v volančkast pekač, napolnila z zelenjavo in porinila v pečico za dobre pol urice na 180 stopinjah. In poleg odličnega kosila dobila še novo zalogo za zamrzovalnik.

Ljubezen vmes

2011-05-31T08:29:00.001+02:00

Meni se neke stvari očitno kar ljubijo. Kot so jagodne palačinke za fruštk.

Štos je v tem, da vse postorim usput: zmešam testo, si skuham kavo, zagrejem ponev, skuham čaj, spečem palačinke, preberem novice, pojem palačinke, odpišem na maile ...

Povod je bila spet sirotka, zato sem v posodo zmetala (o vseh količinah ne vem):
sirotko
2 jajci
vanilijevo aromo
sol
kozjo skuto
kamutovo moko (ki mi je ravno ostala) in črno moko
pecilni (bi še sodo, če bi jo imela)
strok zdrobljenega kardamoma
jagode

In to je to! Za ljubezen je vedno čas, čeprav si superbusy.

Ledrca

2011-05-29T19:10:00.001+02:00

V bistvu nisem neka pretirana fenica ledra. Razen na uri in čevljih se ga izogibam. Dokler nisem odkrila tegale.

Gre za sadno usnje oz. fruit leather, ki ga severnoameriške mame blazno rade pripravljajo svojim pamžem. No, jaz jih sicer nimam, imam pa kljub temu potrebe po nečem sladkem, (kilažno!) lahkem, priročnem in sezonskem. In trenutno vse to združujejo jagode.

Oni dan sem jih po svoji lepi navadi nabavila spet za malodane cel blok, zato se je bilo treba domisliti najboljšega načina konzervacije. Ker bi prenajedanje po mojem vodilo v overdoze cukra (in pred poletjem se seveda ne gre šaliti z raznimi celuliti ipd ... ), sem končno - tega se nameravam lotiti že precej časa - ustvarila ledrco. Po navdihu tegale blogerja sem se odločila za hit mix:

600 g jagod

par žlic cukra

žlice limone

baziliko (žal ne svežo)

Zadeva je sila preprosta: zmiksaš vse sestavine, jih pokuhaš 10 minutk, da se zgostijo, nato zliješ na pekač s peki papirjem in pečeš kakšnih 8 ur na 60 stopinjah.

Ohlajeno ledrco tesno zviješ s pekipapirjem vred, narežeš na bite-size kolute, zvežeš (seveda z malo lepšimi trakci in ne gumicami, kot sem storila jaz, opeharjena aranžerskega talenta) in (ne nujno ponoćni) snack je pripravljen. Ob konzumaciji se ledrca sila lepo loči od pekipapirja in se olupi kot banana.

Preizkušeno blazno sede po premagovanju rahlih vzponov in za preganjanje spanca na vlaku!

Slovenija ima jagode

2011-05-16T08:02:00.000+02:00

Medtem ko je večina sinoči spremljala oddajo Slovenija ima talent, sem jaz odkrivala druge talente Slovenije: jagode.
Po navdihu recepta z My Diverse Kitchen in seveda razpoložljivosti sestavin je nastalo tole:

Ker jagod ni nikoli preveč, sem naredila kar dvojno maso. In sicer:

1 skodelica (224 g) kamutove moke

1 skodelica polnozrnate moke

2 žlički pecilnega

1 žlička sode (ki je nisem imela, zato sem ta korak spustila - ups)

nekaj žlic čokolade v prahu

pol žličke soli

100 g zmehčanega masla

100 g sladkorja

1 žlica vanilijeve arome

pol skodelice sirotke

pol skodelice sojinega mleka

jagode po lastni presoji

Zmiksaš sestavine iz druge skupine, nato dodaš vailijevo aromo. Posebej zmešaš sestavine iz prve kategorije. Postopoma dodajaš masleni mešanici, izmenično s tekočo mešanico iz skupine 3. Da ne bi slučajno preveč stepli.

Nadevaš v pomaščen pekač in po njem potreseš nakockane jagode. Potreseš jih s sladkorjem in rukneš v pečico na 200 stopinj za pol urice. Priporočam, da pokrijete s kakšno alu-folijo, da se jagodi ne zažgejo.

Ohladiš in ... et volia! Dober tek.

Dobro jutro

2011-05-16T07:45:00.000+02:00

Eno dobro jutro vsem. Recimo s takšnim jagodnim smoothiejem.

Sčarala sem:
- namočeno laneno seme in sezam
- sirotko
- skuto
- ingver
- banano
- in, jasno, jagode

Je*eš vreme, važno, da so jagode. <3

Špargljevo vino

2011-05-09T17:58:00.001+02:00

Glede na vizualni pribitek v moji kuhinji - I love to cook with wine, sometimes I even put it in the food - je bila danes izbira kosila jasna:

Detox deluxe!

kvinoja s porom, šparglji, sirom in belim vinom. Predvidevam, da očiščevalne sposobnosti špargljev preženejo neljube lastnosti predoziranja z alkoholom, kajne?

Krušna sirot(k)a

2011-05-08T22:03:00.002+02:00

Če ne štejemo pospravljanja, arhiviranja, gospodinjenja, prekladanja kišt, navijanja ob prenosu formule ena in intenzivnega tračanja s prijateljico, je bila danes moja edina rekreacija sprehod do štiri minute oddaljene štacune. O tem ne-podvigu res ne gre zgubljati besed, je pa zato omembe vredna njegova posledica. V nenajboljšem sosedu sem namreč uzrla tole:

Sirotka! Prav žicala je, da jo poberem (in se za 20 minut postavim v vrsto, ##$#'$'&%$&'$'$#!!!!!) - in potem tuhtam, kaj hudiča naj z njo (podobno kot s koromačem ... ). Še dobro, da obstajajo družabna omrežja, kjer so odgovori na moje poizvedovanje kar leteli.

Kot že mnogokrat poprej, me je s svojim enostavnim in zato nič manj odličnim receptom pritegnil Napo - jasno, da si popestrim jutrišnji fruštek, bom spekla kruh! Napo je namreč predlagal, da sirotko pri tem postopku uporabim namesto vode (čeprav po mojem nasvet ni letel ravno na tale kruh, ampak okej ... ), in ker je eksperimentiranje the spice of life, se je alkimija začela. Zmetala sem skupaj:

- 250 g kamutove moke (posledica zgrešenega nakupa - ima pač povsem enako embalažo kot čičerikina moka!)

- 250 bio polnozrnate moke

- žličko soli

- dve žlički sode bikarbone
- ščepec kardamoma (za štos)

Mešanici sem postopoma dodaja sirotko in plastelinasto žogo zgnetla na pultu. Zatem sem si dovolila nekaj modifikacije (kot da vrste mok to že niso): zarinila sem v testo nekaj sezama in sončničnih semen. Nato sem gmoto vrgla v moj lepi keramični pekač (ker ga imam pač neizmerno rada, pa čeprav to meji na kiks) in pekla najprej na 190 stopinj, ko pa sem ugotovila, da je morda ventilacijska pečica prehuda, sem znižala na 180. In ugasnila po 45 minutah.

No ja, daleč od tistega Napotovega kruha, ki je skorajda za na lepotno razstavo, ali ...

Povsem odsvetujem obisk naše štacunce v nedeljo zvečer. Ampak močno priporočam tale sodin kruhek!

... okus velja!

Nedeljski ostanki

2011-05-08T19:03:00.000+02:00

Leftovers are good. Ostanki so dobri. Odlični. Včasih celo boljši kot originalna izvedba oziroma količina. In to velja tako za hrano kot za teden.

Dokončala sem knjigo, končno pospravila špajzo tako, kot se zagre, in dokrajčila še dolgove s kulinarične plati. Za kosilo sem si tako samo pogrela miks včerajšnjega razvajanja po mehiško: guacamole, refried beans (s čedarjem, om nom nom!!) in tortilja miks, vse homemeade. Ker nimam tortilj, sem pridala ostanek kuskusa in si z glažem belega predstavljala, da namesto zvokov prenosa formule ena slišim mariače in njihove ropotuljice.

Za večerjo sem prav tako postrgala, kar je še ostalo okusnega v mojem hladilniku: špinačo, jagode, pinjole in kozji sir. Edinstvena spomladanska kombinacija, ki se je nikoli ne naveličam.

Kaj ostane, ko poidejo ostanki?

Pozor, hud piškot!

2011-04-26T15:27:00.001+02:00

Jasno: čez sedem let vse prav pride. No, ne vem, ali je minilo že sedem let, odkar sem v dar kot plod čiste zajebancije prejela tolkač za zrezke, ampak dejstvo je, da je orodje včeraj piršlo še kako prav. Ker zrezki ravno niso my thing, je zadevica vrsto let počivala na polici kot suvenir, nato v škatli kot migrant na čakanju za azil, letos pa končno dobila novi dom in stalni prostor nekje v kotni omari. In včeraj še svoje novo poslanstvo: razbijalec čokolade. Se zgodi, če recept zahteva chocolate chips, človek pa ima doma samo 300-gramske klade jedilne čokolade.

Ha! Multipurpose kitchen tools.

Kakor koli že, tolkač je osvojil nov namen, pripomogel pa je tudi k drugemu cilju: razveseliti prejemnico sladkih dobrot ob neokroglem osebnem jubileju. Okoliščine praznovanja so bile specifične, zato je bil minljiv dar nekaj najbolj smiselnega. Pot od zamisli do izvedbe pa je bila huda. Šarf.

Ne samo, da sem v piškote stresla zmerno dozo kajenca, njihova hud-ost se je razjasnila med peko: razlezli so se v neslutene dimenzije!

Cookie pizza? Eek!

Ampak mojstri improvizacije, kot smo, smo se hitro domislili ustrezne rešitve.

OMG, I'm turning into Martha Stewart.

Moja "mojstrovina" niti slučajno ne zgleda tako kot v originalnem receptu. Pa še kave nisem stresla not. In kajenca se ni čutilo a ma ništa. Ampak na koncu je bila edina težava to, da jih je tako hitro pobralo.

Male radosti velike sobote

2011-04-23T16:35:00.001+02:00

Danes je ena taka sobota, ko ...

... okopam orhidejo. Ko je za vožnjo na biciklu dovolj toplo zgolj s puloverjem. Ko na tržnici predčasno začneš s kosilom s pokušino vseh možnih degustacijskih poklonov. Ko mi ena od slatnih branjevk podari hren. Ko na sončni preprogi pijem čaj in berem Sobotno prilogo v najljubšem lokalu, hedonistično zleknjena na ogromne rjave blazine, s prekrižanimi nogami, ki počivajo dvignjene na kamnitem sedežu pred menoj. Ko kupim rože za babico in njen nasmeh prekrije rumeno-bele stene njene sobe v domu.

Ena taka velika sobota, bi se lahko reklo.

Pa tudi ena taka sobota, ko se mi da delati torteline oz. pieroge.

Testo sem zmetala skupaj že sinoči - 2 skodelici moke, jajce, sol, voda in 2 žlici kisle smetane - in glede na brzino, s katero sem opravila ta del recepta, sem lahkomiselno predvidevala, da bo v tej smeri šel še preostanek šihta. Zelo narobe. Je kar trajalo, da sem na olju prepražila por in dodala nasekljano špinačo, vse začinila in ohladila, predvsem pa razvaljala (sicer super gibčno) testo in izrezala kroge. Še bolj sem se namatrala, da sem jih enakomerno napolnila in lično zlepila (kar mi seveda sploh ni v celoti uspelo), potem pa skuhala v kropu in popekla na olivcu.

Skutno-špinačni pierogi s kislo smetano in drobnjakom

Resda niso zgledali tako lepo kot na receptu za navdih, a grem stavit, da so bili prav gotovo enako slastni.

Testo je navrglo kakšnih 25+ pierogov, ki sem jih (nekuhane) potisnila v skrinjo za težke čase. Ostalo mi je tudi še nekaj skutinega nadeva, ki pa sem se ga zvito znebila.

To so male radosti moje velike sobote. Pa vesele praznike!

Sreča u salat

2011-04-22T14:45:00.000+02:00

Slovenija menda nima dovolj jajc, ampak brez skrbi, v Rotaract klubu Ljubljana jih imajo tudi letos dovolj. Že desetič namreč organizirajo Velikonočno srečo, dobrodelno razdeljevanje unikatno poštrihanih pirhov v zameno za donacijo. Danes in jutri vas čakajo na osrednji ljubljanski tržnici in poskrbijo, da bo vaš regrat u salat še okusnejši, saj gre ves zbrani denar za stanovanjsko skupnost Črnuška gmajna.

Definitely not quick, but absolutely a quiche

2011-04-18T14:19:00.002+02:00

Že sto let sem špegala na tale recept, ker je quiche (kiš?) pač na lestvici mojih najbolj priljubljenih jedi nekje zelo pri vrhu. Ampak nikoli ni bilo časa in sestavin in motivacije ... in potem, po skoraj dnevu pečenja in hlajenja, pa zadeva kar še ni in ni bila končana, mi je bilo jasno, čemu odlašanje. Ker dela je ful. In končni učinek, sicer slasten, da je kaj, mine v trenutku.

Zgodba se je potemtakem odvila takole. Zaradi nekega drugega recepta mi je ostalo par sladkih krompirjev (ki niso yami, mimogrede!); doma se je valjalo cel kup napol porabljenih sirov a la feta, mocarela, nek bio sir (zmeraj pozabim, za kakšno vrsto gre, ampak je odličen); kumine imam itak za izvoz; končno sem si kupila keramične otežilne kroglice; mislila sem, da imam kot ponavadi obilo rdeče čebule (ker obične ponavadi sploh ne kupujem, saj mi je rdeča toliko boljša); moji novi pekači so itak fenomenalni; in zdaj imam končno zmrzovalnik. Tako da ...

Eggless sweet potato quiche with spinach & red beet with sesame side salad

... mi je končno uspelo: kiš s sladkim krompirjem in karamelizirano čebulo po moje (eskeprimentiranje serijsko).

Za testo:

280 g črne moke

140 g zmrznjenega in naribanega masla

1,5 žličke praženih semen kumina

1/2 žličke soli (*ups, tole sem pozabila)

8-9 žlic ledeno mrzle vode

Za filungo:

240 g rdeče čebule (*khm, moja je bila kar navadna)

140 g sladkega krompirja (*jaz sem ga imela po moje več)

feta

4 žlice moke

pecilni prašek

1.5 žlice koruzne moke

400 ml sojinega mleka (da vsaj malo omilim dozo holesterola)

150 ml kefirja (jep, kefir!)

mocarela

kakršen koli sir, nariban (lahko zmečemo not še kislo smetano in sladko, ki je jaz nisem)

3 žlice sladkorja

1 žlička origana

maslo

olivno olje

Postopek (kar traja, tako da lahko vmes pogledate kakšen Youtube video):

Zmešamo oz. nadrobimo moko, kumin, maslo in sol, da spominjajo na velikanske drobtine. Dodamo vodo, da se vse skupaj zlepi v eno kepo, zavijemo v folijo in ohladimo za 10 minut.

Razvaljamo testo na cca 5 mm in preložimo v namaščen valovit pekač za pite. Našpikamo nekajkrat z vilicami. Zopet ohladimo za 20 minut.

Preden postavimo v pečico, naložimo na testo pekipapir, nanj pa uteži: ali moje fabulous kroglice, riž, fižol ... in na slepo pečemo na 180 stopinjah 20-25 minut. Odstranimo uteži in pečemo še pet minut, nato testo ohladimo.

Čebulo, potreseno s cukrom, krameliziramo na vročem maslu in olju na zmernem ognju. Pajca se kakšnih 20 minut, vmes pridno mešamo. Dodamo origano in odstavimo.

Sladki krompir umijemo, olupimo in narežemo na kocke. Stresemo v posodo, dodamo dve žlici vode in denemo v mikrovalovko za tri minute na najvišjo moč. Speremo pod mrzlo vodo in ocedimo.

V veliki posodi segrejemo olje, dodamo moki in pecilni. Pražimo, da zadiši in postane nekoliko rjavo-roza. Vzamemo metlico, dodajamo mleko in seveda stalno mešamo. Zdaj pa pride holesterolni del: dodamo pol fete, mocarelo, kislo smetano, sladko smetano, vse sire tega sveta, itd. Mešamo kakšnih pet minut, da dobimo gladek bešamel. Če dodajamo sladko smetano, jo po tem dodamo še nekaj in vse skupaj ohladimo. Zmečemo not čebulo, krompir in preostalo fet ter mešanico vlijemo na ohlajeno testo.

V pečico postavimo pekač z vodo, da se naš kiš ne izsuši. Spečemo ga pri 180 stopinjah 45 minut, nato ga pustimo v uganjeni pečici še dve uri. Prekrijemo s folijo in postavimo v hladilnik za 7-8 ur - in šele nato si lahko privoščimo kakšen kos! Oziroma vsaj dva, ker je izdelek nadvse izvrsten.

New York, New York

2011-04-16T17:18:00.001+02:00

Start spreading the news, I'm leaving today

I want to be a part of it, New York, New York

These vagabond shoes are longing to stray

Right through the very heart of it, New York, New York

(Frank Sinatra: New York)

New York. Dve besedi, eno mesto, neskončno možnosti. Tretji obisk. Ena ocena: fantastično.

Da bi fantastičnost ohranila tudi na tej strani Atlantskega oceana, sem si pričarala Big Apple kar na domači mizi: z New York cheesecake. Newyorčani sicer po mojih opažanjih radi jedo še kaj drugega (prav za prav najraje nekaj neameriškega, če sodim po številu sušiđinic, falafel placov in pasta mek), ampak glede na količino prostega časa, suhljatost denarnice in številčnost družbe je bil to najboljši približek.

New York (cheesecake), I love you

Tokratni originalni recept zahteva kilogram cream cheesa a la Philadelphia. Ampak. Čim bolj no waste navdahnjena, kot sem (po prebrani knjigi Colina Beavana No Impact Man še bolj), se mi je šest paketkov mazljivega sira upiralo. Dejansko. Videla sem samo kup nepotrebne plastike, ki jo bom po nekaj sekundah odvrgla. Zato se mi je zdelo bolj smiselno, da kupim kilsko embalažo, kar pa se je izkazalo za misijo nemogoče, saj sirčka v takšni količini pri nas ni naprodaj (vsaj da bi jaz vedela). Jebiga.

Namesto tega sem vzela kilo skute (pa še nepasirane, ker ni bilo v tistem naj~~slabšem~~boljšem sosedu niti ene pasirane), zato se moj prilagojeni recept glasi takole:

Za testo:

šteka Leibnitz keksov

cimet

5 žlic masla

Za filungo:

1 kg nepasirane skute

sladkor po okusu (kolikor se ga strese v miks)

1 mala sladka smetana

4 jajca

1 lonček kisle smetane

1 žlica vanilijeve esence

1/4 skodelice moke (moj aje bila črna tip 1100)

limonina lupinica

Napotki:

Zdrobimo piškote s cimetom, dodamo stopljeno maslo in natlačimo v reees globok pomaščen pekač.

Zmiksamo skuto, da sliči na pasirano, s sladkorjem. Dodamo sladko smetano in jajca vsako posebej, da se ravno prav zmeša. Dodamo kislo smetano, vanilijo, moko in limono.

Prelijemo piškotno podlago in molimo, da imamo dovolj globok pekač.

Zaštartamo pečico na 175 stopinj in pečemo eno uro. Pustimo v pečici še 5-6 ur ali (v mojem primeru) kar čez noč.

Zjutraj prestavimo v hladilnik, zvečer vzamemo ven, narežemo na asimetrične rezine, odpremo buteljko dobrega vina, povabimo prijatelje in družno zatulimo:

New york, new york ...
I want to wake up in a city that never sleeps ...

If I can make it there, I'll make it anywhere ...

It's up to you, New York, New York!

(ponovno legendarni Frank Sinatra)

Če 'maš čemaž ...

2011-03-23T18:42:00.000+01:00

... potem ga je treba nekako porabiti. Po čemaževih juhah, pestu, solatah in še čem se je bilo treba pač spomniti nečesa novega. In kot naročeno je te dni prijatelj samoiniciativno pričaral čemažev kruh. Seveda sem se takoj zapalila za idejo, ga pocukala za rokav za recept in se danes še sama lotila dela.

Testo je nastalo povsem po navdihu, nadev pa tudi. Zmešala sem pirino, koruzno in riževo moko ter pšenični zdrob, not pa stresla suhi kvas (jebiga, svežega nisem imela), malo olivnega olja, sladkorja in soli. Zgnetla, dala vzhajat.

Ker se mi je malce mudilo, procedura ni bila povsem popolna. Testo sem pustila vzhajati zgolj enkrat in ne še drugič nadevanega, ker je bilo pač premalo časa. Tako sem ga kot polizdelek kljub vsemu potisnila v pečico in pekla slabo urico. Zraven sem si zroštiljala še zelenjavo s pinjolami.

Niti slučajno ni izgledal tako lepo kot od vzorčnega modela pri prijatelju, je pa bil zanimiva in okusna popestritev ponudbe kosil. Tudi za sosede! :)

Veselje s korenjem

2011-03-23T08:14:00.001+01:00

Izjemno rada ustvarjam sladice s korenjem. Na to so me najbrž nasisali Kanadčani, ker po mojih površnih opažanjih pri nas korenje paše le v osnovo za govejo župo pa v kakšen pire, sem ter tja še kakšno mineštro, pri sladicah se pa absolutno neha.

Ampak meni je korenje - tudi kot povsem navadno, surovo - všeč. Seveda tisto s tržnice, ki je lokalno, sveže, sezonsko, po možnosti ekološko. Že samo po sebi je tako sladko, da ne potrebuje dodatnega cukra, pa ravno pravšnjo raven žmohtnosti ustvari, da je končni izdelek sočen.

Tokrat sem se spet odločila za mafine, le da sem iz firbca zajadrala v veganske vode. Prirejeno po Peanut Butter Addiciotn, sem tako najprej zmešala moko, sladkor, sol, pecilni prašek, sodo bikarbono, kakav v prahu, rozine in cimet (lastna inspiracija!), v drugi posodi pa laneno seme, sojino mleko (ker mandljevega pač nikoli nimam), zribano korenje, vanilijevo esenco, javorjev sirup, speštano banano in olivno olje. Nato pa eno spojila z drugim, dobro premešala, natlačila v naoljene modelčke, pekla slabe pol urice ...

... in si popestrila zajtrk! (A so štirje mafini prevelika doza dobrega že takoj zjutraj?)

Zdaj pa veselo na delo. Ste že prebrali moj današnji intervju v Financah?

Maxinavdih

2011-03-21T16:13:00.000+01:00

Rada zavijem v Maxija, saj imajo kljub zasoljenim cenam še vedno najboljšo gurmansko izbiro (vsaj v centru mesta). Precejkrat se zato s košarico naokoli sprehajam zgolj zaradi občutka in kamuflaže, da imam dejansko namen zapraviti x odstotkov plače, se pa vsaj neobvezno iz prve roke podučim, kaj je novega v čudovitem svetu prehrambenih biserov. In najpogosteje pristanem pri policah, na kateri je močno znižano blago zaradi (baje) skorajšnjega poteka roka trajanja.

Tokrat sem med kupovanjem nujnosti, kot so sojina omaka in reciklirani modelčki za mafine, naletela na recept o repičinem narastku s proseno kašo in pečenico. Služil mi je kot navdih za današnje kosilo, s tem da je na koncu v pekaču pristal ohrovtov nenarastek s kvinojo in tofujem. Variacije na temo, pač.

Recept je zahteval dušenje prosene kaše z repo in lovorjevim listom, jaz pa sem z razpoložljivimi sestavinami prišla do zaključka, da bo čisto v redu v kozici dušiti kvinojo s porom, ohrovtom in listi kafirjeve limete. V drugi posodi sem ustvarila bešamel, ki bi sicer moral biti iz putra, mleka in pečenice, pa sem znižala raven holesterola in na olivcu prepražila koruzno moko in tofu ter zalila s sojinim mlekom. Skuhano kvinojo sem butnila v bešamelno goščo, vse lepo posolila, popoprala in potresla s sveže zribanim muškatnim osreškom, vmes pa sem vmešala še kozjo skuto. Za jajce, ki zahteva ohlajeno maso, ni bilo časa (beri: lakota je huda stvar), tako da sem v pečico potisnila nenarastek.

Naraslo je le moje zadovoljstvo, ko sem si privoščila tole hrustljavo zapečenko.

Viktor(j)i

2011-03-20T23:25:00.000+01:00

Ker so bili sinoči viktorji, danes pa pričakovani overdose cukra, je bilo seveda treba sodelovati s takšnimi razmerami. Zato sem se odločila za skorajda povsem nemastno jabolčno pito - da bomo s prijatelji(cami) pred TV-jem solidarne s suhicami na štiklih in v nekaj krpicah blaga na oni strani ekrana.

(Hahaha.)

Neslano šalo na stran, čisto zares je bilo putra za vzorec, naribala sem ga le po že ready-to-bake piti. Pa tudi jajc ni bilo v receptu, tako da je pita kar naenkrat postala še skoraj veganska.

Zraven bi sicer pasal sladoled, ampak žal se nisem še navadila na zmrzovalnik.

Naslednjič bo boljše. (Ali pa to velja za viktorje?)

Kiss me, I'm weird!

2011-03-16T14:36:00.000+01:00

Menda imam rada obče bizarne zadeve. In to dejansko, brez prisilce, povsem prostovoljno. Sem spadajo surova rdeča pesa, čičerika na žlico, kariji z izrazitim okusom kumina, tiramisu brez jajc, kivi v solati, kruh brez putra z marmelado, ingver z ingverjem ... in zeleni čaj v vseh oblikah. Zlasti kot matcha prahec.

In rada imam tudi praznik svetega Patrika oz. Saint Patrick's Day (za frende St. Paddy's). Pa ne samo zato, ker je zelen, ampak iz čisto nekih drugih osebnih razlogov izpred petih let. Takrat je zeleno zame postalo novo črno.

Zato ne preseneča, da sem se odličila združiti zeleno z zelenim v teh imenitnih shortbreadih z matcho.

Še piksno Guinessa ... pa smo nared za jutrišnji praznik. Kiss me, I'm Irish!

Mavrica

2011-03-14T16:04:00.001+01:00

Nekaj mavrice v tem dokaj turobnem dnevu ...

Svet je lep in pisan ...

Pita/pica time!

2011-03-12T14:50:00.000+01:00

Četrtkovi večeri so pri nas ponavadi namenjeni druženju. Odkar imam novo kuhinjo, pa smo običajno - sicer odlično - ponudbo za piknt začeli nadgrajevati s stvaritvami iz pečice.

Tokrat je bila na vrsti pita, ki je že dolgo počivala na mojem (računalniškem) namizju, pa seveda ni bilo razmer za njeno realizacijo. Gre za (moje pojme) subtilno kombinacijo limone, mandljev in pistacij, ki se odlično prilega kakšnim tekočim substancam, po katerih družbica ob srečanjih rada psega.

Ker nisem imela primernejšega pekača, je pita nehote postala bolj pica ...

In niti smetane niti grškega jogurta nisem imela za kompanijo, ampak mislim, da mi je bilo odpuščeno.

Koromač moj (ne)ljubi

2011-03-02T13:53:00.000+01:00

S koromačem si nisem čisto na jasnem, pri čem sva. Vsakič, ko ga uzrem na tržnici, me prešine, uh, to mora nujno pristati v moji vrečki! Cel kup vitaminov pa uporabnosti vsebuje, lepo se poda k ribam, pobraten je s pečico ...

In potem se znajdem pred štedilnikom, tuhtajoča, kaj hudiča naj počnem s to recimo da gomoljno zelenjavico. Spečem? Skuham? Pojem v solati? A mi je sploh všeč okus?

Še dobro, da obstaja Tastespotting, ki me vedno znova spasi - kot tokrat s čudovito koromačevo paštico. Namesto klobase sem poturila not tofu, oliv ni bilo, tiste posebne vrste sira in parmezana tudi ne, je bila pa zato odlična paradižnikova omaka iz DM in bioskuta.

In vedno znova se opomnim, da mi je koromač v bistvu všeč.

Moj televizijski spored

2011-03-02T08:10:00.000+01:00

Doma nimam televizije. Nikoli je nisem gledala kot mašilo prostega časa; za to smo pri nas od nekdaj zlorabljali radio. Za vse, kar moram vedeti, imam na voljo internet. In sosede.

Ampak od izpred nekaj tednov je v ospredju druga poanta: kaj ti bo televizija, če imaš pečico?

Če me ni zasužnjila TV, me je torej pečica. Z goro koncentracije lahko strmim v čudeže, ki se odvijajo pred menoj v karanteni s tam nekje približno 180 stopinjami Celzija: kako se napihuje biskvit, kako rjavijo robovi, kako se razleza sir, kako pokajo skorjice. Iz zamaknjenosti me strezne šele vroče steklo, ob katerega prej ali slej zaradi trapaste posrkanosti v dogajanje butnem z nosom.

Tokrat so bili na sporedu mafini. Takšni ta pravi za začetek dneva. Čeprav sem jih napovedala že zvečer (hej, poceni tok je le poceni tok), so prišli na vrsto šele naslednjega dne.

Za razliko od televizije se program prilagaja meni in ne obratno. In če se mi slučajno zahoče še, ne potrebujem niti daljinca, da se mi želja izpolni.

Sco ... re!

2011-02-27T09:09:00.001+01:00

Vikend je bil do sedaj fenomenalen: saj veste, malce pospravljanja, precej uživancije, branje knjige, pranje perila, razreševanje enigme, kam se je zgubila dolgo pogrešana knjiga (na posojo na drugo stran stene k sosedom, doh!) in podobno.

Že v petek zvečer je bil na vrsti debitantski obisk turške restavracije Yildiz Han. O tej oazici turške kulinarične kulture sem slišala tako dobre kot slabe kritike, vseeno pa sem zadevo morala sprobati sama. Ocena: vrhunsko. Hrana je bila okusna, a bolj kot to me je prepričala celotna atmosfera. Naši zasedbi je stregel sam šefe, ki je pokal od prijaznosti in šal, za nameček pa je ob skorajšnjem slovesu med mizami zaplesala (sicer brutalno presuha) turška plesalka. Skratka, priporočam, sploh ob koncu tedna.

Sobota je bila zimsko-športno-zabavno obarvana: sankaške radosti! Po dvigu utripa med hojo v hrib in absolutni eksploziji (in to v najhujšem smislu) adrenalina po kričečem spustu navzdol smo zavili na ribe v blazno dodgy okoliš pri Naklem, v ribarnico Žeje. Izvrstno: ponudba je sicer omejena na ribe in krompir v nekaj oblikah ter polento, a je zato vse na meniju izvrstno do amena.

Potem pa pride nedelja.

Po spletu okoliščin sem bila pokonci že praktično pred svitom (brez skrbi, ura je že bila dostojna) in se lotila današnjega prvega podviga: škotskih scones oz. kolačkov (?). Recept sem sicer ukradla tule, ampak sem ga po svoji lepi navadi (in razpoložljivosti sestavin) priredila, ker sem not vrgla še popražena bučna semena in rozine, moka pa je bila izključno polnozrnata.

Sivka je en tak lep dodatek, če ne pretiravaš. Tokrat (celo!) nisem, zato se je lepo vtisnila v testo. In se lepo zlila s sladkobnostjo marmeladic ...

Lepo nedeljo še naprej.

Si jedla sir?

2011-02-18T08:27:00.001+01:00

Obožujem svojo novo pečico. Me pa pošteno zanima, ali bom še tako vneta po naslednjem računu za elektriko.

Kakor koli že, računa še ni, zato pečica dela sto na uro. In vsak izgovor pride prav. Denimo: mati mi je kanila kupiti fancy silikonski pekač, zato ga je bilo treba takoj preizkusiti. Po naključju sem našla dilišz recept za čokoladno-višnjev cheesecake (pa še v poljščini je!), ki se je takoj strinjal s poroko s pekačem, zato ni bilo smisla odlašati.

Opravičujem se za barve, ampak pod sojem luči te ne pridejo najbolje do izraza.

Pride pa zato okus: res izjemen! Seveda je precej odvisno od izbire piškotov za podn (jaz sem izbrala Gran Cereale) in sirčka (vzela sem Philadelphio), ampak načeloma je to to. Tako da: thumbs up!

Ne toliko za pekač. Silikon je sicer lahek, prozoren in nelepljiv, ampak ima precej pomanjkljivosti za moje pojme. Predvsem je premehak: ko sem tlačila čizkejk v pečico, se mi je masa skoraj zlila po naročju. Zagate nastanejo tudi, ko je pecivo pečeno. Kako ga vzeti ven? Plehnate pekače vsaj lahko odmontiram, tega ne. Poleg tega v njem ne morem rezati (kar sicer sem), ker se zareze takoj poznajo (kar tudi se - ups). Tako da kaj pa vem ... še vedno prisegam na keramiko. In na cheesecake, jasno.

O, slad, no!

2011-02-15T07:45:00.000+01:00

Ni kaj, Napo ima pogosto dobre ideje, tako kuharske kot življenjske. Za valentinovo mu je spet uspelo zadeti žebljico na glavico s tezo, ki jo izjemno podpiram: prazniki - namišljeni, uvoženi, avtohtoni ali odvečni - so prikladen izgovor za kulinarične perverzije. Tudi valentinovo.

Ko je objavil svoje čokolatinčke, se mi je takozvani praznik ljubezni kar naenkrat zazdel smiseln; jasno, legitimno predoziranje s čokolado! Greh bi bil priložnost vreči stran, zato sem se podvizala s sukanjem okoli štedilnika, ki je bilo sicer bolj kratkotrajno - ne vem, ali zaradi ~~super~~indukcije ali zaradi preprostosti recepta samega - a je imelo zato daljši učinek.

To nima nič skupnega s tem, da sem šla zatem na Sextra Large predstavo stand up komikov v Cvetličarno.

Secret ingredient

2011-02-14T17:32:00.000+01:00

Zadnji obisk Bleda (ki je bil sicer že na repu prejšnjega leta) je bil precej klišejski: ekskurzija s prijatelji tujci, pavšalni sprehod okoli jezera, divljenje nad oh in ah veličastnim gradom in ljubkim otočkom s cerkvico, hipersocializem in neprijazna postrežba v the kavarni s kremšnitami (do katerih niti nismo prišli, ampak o tem se bom razpisala v knjigi pritožb) ...

In potem nekaj nerutinskega: kosilo v mehiški restavraciji. Kjer sem jedla nekaj povsem nemehiškega in bila navdušena. Pa ne zato, pač pa zaradi ene odločilne sestavine: dimljenega sira.

Ne vem sicer, zakaj se tega nisem spomnila že sama, ampak dimljen sir namesto običajnega v zelenjavni rižoti se mi je zdela revolucionarna ideja. Tako spektakularna, da sem jo seveda morala kopirati sama.

No, jaz sem sicer namesto riža uporabila kvinojo in not namesto gore zelenjave (ker je hladilnik pač še vedno precej osiromašen) natresla tofu, šitake, koruzo in pelate iz konzerve, ampak dimljen sir je pa bil!

In bilo je tako dobro, da sem že skoraj zbrisala spomin na osorne blejske kelnarce ...

Brez jajc!

2011-02-13T18:43:00.001+01:00

Skladno s prejšnjo objavo je bila zagata razkrita: vnema peči palačinke, a gospodinjstvo brez jajc ...

Nič hudega, prav za prav. Če že nimamo jajc, imamo vsaj znanje: palačinke lahko namreč ustvarimo tudi brez te piščančje predstopnje!

Zmiksala sem čičerikino in polnozrnato moko, sol, vodo in sojino mleko. Pristavila sem ponev na svojo ~~novo oh in sploh super indukcijsko~~ ploščo in pričela peči brezjajčne mokaste pleskavice. Delovalo je!

Tudi z nadevom je bila bolj kriza, zato sem prosto po navdihu okroglo podlago nabasala s skuto in bananami in potresla s cimetom in ingverjem.

Četrt ure kasneje je bil zajtrk (oz. del njega) nared. Čez sem polila še tetino mešanico sliv v rumu ali pa čokoladno pregreho.
Bolj kot to, da sem brez jajc, me je zaskrbelo: kako sem sploh lahko živela brez pečice?

Prvi.

2011-02-13T18:19:00.000+01:00

Prvega ne pozabiš nikoli.

Uradno predstavljam svoj prvi obrok v novi kuhinji: penne z rukolo, koruzo in kozjim sirom (jebiga, po večtedenski krizi zaradi amputacije kuhinje človek pač nima ravno bogato založenega hladilnika).

Čutim, da nas vse skupaj čaka lepa, slastna prihodnost.

P kot Prešeren. P kot piknik.

2011-02-08T20:54:00.000+01:00

Prvič po vsaj petih, če ne še več letih sem februarja doma. Ni čudno, da se ne spomnim, kako sem torej zadnja leta preživljala slovenski kulturni praznik. Prav gotovo pa lahko zatrdim, da zagotovo nisem piknikirala. Do danes.

Cel (ornk) podaljšan vikend je bil lep ko slika. Če bi si želela, ne bi moglo biti bolj sončno in toplo. Zato bi bil kar greh ostati zaprt med štirimi (sveže preštrihanimi) stenami in obsijan zgolj s sevanjem monitorja ...

Tako smo vzeli pod pot noge oz. čoln na prtljažnik in odveslali pikniku naproti. Če je bilo za ovinkom toliko parkirane pločevine, da je spominjalo na koncert kakšne megazvezde, je bilo na naši trasi malodane ... osamljeno.

Na srečo me je zjutraj v bližnjem najboljšem sosedu čakala še zadnja štruca kruha Maxi Vital, tako da sem dobila dobro podlago za sendviče. Naglica in odsotnost kuhinjskih površin (jutri! jutri!) nista dopuščali prav veliko prostora za ustvarjanje, zato sem vanje nabasala zgolj nek bio vege namaz in rukolo, v košaro pa sem priročno stlačila še Joštove dimljene paličice, češnjevec, jabolka, banane in zaloge pitne vode.

Bilo je fenomenalno. In brez skrbi, smeti smo vestno odnesli s seboj. Spomine pa tudi.

Gostoljubno

2011-02-07T22:42:00.000+01:00

Lepo je, ko te povabijo v goste. In lepo je, ko gostje prinesejo kaj ... povabljivega. Uporabnega.

Mafini (ovseno-korenčkovo-orehovi) so se mi zdeli v tem primeru še posebej primerni in, hm, uporabni: za zajtrk, dopoldanski prigrizek, popoldansko malico, večerno pregreho.

Izjemno se prilegajo idiličnemu pogledu skozi okno na zasnežene gore in zimsko pobarvane gozdove ...

In upam, da smo si s tem prislužili še kakšno vstopnico v svet uživaške, počitniške, sproščene zabave.

Spomin na prihajajoče čase

2011-02-03T14:53:00.000+01:00

Še malo, še malo ... pa bom lahko prečrtala določene obremenilne trditve v samopredstavitvi ...

Do takrat pa ena iz dislocirane kuhinje: pumpkin cheesecake oz. bučni čizkejk (link do recepta se je vmes že nekam izgubil).

Najzmogljivost mojega mobilca

Debitiral je sicer točno na novega leta dan (in navdušil tudi tiste, ki jim moji okusi sicer niso blizu, tako da je bil skok v novo leto kar zmagovit!), ampak spomin na vrtljive gumbe in tople rokavice še živi.

Za lepši glas ...

2011-01-26T19:31:00.000+01:00

... je treba kaj popiti, menda.

A ste že kdaj pokonzumirali tole?

Za neuke (do nedavnega sem se tudi jaz prištevala mednje): med, ki steče skozi navrtano črno redkev! Bilo mi je zaupano, da menda pripomore k izboljšanju z zeleno-rumeno nesnago zafilanega grla, in po dvodnevni kuri lahko trdim ... ali že kar zapojem ... da drži!

Kanadanjam

2011-01-18T13:54:00.000+01:00

Nostalgija po Kanadi me daje že od nekdaj. Zato je bil skrajni čas, da doma pobrskam po tistem receptu, ki me je že takoj prepričal, da sem na pravem mestu ob pravem trenutku ...

Gre za solato (?) iz pšenice. In to čisto posebno, tako, ki ... do onemoglosti zakurbla mehanizem brbončic, ker se ji enostavno ne da upreti ... zato ne priporočam, da jo ustvarjate po že tako ali tako izdatnem zajtrku!

Čista poezija pšenice, brusnic, suhih marelic, pinjol, pomaranče, medu in soli. Za zajtrk z jogurtom, kot priloga k mesu, kot prigrizek kar tako ... Nikoli dovolj.
Ah! <3

Od kebaba do kolerabe

2011-01-17T07:28:00.000+01:00

"A lahko uletim s kebabom?"

Ja, lahko, seveda, kebab za vogalom je (kot vse tu za vogalom v mojem okolišu) nadvse super. Ampak zakaj ne bi pripravila še nekaj bolj super, če imam ravno čas ... ?

OK. Pa dajmo.

Hudiča, od kdaj imam tako prazen hladilnik?!

OK. Kar sem rekla, sem rekla. Večerja bo, in to iz razpoložljivih sestavin. In to so ... Za testo: čičerikina moka, jajce, voda, sol. Za filungo pa rdeča čebula, por, pinjole, naribano korenje in koleraba, nariban kozji sir ter sol, poper in kardamom.

Last minute fix!

In nastala je tale fina zelenjavna omleta in srečno sta jo pojedla do konca.

Jutranja

2011-01-14T09:25:00.000+01:00

Obožujem jutra. In seveda zajtrke. Zadnje čase še toliko bolj.

Kadar imam čas in razpoložljive sestavine (beri: ponavadi ostanke od kakšne pekovske vneme), sčaram kaj bolj baročnega, kot so ameriške palačinke, French toast aka pohane šnite, ipd ... Ampak tokrat, na običajen delovni dan, se na mizo prikrade nekaj običajnega: DM-jev musli, Sparovo sojino mleko, bio cimet & bio ingver, prešvercan kanadski javorjev sirup, Mercatorjeva banana in bio pomaranče s tržnice. Zraven se prileže kava najboljši sosedov (ne, ne Mercatorjeva!) in žarki vzhajajočega sonca, ki si vtirajo pot v mojih 30 kvadratov ...

Pa dobro jutro!

Zimska mavrica

2011-01-13T13:51:00.001+01:00

Ker zunaj ni ravno zimska pravljica, ne vem, zakaj na mizi ne bi bila zimska mavrica.

Zadnje čase mi blazno dogaja dvoje: zimske solate in zimske juhe.

Yeah, watermark it is!

Moja pravila zimske solate so enaka kot za druge jedi: lokalno, sezonsko, ekološko. Če se le da, seveda. In v primeru tele odlične solate se še kako da. Zribam korenje, repo in rdečo peso (jep, oba troje se lahko pomlaska tudi surove!), včasih - kot v ilustrativnem primeru - dodam bob ali čičeriko, zalijem pa z olivcem, balzamcem, morda zenfom s celimi semeni, žafranom, poprom, kardamomom, ingverjem ... you name it. Možnosti je nešteto, meja je samo dobra volja in domišljija.

In potem so tu juhice. O sestavinah sem že razpredala (večinoma so vedno iste v tem času), lahko pa pohvalim še kruh. Turinek na ekotržnici ga tako ali tako zmaga s svojo ponudbo hlebcev, hudič je le v tem, da če se ne zmigam dovolj zgodaj, mi bolj zagrizeni sobotni kupci že vsega pokradejo. Zadnjič se je po čudežu zgodilo, da so imeli še ravno eno štruco tik pred zaprtjem štacune, tako da sem odromala domov s kruhom iz tritikale. Bil je standardno odličen in kot nalašč za k tejle mavrični čorbici ...

Naprej v novo leto

2011-01-02T21:15:00.000+01:00

Srečno, veselo, zdravo in gurmansko perverzno 2001!

Za začetek en detox v obliki mineštre. Ne da bi ga potrebovala, ampak sede pa. In tokrat celo z receptom, ker tudi sama ne bi rada pozabila, kako mi je uspelo sčarati kaj tako okusnega. Skrivnost? Leftovers.

Sretna nova ... z mineštro.

Torej:

Na gheeju (ali pač putru ali olivcu) spražiš naselkjano šalotko, zeleno, kolerabo in ingver. Vržeš not (iz Indije prešvercano) kumino. Zaliješ z vodo, soliš, popraš, potreseš s kurkumo, not pa zabrišeš še korenje in sladki krompir. Ko zavre, streseš not rdečo lečo. Kuhaš kakšne četrt urice, da se leča skuha, nato spasiraš. Dodaš še testenine (jaz sem uporabila jajčaste svedrčke), svež peteršilj in timijan ter skuhaš na zob. Et voila!

Tis the season ...

2010-12-27T07:37:00.000+01:00

... to be merry!

Pred nami je druga etapa praznikov in treba je poskrbeti za ustrezno kondicijo ali pa vsaj za zadostno zalogo za dostojno slovo od mahajočega leta. Denimo z: biscotti!

Zadeva je resna, kajti če ne prej, v teh dneh ugotovimo, koliko prijateljev in sorodnikov prav za prav imamo. Preveč. In biscotti so ena taka fajn zadeva, ker so blazno učinkoviti: par prijemov se odrazi v mnogo izdelkih.

Prvi korak je štruca, v katero lahko zamešamo vse po mili volji. Jaz sem se tokrat odločila za kombinacije fig in orehov, čokolade in mandljev ter raznoraznih adventnih začimbic. Če bi le imela še pistacije, brusnice, več čokolade ...

Nato sledi samo še peka, hlajenje, šniclanje in ponovna zapeka, et voila, božično-novoletno darilo za kratkočasenje ob kavi je nared. Če se komu da in ima čas (meni primanjkuje obojega), jih lahko po mili volji pomaka v raznorazne čokoladno-cukraste oblive ... Moji prejemniki bodo pač morali biti zadovoljni z malim.

Rada imam zimo, ker ...

2010-12-17T16:13:00.000+01:00

... takrat posije čisto posebno sonce.

Por, ingver, kolerabica, zelena, korenje, jajcni svedrcki in cel kup zacimbic me lepo pogrejejo ...

Back to basics

2010-12-12T22:42:00.000+01:00

Večmesečno blogovsko stradanje ima samo en vzrok ... fizična odsotnost izza kuhinjskega pulta. In izjemno povečana prisotnost za jedilno mizo (oz. pred uličnimi štanti na plastičnih stolčkih) ...
Ampak pustimo to. Zdaj smo nazaj in gremo naprej.

Za začetek ena taka obično zimska: bučna juha s trakci kozjega sira. OK, priznam, ingverja je bilo za ščepec preveč (celo zame), ampak na splošno gledano mi je šlo po tako obilni kuharski abstinenci kar super.

Glavna jed ni bila ravno za miss kosila, sem se pa zato toliko bolj izprsila pri sladici: španska natilla a la Hofer - in a la jst: ker se hudič ni hotel zgostiti, sem pač pridala malo agar agarja. Na koncu je izpadlo, kot da gre za tapiokin puding (očitno so se zrnca zgolj napihnila in ne raztopila), ampak okus je bil pa odličen. That's what he said.

Nadgradnja

2010-09-17T13:22:00.000+02:00

Ali pa kaj takega?

Stročji fižol dveh dimenzij, por, kodrolistni ohrovt (aka kale po angleško), koruzica, špric soli, kajenca, koriandra, kurkume, soli, kumine, homemade mešanice korenja, zelene in česna, povrh pa zabrišeno še lečo - et voila! Čez 20 minut že diši.

Čili za chilly vreme

2010-09-17T12:51:00.000+02:00

V takem dnevu se prileže en takle zelenjavni čili ... No ja, izostreno oko bo zlahka opazilo, da je (tudi tokrat, da da) pri izvedbi ponujenega recepta prišlo do precejšnjih modifikacij, ampak za moje pojme je to še vedno čili. Sploh v takem chilly vremenu.

Pecivo zate

2010-09-15T14:33:00.000+02:00

Edini nedeljski časnik Nedelo vam zadnji dan v tednu lepša že 15 let. Za praznovanje jubileja pa so se na uredništvu Odprte kuhinje odločili, da imamo namesto velikih besed raje majhna dejanja: z akcijo Pecivo zate bomo za materinske domove, varne hiše, zatočišča, krizne centre in podobne ustanove napekli prazničnega peciva. Do konca oktobra bomo obdarili čim več organizacij, ob izteku akcije pa bomo našim zvestim naročnikom podarili knjižico vseh receptov. K sodelovanju pa ste vabljeni tudi vi, dragi bralci in ostali simpatizerji Odprte kuhinje!

Prvo pecivo smo podarili že to sredo, in sicer se je s štirimi škatlami piškotov posladkalo devet mam z otroki Materinskega doma Ljubljana - tudi z mojim skromnim prispevkom: krhkimi piškoti iz jabolk in korenčka. Zakaj? Ker za srečo, sploh dišečo, ne potrebujemo eksotičnih sestavin in zapletenih postopkov, pač pa tisto, kar nam narava trenutno sama ponuja: korenje in jabolka. Tile krhki piškotki zato niso zapleteni ne po vsebini ne po pripravi, težko pa se jim bo upreti …

Kot rečeno, pa lahko k razveseljevanju prispevate tudi vi. Kdor želi, lahko pripravi škatlo (ali več) domačega peciva, priloži recept, po možnosti še fotografijo, nekaj misli o razlogih za izbiro prav tega peciva ter po želji še spodbudne besede za obdarovance. Peciva bomo prejemnikom sproti dostavljali, sprejemamo pa jih na sedežu uredništva na Dunajski 5 v Ljubljani. Z neljubljanskimi bralci se bomo dogovorili individualno, sicer pa naj bo naša akcija le povod, da ne tako zelo srečne v vaši okolici obdarite kar sami – žal je naslovnikov vse preveč.

Več informacij na elektronskem naslovu ok@delo.si.

Rahlo zavajujoče

2010-09-08T14:19:00.000+02:00

No ja. Naslov recepta je rahlo zavajujoč - summer squash omelette - saj pogled skozi okno (še bolj pa laufanje po opravkih v mestu) kriči, da je poletje mimo. Pa tudi sestavine sem povsem priredila razpoložljivemu: namesto omlet sem vzela kar že narejene tortilje, jogurta tudi ni, sir je kozji ....

No ja, ampak kosilo je pa vseeno bilo. In to nadvse odlično.

Izlet v Indijo

2010-08-23T15:53:00.000+02:00

Žal zaenkrat samo na krožniku. Čeprav morda kaj kmalu tudi iz prve roke ...

No, ampak tokrat tudi iz roke - dobesedno. Z izobiljem blitve je treba pač nekaj postoriti, in kaj drugega kot en tak lep okrogel ploščat flatbread oz. roti?

Do sem vse super, še celo garam masalo sem nekako sama sčarala skupaj (klinčki, kukrkuma, kajenc ... ). Potem pa neizogibna dilema: kaj postreči k tem finim ploščkom? I, nek curry, vendar! Odločila sem se za takega s paradižniki in lečo, ampak tu je prišlo do hudih alternacij: namesto črnih fižolčkov sem imela zeleno lečo, namesto rdečega fižola vijoličastega stročjega, chanadala sploh nimam, kumino imam tudi zgolj mleto, o makhani masala lahko samo sanjam ...

Sem pač uporabila, kar je bilo na razpolago. In povem vam, bilo je oh in sploh nadvse okusno. Bomo še delali. Seveda pa upam na avtohtono izkušnjo ...

Garlic chard roti & pseudo lentils in creamy tomato sauce

On the cob

2010-08-23T08:25:00.000+02:00

Koruza je zrela! No, v nekaterih predelih Slovenije se tega veselijo že kar precej časa, obiskovalci ljubljanske tržnice pa smo te radosti deležni še nedolgo. Kakor koli že, pod vtisom severnoameriške obsesije s corn on the cob sem nujno morala pokupiti vsaj par storžev - in narediti nekaj takega kot te koruzne palačinke oz. tortice. Bile so enostavno fantastične, pa ne vem, ali zaradi koruze, kozjega sira, mlade špinače, češnjevcev ali pač samo zaradi histerije, da končno ne jem koruze iz konzerve ....

How green is too green

2010-08-23T08:17:00.000+02:00

Na tržnici so že prve hruške.

Kar pomeni, da je čas za solato iz hrušk, kozjega sira in orehov (ki jih na sliki sicer ni, sem pa res močno mislila nanje med obedovanjem). Da ne bomo taki zeleni obsedenci, pa malo žafranike za popestritev.

Just do it

2010-08-17T15:01:00.000+02:00

Solatni semafor

Sodelavka mi je rekla: Just do it!

So I did. A big salad.

No, ona najbrž ni imela v mislih džumbusa iz zelene solate, melancan, bučk, pinjol, paprike, paradižnika in kozjega sira (vse eko! - razen pinjol), ampak kaj ko tale slogan tako lepo paše na različna področja ...

Kot ponavadi

2010-08-11T13:48:00.001+02:00

Po intervjuju z Ruth Podgornik Reš (in njenim obilnim gostoljubjem v obliki sveže stisnjenih zelenjavnih sokov) sem se zaklela, da danes ne zaužijem nič več povrtninskega, ker sem svojo dozo že presegla. Zato je bilo kosilo osbojeno na nekaj manj barvitega in vlakninskega. Vsekakor sem takoj pomislila na testenine, ampak greh bi bil v tem letnem času obtičati samo pri suhoparnem pestu. Tako sem zelenjavo zamaskirala v še ene testenine: rezance iz bučk. Zraven seveda lepo paše sivka pa popraženi mandlji pa ... smo spet pri nečem pretirano zelenem. Jebiga. Navada je ~~zelena~~ železna srajca.

I feel very Mexican today

2010-08-11T13:39:00.000+02:00

I feel very Mexican today! No ja, le da sem avokado že zdavnaj požrla ... ampak važen je namen.

Back in da hood

2010-08-11T13:35:00.000+02:00

It'z awesome having visitorz. Who know da hood. Potem lahko spontano zavijejo na tržnico in prinesejo domov npr. redkvice, iz katerih nastane takale mavrična solata ...

B kot blitva, bučke in božanskost

2010-08-02T15:04:00.000+02:00

Zvonko Černelič je totaln car. Ne le, da ima za moje kuharske potrebe daleč najboljšo in najpestrejšo ponudbo na ljubljanski ekotržnici, pač pa je v užitek tudi pokramljati z njim. O tem in onem v ekokmetijstvu, pa seveda o njegovih pridelkih - recimo o blitvi v mavričnih barvah. Po tem, ko sem maja vzdihovala nad njegovo rdečo blitvo, me je ta teden osrečil še z rumeno. Pure joy.

In da bi bila mera radosti še večja, sem na sosednjem štantu naletela na tele cukrčke:

A je lahko še kaj bolj fantastičnega od miniaturnih rumenih (!) cuketk? Morda, ampak res samo morda - recimo, če jih sparim z ajdo.

cuketke marjetke

Pa dober tek!

Copycats

2010-07-27T13:18:00.000+02:00

Ahhhh, zadnjih nekaj dni oz. teden je veliko stvari v povezavi z Vancouvrom ... nad čemer se niti slučajno ne pritožujem. Prej nasprotno. In ko drobec tega fantastičnega mesta na kanadski pacifiški obali pade na mojo mizo, je zadeva še bolj vrhunska. Tako nastane nekaj takega kot tale (gorenjska!) solata s čistokrvnim, avtohtonim lososom ...

Zadnjič pa sem v (moji najnovejši obsesiji) Ambientu kosila stročji fižol s curry omako in bilo je hudičevo okusno. Jasna stvar sem jed morala lastnoročno sprobati in rezultat je bil takisto odličen.

Easy like Sunday morning

2010-07-25T16:58:00.000+02:00

My dear guest was still asleep (thanks to the temporary storms) when the sizzling sound started to fill the room ...

... and by the time he got up and all dressed up for breakfast (save the shirt - who needs it on a terrace?), I was almost already digging in deep into morning delights.

You know, life's not bad. Not bad at all.

I love Summertime

2010-07-25T16:50:00.000+02:00

Naj slika pove več kot tisoč besed, zakaj.

Welcome back

2010-07-23T20:51:00.000+02:00

When friends return from their (too long of a) holiday, and it's +36 degrees outside, you meet & greet them in style.

Cuties

2010-07-21T16:30:00.000+02:00

They were almost too cute to be eaten.

Alas, my vicious nature has prevailed and I made a nice stew. May they rest in peace.

Eh!

2010-07-21T14:29:00.000+02:00

I love Canada. And Canadians (especially those bringing me maple syrup).

Sob(i)otno

2010-07-17T18:52:00.001+02:00

(Katoliški) verniki gredo ob nedeljah k maši. Jaz grem ob sobotah na tržnico. Biotržnico.

Ta moja ekoblaznost traja že dovolj časa, da so si me ekokmetje zapomnili. Kramljati z njimi o tem starodavnem žitu in oni arhaični sorti jabolk je prvovrstni užitek, zastonj univerza pridelave izpred domačega praga, ki med nas meščane redkeje zaide. Morda me zato tako navduši in prevzame, ker je pred mano nekaj, kar lahko opišem zgolj na videz, ne pa pot do njega. Če pa so kmetje slučajno kdaj na mute, govori namesto njih njihov pridelek: paradižniki, paprike, rumene bučke, zelene bučke, melancane, čebula, por, ringlo, kruh, marelice, fige, rdečestebelna blitva in solata, če naštejem samo tiste, ki so danes najglasneje klicali moje ime.

Sledi kofetkanje. Oziroma gašenje žeje in notranjega izgorevanja. Danes sem bila še posebej učinkovita, ker sem že ob desetih sedela v senčki, cuzajoč ledeni čaj z ledom in beroč Sobotno prilogo, poleg pa dva polna žaklja sadno-zelenjavnega plena. Neprekosljiva idila.

In potem kosilo. Kot sem se pridušala že neštetokrat, omejen manevrski prostor preprečuje večje kulinarične posege, zato je bila danes na meniju solata s figami in kozjim sirom ...

... in polenta z mojo verzijo peperonate.

Jebiga. Ni razkošje. Je pa dovolj, da sem srečna. Za to pa so rituali, kajne?

Hot in here

2010-07-15T13:33:00.000+02:00

+29 in my apartment I wonder:
Is it really hot in here or is it just me?

Definitely the coolest dish at this very moment ... but not exactly the coolest dish ever. Oh well. How cool can you be in this heat anyhow?

V Aziji v petih minutah

2010-07-13T14:48:00.000+02:00

Še tako velikemu kuharskemu zagnancu, kot sem sama, vročina prepreči večje podvige. Enostavno je prevroče, da bi kaj cmarila na štedilniku (ki ostane nadležno vroč še dolgo potem, ko ga izključim). Na srečo tudi tu na pomoč prihitijo Azijci: najprej Japonci z miso juho iz vrečke (hvala, hvala, donatorica!), nato Vietnamci s svežimi spomladanskimi zavitki. Kosilce je nared v petih minutah, tokrat sem v riževe tortilje skrila razpoložljivo zelenjavo (korenje, bučke) in tofu.

Nič kuhanja, neskončno užitka.

Če bi bila le prava Azija tako na dosegu roke ...

Nedeljsko roštiljano

2010-07-11T19:03:00.000+02:00

Roštilj je mega. Po mojem je še bolj univerzalen kot čistilo za steklo (My big fat Greek wedding pa take fore), ker lahko na njem ščaraš predjed, glavno jed in tudi sladice. Eno tako, kot je recimo tale.

Poletna (m)oda

2010-07-09T15:49:00.000+02:00

Yes. Summertime. Nam, lokalnosezoncem, se rola. Predvsem zaradi bučk.

Obožujem bučke, in če imaš prave veze in poznanstva mojega kova, potem se jih ne moreš rešiti, četudi bi hotel (pa si tega seveda ne želim, tako da keep 'em coming, baby). Če bi imela večjo kuhinjo, ergo večji hladilnik, večji pult, pečico, multipraktik in še kaj od kuharskih nujnosti, bi ustvarjala ohoholala iz teh zelenih čudovitosti. Tako pa ostajam pri ...

... svedrčkih z bučkami in koromačem ...

... ajdovi kaši z bučkami ter popečenimi pinjolami in nalistanimi mandlji ...

... in solati z bučkami in belim sirom (ja, res so na fotkah vedno isti krožniki in vedno isti pogrinjek in vedno isto nepospravljena jedilna miza).

Mogoče pa naslednje poletje pride do logističnih izboljšav ... le da ne bi bilo slučajno manj bučk.

Dumpster feast

2010-06-21T15:20:00.001+02:00

I'm not dead. I'm just k-kinda busy. Traveling.

Potovanja pa niso nujno geografska. Na Danskem sem namreč zajadrala v do takrat izkustveno povsem neznane vode: v dumpster diving. That's right, people, I was eating out of a trashbin.

Toda: ali bi ob pogledu na spodnji kolaž doživeli napad gnusobe?

Najbrž ne. Tudi midve ga nisva, ko sva se cel teden dobesedno utapljali v plenu iz ene same noči. Bogato obloženi zajtrki, špargljeva rižota, vsak dan drugačna juha s croutons na sto in en način, mavrični zelenjavni kuskus, mehiška pojedina, hruškovo-karamelna pita ... in še in še. S povsem zastonj sestavinami.

Vsaj za naju. Cena takšnega brezglavega znebljanja hrane je namreč visoka.

Fennel overdose

2010-05-26T13:39:00.001+02:00

Ko enkrat režem koromač, zakaj bi ga rezala dvakrat? Raje režem enkrat in naredim dve jedi: solato in kvinojo. Ah, poletje ...

Red

2010-05-17T14:23:00.000+02:00

Ko sem bila februarja z Mel v eko vegetarijanski (če ne celo veganski) buffet style restavraciji Green Cuisine v Victorii, sem jedla majkemi najboljšo lečno juho do sedaj. S kančkom nečimrnosti lahko ocenim, da mi je danes uspelo sčarati nekaj precej podobnega.

Žur se je začel že v soboto, ko sem na ekotržnici zagedala te cukrčke: rdeča blitva (ali kakor koli pač prevajamo red chard). Nikoli jih še nisem zasledila pri nas (če se motim, naj me nekdo popravi v mojem razsvetljenju), zato sem jih seveda nujno morala imeti, da lahko pripravim kakšno kul jed. Recimo tole.

(seveda sem od silne vneme pozabila na jogurt ... ampak je bilo vseeno za skledo polizat)

You know it's Sunday when ...

2010-05-16T21:59:00.000+02:00

... I can bake! But first: main course.

Že od Berlina dalje imam v omari spice blend za malezijsko (čeprav na ovitku piše singapurska ... ja valda) lakso oz. po domače nudl župco. In ker mešanica bojda zadostuje za tri osebe, ni boljše priložnosti za konzumacijo kot družinsko kosilo. Tako je v slovenskem stanovanju zasijalo malezijsko sonce: kuretina, rakci, veliko kokosa, sojini kalčki in misteriozna mešanica začimb ...

Tudi pri posladku se nisem izneverila azijski dediščini, zato sem se zagrebla za čokoladne cupcakes s kremo iz matche. Ja, okej, vem, da zgleda kot skisan pesto, ampak za obsedence z zelenim čajem mojega kova ni boljše sladice.

Hello, lovers

2010-05-14T07:51:00.000+02:00

Say hello to my newest obsession: homemade potstickers.

Po izjemno uspešnem debuju pred skoraj dvema tednoma se je vnema pač totalno polastila moje kuhinje in moje pragmatične filozofije everything must go. Ker mi ostaja precej ajdove moke (kaj ti bo ajdov kruh, če nimaš pečice?), sem se tokrat zakopala v ajdovo testo. Nadev je nastal iz kopriv, pinjol, kozje skute, šalotke in začimbic, za zraven (kao omaka, ali samo što nije) pa popečene preostale koprive in gora čičerike. Ne vem, ali je zaradi ajde, kopriv ali sira, ampak meni so bili ti potstickersi božanski že med pripravo testa.

Pa naj še kdo reče, da je čakanje na novinarske odgovore neproduktivno zapravljen čas.

Rumeno

2010-05-11T20:57:00.000+02:00

OK, fotka je res bolj boga, ampak naj mi bo v opravičilo to, da je bila narejena v nikakvih razmerah. Je bil pa zato fotografirani predmet za prste obliznit. Dobesedno. In to je treba ovekovečit, četudi z bedno sliko.

Za kaj gre? I, za solato, vendar! V soboto sem na biotržnici pokupila pol štanta motovilca, ker ga pač počasi pomladni hudič jemlje, zato že tri dni jem takšne in drugačne solate (poleg ostalih zadev, da ne bo pomote). Pri tej sta piko (oz. piki) na i postavila preliv in seskljana jajčna omleta s sušenimi paradižniki. Prvi vsebuje dijon zenf, limono, žafran in timijan, drugo pa biojajci (brez heca, razlika med temi in običajnimi je neverjetna) in pest sušenih paradižnikov. Kar malo mi je žal, da je motovilec že skoraj passe ...

Zadnji pozdravi

2010-05-09T18:58:00.000+02:00

OK, hočeš nočeš se sezona špargljev počasi, a vztrajno poslavlja. Bom pač spet čakala leto dni, da doživim svoj overdose teh užitnih zelenih poganjkov. A nič hudega: čas OD-jev z drugimi substancami je tik za vogalom ...

Eden izmed zadnjih poklonov špargljem je bil torej danes, ko sem starša spet pretentala z nemesnim kosilom (he he he). Recepti so bili prav za prav spet kar veganski, ampak okej, če uporabljaš pečico, brez sira res ne gre. Tako smo bili malo bogokletni in si privoščili špargljevo-koprivno juho (v katero je tudi padel kakšen kos sira, ups) in špargljevo-špinačno-porovo pito. Slednja je bila še bolj kot zaradi špargljev vrhunska zaradi ajdovega testa in homemade premaza iz roštiljane cvetače, da o prijateljevanju s tramincem ne zgubljamo besed ...

Novi prijemi

2010-05-09T18:48:00.000+02:00

Pozabila sem že, kje sem staknila tale prijem, ampak tofu lahko pred praženjem pomokamo (jaz sem uporabila riževo moko). Rezultat prav za prav ni tako zelo napačen, novo pridobljena oblek'ca se lepo popeče ... Naslednjič eksperimentiram z drugimi vrstami moke.

Nedeljsko vegansko

2010-05-02T18:31:00.001+02:00

Zadnji teden se, sezoni primerno, valjam v špargljih: divjih in gojenih, kupljenih in podarjenih, svežih ali skuhanih. Ta hitro miniljiva zelenjavica pride še kako v poštev za detox, ki sem ga včeraj prokleto potrebovala (jah, pozdraviti prvi maj na Rožniku je čisto dovolj samo enkrat letno), zato sem si skuhala kakšno galono špargljeve juhe. Kljub vsemu je je bilo preveč za naenkrat, zato sem detoxiranje prestavila še na danes (je bilo kar treba). Pod pretvezo, da je skrajni čas, da tudi onadva mislita na razstrupljanje telesa, sem krožnike z zeleno brozgo postavila tudi pred starša, ki sta domislico rade volje kupila.

Še bolj pa sta bila zagreta za žepke z zelenjavo, ki niso nič drugega kot takozvani potstickers - tortelini, ki se z občutkom prilepijo na dno ponve. Na recept sem naletela v zadnji številki Odprte kuhinje nedeljske kulinarične priloge tiskanega časnika, kjer sta dva vegana predstavila sila zanimive kuharske opcije brez živalskih izdelkov.

Ker je ravno nedelja, in ker sem imela v hladilniku spet polno nekih ostankov, je bila odločitev enostavna: danes delamo polnjene žepke s koprivami. Koprivami? Ja, koprivami. No, za nadev sem sicer zmešala čičeriko, por, svež ingver in peteršilj, so se pa zato žepki v ponvi cmarili skupaj s to bodečo zelenjavo. Da ne bi bilo preveč dolgočasno, sem nasekljala zraven še malo tofuja, et voila, nedeljsko kosilo (po kakšni tradiciji že?) je bilo na mizi. Še fotr, ki je zaprisežen mesojedec, ni mogel prehvaliti na krožniku ponujenih čarovnij.

In ker sem se bala, da bi morda vse skupaj izpadlo bolj klavrno, sem s seboj privlekla še rezervni plan: sladico. Tokrat proseni "puding" s kakavom in lešniki. Tudi ta je šel mojima roditeljema v slast (le da sem fotru zamolčala, da je prav tako iz vrste veganskih receptov, ker sem se zbala, da si sicer ne bi opomogel še do naslednjega tedna).

Terasažur is on!

2010-05-02T18:12:00.000+02:00

Terasažur sezona je odprta!

Kar dolgo je trajalo, da smo letos le prebili led oziroma zakurblali plin, ampak nekaj krivde nosi tudi neskladnost terminov naše družbice (doodle.com pač ni vedno rešitev). Kakor koli že, v ponedeljek je šlo zares - tokrat brez policajev (zahvala gre plohi ...). Končno sem potešila svoje večmesečno travmiranje in sčarala približek malezijski kuhinji: ayam percik oz. kura s kokosovo omako, nasi lemak oz. kokosov riž, kokosova omaka in čičerikina priloga (ta celo brez kokosa!). Originalno bi se morali zadnji dve zadevščini gužvati v indijskih palačinkah dosa oz. tosai, kot jim pravijo moji ljubi Malezijci, pa se že pripravljena mešanica za testo trmoglavo ni in ni hotela speči. Ne v ponvi ne na žaru. Jebiga, a smo al nismo, sem si rekla, in polom zakamuflirala z izgovorom, da lahko vse skupaj ponudimo tudi k rižu. Jedci se bojda niso upirali, saj smo slistili vse.

Čez par dni sem podvig nadgradila s peko pice na žaru, kar niti ni tako zelo nenavadno, saj receptov o taki pripravi mrgoli. Da ne bi bilo vse skupaj preveč enostavno, sem se odločila za no knead pizza dough, ki je baje (po forumih sodeč) trenuto the shit v pripravi testa - v stilu "you'll never want to make bread any other way". No ja, jaz bi raje rekla "let's get back to kneading". Če privzamemo, da so za lepljivost, luknjavost in hrskavost krivi objektivni razlogi. Zategadelj samo slika testa, ko je bilo še vse v redu.

Šgarhglji! GHmelj!

2010-04-28T21:50:00.000+02:00

Obožujem svoje hgoriške frende. Ne samo zato, ker so ultra fejst družba, poznajo vse skrite kotičke svojega okoliša (kdo bi si mislil, da v Predmeji tako piha?) in sredi zime prinašajo cele gajbe domačih kakijev, pač pa tudi zato, ker strpno prenašajo moja čedalje pogostejša romanja na ta konec kokoške, čim se začne toplejše vreme.

In zato jim niti slučajno ne gre zameriti, če se - četudi pritajeno - nasmihajo mojim spodletelim poskusom gazenja po robidah (naslednjič res pridem v gojzarjih, ampak res!) med nabiranjem divjih špargljev in hmelja. Kot nalašč je Dario Cortese ravno v tej številki Odprte kuhinje nedeljske kulinarične tiskane priloge objavil cel tribute temu zelenju, sicer pa na netu mrgoli receptov z variaciami na to spomladansko temo. Tako kot špargljev in hmelja na Goriškem.

Vzhodo od yama

2010-04-13T14:26:00.000+02:00

Yambicije se nadaljujejo. Od nekod sem spraskala še eno repo in našla tale fletn recept za juho, ki v teh čudaško mrzlih aprilskih dneh še vedno sede ful. Sestavine sicer zahtevajo sladki krompir, ampak ha!, brbončice se da zlahka nategniti tudi z yamom.

In ker sem pri svojem tauhanju za hrano naletela še na zelje v precej ubogem stanju (J., prisežem, da sem vse zarjavele liste takojci kompostirala!) in zelo zdolgočaseno navadno in rumeno korenje, sem pač nadaljevala v bolj orientalskem stilu: kurkumin riž in pojma-nimam-kaj-za-eno omako s prej naštetimi sestavinami. Pa veliko vzhodnjaških začimbic.

Yum yum yam!

2010-04-13T14:12:00.000+02:00

Yes, v Maxiju prodajajo yam! Večno zmedena, ali gre za yam ali za sladki krompir, skušnjavi se pač ne da upreti. Dokler ne prideš domov in ugotoviš, da se vsi tvoji v glavi zapredeni recepti navezujejo na pečico. Ki pa je ni. Hm.

Pobrskam po spominu in hladilniku in ugotovim, da bi lahko glorificirano pridobitev sparila s tofujem, rdečo čebulo, zeleno, korenjem in rožmarinom ter vses kupaj scmarila v ponvi. Rečeno, storjeno. Pojedeno. Uživano.

I like

2010-04-07T21:32:00.000+02:00

I like door-to-door delivery.

I like local farmers.

I like topaz apples.

I like decent prices (4 euros for 4 kilos plus is considered as such).

I like ... liking.

Sobotno solatno

2010-04-03T15:03:00.001+02:00

God I love salads. Especially after a monster dinner party.

Zložim sveže nakupljena živila z (ob)rednega obiska tržnice (kdo bi si mislil, da imamo pri nas tudi pražarno?) tja, kamor spadajo. Vmes, ko čakam, da se mi skuhajo testenine, opere en stroj perila, ta drugi pa posuši na terasi (juhej za pomladansko sonce!), vržem v svojo skledo de luxe regrat, radič, nalistan kozji sir, čičeriko (jah, seveda, spet sem je skuhala za cel blok), žafran, gorčico s celimi semeni (a obstaja kaj takega kot blazna afiniteta do gorčičnih semen?), aceto balsamico in olivno olje, za katerega si želim, da bi bilo bučno (but you can't have it all) ... in vmes Queeni zajodlajo svojo Bohemian Rhapsody ... in stoično ugotovim, da sem spet uporabila preveč oklepajev v enem odstavku.
Ampak solat pa ni nikoli preveč.