Fennel overdose

Ko enkrat režem koromač, zakaj bi ga rezala dvakrat? Raje režem enkrat in naredim dve jedi: solato in kvinojo. Ah, poletje ...

Red

Ko sem bila februarja z Mel v eko vegetarijanski (če ne celo veganski) buffet style restavraciji Green Cuisine v Victorii, sem jedla majkemi najboljšo lečno juho do sedaj. S kančkom nečimrnosti lahko ocenim, da mi je danes uspelo sčarati nekaj precej podobnega.

Žur se je začel že v soboto, ko sem na ekotržnici zagedala te cukrčke: rdeča blitva (ali kakor koli pač prevajamo red chard). Nikoli jih še nisem zasledila pri nas (če se motim, naj me nekdo popravi v mojem razsvetljenju), zato sem jih seveda nujno morala imeti, da lahko pripravim kakšno kul jed. Recimo tole.

(seveda sem od silne vneme pozabila na jogurt ... ampak je bilo vseeno za skledo polizat)

You know it's Sunday when ...

... I can bake! But first: main course.

Že od Berlina dalje imam v omari spice blend za malezijsko (čeprav na ovitku piše singapurska ... ja valda) lakso oz. po domače nudl župco. In ker mešanica bojda zadostuje za tri osebe, ni boljše priložnosti za konzumacijo kot družinsko kosilo. Tako je v slovenskem stanovanju zasijalo malezijsko sonce: kuretina, rakci, veliko kokosa, sojini kalčki in misteriozna mešanica začimb ...

Tudi pri posladku se nisem izneverila azijski dediščini, zato sem se zagrebla za čokoladne cupcakes s kremo iz matche. Ja, okej, vem, da zgleda kot skisan pesto, ampak za obsedence z zelenim čajem mojega kova ni boljše sladice.

Hello, lovers

Say hello to my newest obsession: homemade potstickers.

Po izjemno uspešnem debuju pred skoraj dvema tednoma se je vnema pač totalno polastila moje kuhinje in moje pragmatične filozofije everything must go. Ker mi ostaja precej ajdove moke (kaj ti bo ajdov kruh, če nimaš pečice?), sem se tokrat zakopala v ajdovo testo. Nadev je nastal iz kopriv, pinjol, kozje skute, šalotke in začimbic, za zraven (kao omaka, ali samo što nije) pa popečene preostale koprive in gora čičerike. Ne vem, ali je zaradi ajde, kopriv ali sira, ampak meni so bili ti potstickersi božanski že med pripravo testa.

Pa naj še kdo reče, da je čakanje na novinarske odgovore neproduktivno zapravljen čas.

Rumeno

OK, fotka je res bolj boga, ampak naj mi bo v opravičilo to, da je bila narejena v nikakvih razmerah. Je bil pa zato fotografirani predmet za prste obliznit. Dobesedno. In to je treba ovekovečit, četudi z bedno sliko.

Za kaj gre? I, za solato, vendar! V soboto sem na biotržnici pokupila pol štanta motovilca, ker ga pač počasi pomladni hudič jemlje, zato že tri dni jem takšne in drugačne solate (poleg ostalih zadev, da ne bo pomote). Pri tej sta piko (oz. piki) na i postavila preliv in seskljana jajčna omleta s sušenimi paradižniki. Prvi vsebuje dijon zenf, limono, žafran in timijan, drugo pa biojajci (brez heca, razlika med temi in običajnimi je neverjetna) in pest sušenih paradižnikov. Kar malo mi je žal, da je motovilec že skoraj passe ...

Zadnji pozdravi

OK, hočeš nočeš se sezona špargljev počasi, a vztrajno poslavlja. Bom pač spet čakala leto dni, da doživim svoj overdose teh užitnih zelenih poganjkov. A nič hudega: čas OD-jev z drugimi substancami je tik za vogalom ...

Eden izmed zadnjih poklonov špargljem je bil torej danes, ko sem starša spet pretentala z nemesnim kosilom (he he he). Recepti so bili prav za prav spet kar veganski, ampak okej, če uporabljaš pečico, brez sira res ne gre. Tako smo bili malo bogokletni in si privoščili špargljevo-koprivno juho (v katero je tudi padel kakšen kos sira, ups) in špargljevo-špinačno-porovo pito. Slednja je bila še bolj kot zaradi špargljev vrhunska zaradi ajdovega testa in homemade premaza iz roštiljane cvetače, da o prijateljevanju s tramincem ne zgubljamo besed ...

Novi prijemi

Pozabila sem že, kje sem staknila tale prijem, ampak tofu lahko pred praženjem pomokamo (jaz sem uporabila riževo moko). Rezultat prav za prav ni tako zelo napačen, novo pridobljena oblek'ca se lepo popeče ... Naslednjič eksperimentiram z drugimi vrstami moke.

Nedeljsko vegansko

Zadnji teden se, sezoni primerno, valjam v špargljih: divjih in gojenih, kupljenih in podarjenih, svežih ali skuhanih. Ta hitro miniljiva zelenjavica pride še kako v poštev za detox, ki sem ga včeraj prokleto potrebovala (jah, pozdraviti prvi maj na Rožniku je čisto dovolj samo enkrat letno), zato sem si skuhala kakšno galono špargljeve juhe. Kljub vsemu je je bilo preveč za naenkrat, zato sem detoxiranje prestavila še na danes (je bilo kar treba). Pod pretvezo, da je skrajni čas, da tudi onadva mislita na razstrupljanje telesa, sem krožnike z zeleno brozgo postavila tudi pred starša, ki sta domislico rade volje kupila.

Še bolj pa sta bila zagreta za žepke z zelenjavo, ki niso nič drugega kot takozvani potstickers - tortelini, ki se z občutkom prilepijo na dno ponve. Na recept sem naletela v zadnji številki Odprte kuhinje nedeljske kulinarične priloge tiskanega časnika, kjer sta dva vegana predstavila sila zanimive kuharske opcije brez živalskih izdelkov.

Ker je ravno nedelja, in ker sem imela v hladilniku spet polno nekih ostankov, je bila odločitev enostavna: danes delamo polnjene žepke s koprivami. Koprivami? Ja, koprivami. No, za nadev sem sicer zmešala čičeriko, por, svež ingver in peteršilj, so se pa zato žepki v ponvi cmarili skupaj s to bodečo zelenjavo. Da ne bi bilo preveč dolgočasno, sem nasekljala zraven še malo tofuja, et voila, nedeljsko kosilo (po kakšni tradiciji že?) je bilo na mizi. Še fotr, ki je zaprisežen mesojedec, ni mogel prehvaliti na krožniku ponujenih čarovnij.

In ker sem se bala, da bi morda vse skupaj izpadlo bolj klavrno, sem s seboj privlekla še rezervni plan: sladico. Tokrat proseni "puding" s kakavom in lešniki. Tudi ta je šel mojima roditeljema v slast (le da sem fotru zamolčala, da je prav tako iz vrste veganskih receptov, ker sem se zbala, da si sicer ne bi opomogel še do naslednjega tedna).

Terasažur is on!

Terasažur sezona je odprta! 

Kar dolgo je trajalo, da smo letos le prebili led oziroma zakurblali plin, ampak nekaj krivde nosi tudi neskladnost terminov naše družbice (doodle.com pač ni vedno rešitev). Kakor koli že, v ponedeljek je šlo zares - tokrat brez policajev (zahvala gre plohi ...). Končno sem potešila svoje večmesečno travmiranje in sčarala približek malezijski kuhinji: ayam percik oz. kura s kokosovo omako, nasi lemak oz. kokosov riž, kokosova omaka in čičerikina priloga (ta celo brez kokosa!). Originalno bi se morali zadnji dve zadevščini gužvati v indijskih palačinkah dosa oz. tosai, kot jim pravijo moji ljubi Malezijci, pa se že pripravljena mešanica za testo trmoglavo ni in ni hotela speči. Ne v ponvi ne na žaru. Jebiga, a smo al nismo, sem si rekla, in polom zakamuflirala z izgovorom, da lahko vse skupaj ponudimo tudi k rižu. Jedci se bojda niso upirali, saj smo slistili vse.

Čez par dni sem podvig nadgradila s peko pice na žaru, kar niti ni tako zelo nenavadno, saj receptov o taki pripravi mrgoli. Da ne bi bilo vse skupaj preveč enostavno, sem se odločila za no knead pizza dough, ki je baje (po forumih sodeč) trenuto the shit v pripravi testa - v stilu "you'll never want to make bread any other way". No ja, jaz bi raje rekla "let's get back to kneading". Če privzamemo, da so za lepljivost, luknjavost in hrskavost krivi objektivni razlogi. Zategadelj samo slika testa, ko je bilo še vse v redu.