Recimo bobu bob. Ali pač odlična večerja.

Oni dan sem bila na tržnici presrečna: na neki stojnici sem uzrla sveži bob! Seveda ga je bilo treba takoj sprobati, da nadgradim svojo uporabo te stročnice zgolj posušene v raznih mineštrah. Kaj porečete na eno varianto a la Martica?

Bobu bob. Pri bobu.

Gre za en super fin, svež in slasten posip po popečenih kruhkih iz mete, mandljev, parmezana in boba. Računala sem, da bom pri najboljšem sosedu nabasala na njihovo ekstra kul koruzno bageto, kot se mi je to posrečilo zadnjič, pa niso imeli ne te ne običajne. Zato sem morala poseči po tisti žalostni v predpakirani plastiki. Eh.

Nima veze. Hendikep smo zreducirali na minimum z dobrim olivcem, s katerim sem premazala kruhke, in ...

... sladico! (Ne tisto, ki rola muziko.) Tokrat na meniju: jagodni crumble. (Hm, drobljenec?)

Predpremiera za drugo občinstvo 

Brez rabarbare, a z veliko jagodami.

Nad bobom sem navdušena. Ne samo, da je vizualno lep in primerno okusen, tudi dokaj vsestransko uporaben (testenine, bi kdo?) in seveda zdrav.

Da o jagodah ne govorimo.

Tetovirani piškoti za dobrodošlico

S čim presenetiti nekoga na letališču, ki se po osmih mesecih vrne domov, zmačkan od časovne razlike, s trikrat preveč prtljage (ko je vsak gram odveč) in z naveličanostjo nad letalsko hrano?

I, dišeče, personalizirane domače piškote! (Pa seveda tulipan z vrta.)

Recept za tele keksiće sem skopirala iz svoje predrage (dobesedno - ko sem jo pred ohoho leti kupila za nekaj več kot pet tisoč tolarjev, kar bi bilo zdaj dobrih 20 evrov, je bilo to zame skorajda pol štipendije) kuharice The complete book of COOKIES. Malo sem sicer prikrojila recept (zahteva koruzno moko - jaz sem not nasula kar polento, ker sem še vedno rahlo v minusu, kar se tiče takih pekovskih nujnosti), ampak sem vse skupaj zavila v nekaj dokaj lično izgledajočega (po sistemu "najboljše ta hip") in ...

... menda so bili super.
Sploh pa tetovaže.

Iz morja (končno!) na teraso

Bilo je že skorajda skrajno sramotno. Vse od konca leta 2006, ko se je ribogojnica Fonda prvič predstavila javnosti v ljubljanskem Asu, sem hranila njihov bon za kilogramskega brancina. Vsakič znova, ko sem se (pre)selila, sem si obljubila, da se bom nagradila z njihovim brancinom, pa ... so šla leta mimo tako kot število izgovorov.

Do letos. Zdaj mi je bilo pa res dovolj. Brancin bo! In je bil. Izvrsten.

Imela sem lep namen z njim krstiti letošnjo sezono roštiljanja na moji terasi, ampak je bilo vreme oni  dan tako muhasto, predvsem pa vetrovno, da nisem hotela tvegati ribjih odtisov na mojih oblekah ali fasadi. Zato sta gospoda bancinska romala v pečico.

Recept je bil nekaj podobnega tistemu na njihovi spletni strani, a sem ga malo priredila po svoje. Ne toliko, kar se tiče ribe - zareze, sol, poper, vejica rožmarina počez - pač pa, kar se tiče krompirja. S tole škrobno zelenjavo si namreč nisva zelo blizu, a sem se v lanskem letu odločila, da pa vendarle postaneva bolj na "ti". Sploh, ko sem začela odkrivati recepte na portalu theKitchn, kot je bil tisti o pečenem krompirčku, povaljanem v polenti in rožmarinu. Če ni to nebeška kombinacija z brancinom ...

Zraven smo zrihtali še solato iz regrata, rukole in endivje pa Luštovih paradižnikov - et voila! Brancin je bil top top top.

Riba mora trikrat plavati ...

Terasa zen

Tole je več kot dokaz, da po sedmih letih vse prav pride. Hvala, Fonda!

Roštilj brez čevapov

Tisto, kar sem lani še najbolj pogrešala v Vancouvru, se je tokrat pojavilo že takoj ob mojem povratku v predrago mi domovino. In to v veliki meri.

Roštilj.

Roštilj, roštilj, roštilj!

T-bone, pljučna, biftek, šparglji in polenta. Ah!

Na en takle pošten žar - čeprav se kar bolje sliši, ko rečemo roštilj, a ne?! - sem čakala (pre)dolgo. A glede na pokonzumirano se je hudimano splačalo.

Olimpijada špargljeve juhe

Za predjed smo si omislili špargljevo juho, ker je za moje pojme ta hip ni boljše zelenjave. Pol zelenih štrcljev je bilo bio pridelave iz Slovenije, pol pa kupi enega - dobiš dva iz avstrijske Bille.

Pri meni pač ne gre brez polente. Trik? Skuhaš, zliješ na leseno desko, počakaš, da se ohladi in nekoliko utrdi, potem pa:

a) razkockaš in vržeš na žar

b) posuješ z vsem živim (paradižnik, bazilika, parmezan ... ), razkockaš in vržeš na žar

c) razrežeš na trakove in ješ kot polentine štangice

d) odlomiš abstraktno obliko

e) kar koli drugega

Zraven paše rose. Zelo.

Da ne bi kdo slučajno prehitro preizkusil pite ...

In nato poglavje save the best for last: apple custard pie iz moje omiljene kuharice Moosewood. Razmerje med vloženim trudom in okusnostjo je v tem primeru obratnosorazmerna, čas priprave in konzumacije pa ne: tako hitro, kot sem jo spravila skupaj, je nato tudi izginila.

Kdo sploh še potrebuje čevape?

Piškotki za Tonyja

Daleč od tega, da se ne bi dobro jedlo. Ali kuhalo. Ampak ekstremne razmere zahtevajo ekstremne prijeme: v mojem najetem stanovanju v začasnem izseljenstvu v Vancouvru pač niti slučajno ni vse tako kot doma. Predvsem, kar se tiče kuhinje in kuhinjskih pripomočkov. In budžeta, s katerim bi lahko kupovala razne eksotične sestavine.

Ampak. Tony mi je naredil uslugo. Zato si je seveda prislužil tele krhke, suh(can)e, čokoladno-mandljeve piškote. Dragi moji, tu so moji prvi letošnji biscotti.

Kot pravijo v izvirnem receptu, potrebujemo moko, sladkor, pecilni, jajca, mandlje, čokolado in vanilijo.

Zadeve zmešamo, zgnetemo in razvaljamo ...

... in po cca pol urice peke na 185 stopinjah dobimo dve kepi, ki ju zrežemo na piškotke.

Spečemo v soboto zjutraj, oddelamo svoje, gremo na žur in v nedeljo zjutraj ponudimo. Skupaj s kavo in jazz muziko.

It's Vantastic to be back

Whoever said heaven does not exist on Earth, has clearly not been to Vancouver. Or at least they were not into food. Because if they were, Eden would had to be redefined: it would be replaced with this fantastic city on West Coast. Yo.

Coming back from another version of my personal (also culinary) heaven on Hazelmere farms, Vancouver seemed hectic, harsh, rainy and gloomy. No wonder I had to resort to the only places that never fail to give me some love: sushi restaurants, farmers markets, street eats vendors, bubble tea hubs and dingy Chinese groceries with finger lickin good mangoes. And the like. Ahhh, instant relief. By the time I knew it, I was drowning my sorrow slurping pho, waiting impatiently in line at the Chinatown night market, munching on greasy tacos and OD-ing on injera like there was no tomorrow. The hustle and bustle of moving around has more or less prevented me from kitchen experiments of my own, but fortunately there's tons of points around that feel just the same - homey. Cozy. Mine.

I don't care if Vancouver has been apparently ousted from the "official" top ten places on Earth to live. I guess those people also need to redefine the rules they judge on. Or just get a damn good walk along Commercial drive - and hope to survive all the indulgences.

Sladkosti wwoofanja

Ko ne pulim plevela ali presajam koruze, kuham.

Na primer ajdovo kašo ...

... ali čokoladni fondue.

Vse sladkosti wwoofanja pa so na sporedu tule.

Azijski catering

Ne morem se pritoževati. Živim na farmi v lastni tajvansko-kanadskega para (Tajvanca z dvojnim državljanstvom), moj cimer je iz Južne Koreje, vsak dan jemo s palčkami in riž iz kuhalnika - kaj bi si sploh še želela?

Ostrige, anyone?

Toliko za draženje. Več pa tukaj in tukaj.

Oh Canada

Torej.

Ni fora, da ne bi kuhala. Daleč od tega. Fora je v tem, da sem daleč. Od doma. In zato daleč od nekih standardnih kuharskih praks.

Sem namreč za nedoločen čas v Kanadi, trenutno na Vancouver islandu, kjer prostovoljno pomagam na farmi sivke - in grozdja za vino. Med delavnikom imamo wwooferji urico časa, da sčaramo kosilo. Recimo ...

Tortilje

Riž s fižolom, zapečen v pečici

Fetuccine s špinačo in mocarelo

Krompirjevo-korenčkov juha s tortlija čipsom

"Falafel" z lečinimi polpeti

Tako da dogaja se. Samo preselili smo se.

Rezerva

Hvala bogu za prijatelje. Črne, bele, pisane, ravne, poševne, dolgoročne, perspektivne - kakšrne koli. Ker če ne bi bilo določene osebe, se ne bi spomnila odlične poteze: rezerve.

V čem je trik, fora, modrost: če greš (sploh prvič) v goste, je smiselno prinesti nekaj neizpodbitno dobrega. Ker, saj veste, če pogrnete pri prvem vtisu, bodo vsaj sladkarije dobre.

Trojica, ki nikdar ne razočara, je cookies, muffins, brownies. Jaz sem se tokrat odločila za slednjo možnost, in sicer za takšne s čokolado in praženimi lešniki. Ker sem imela premalo masla, sem primanjkljaj zapolnila s kokosovo mastjo, not pa sem seveda nasula manj sladkorja, kot je predpisano.

Mogoče sem s temi rjavimi prijatelji pridobila še kakšnega.