Pole(n)tna pica

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

O pudingih

Pudingi so baje delikatna zadeva. Marsikdo mi zatrjuje, da jih absolutno ne mara (halo, kam je šla nostalgija za Vindija pudingi??), ampak kaj ko jih sama tako rada pripravim: ker so enostavni, raznoliki in drobceni. Ponavadi izberem tiste z biooddelka, ker se mi zdi vredno naložbe. Konec koncev je bistvena sestavina pudinga samo škrob, za kar ne rabimo neke posebne kemije in barvil. Pa še vanilijevi imajo ponavadi pikice prave burbonske vanilije not. Kar je zelo kul.

In zdijo se mi odlična rešitev, ko se ti (spet) na obisk napovedo starši. Oz. jih povabiš sam na pivo, pa ugotoviš, da nimaš piva.

Fotru se je sicer močno tožilo po pivu, je pa zato mati porcijo zmazala še malo zanj.

Lepo je imeti rolex

Februarja 2008 sem bila v Ugandi in tam sem si privošila veliko rolexov. Pa ne tistih okoli roke, ampak tistih v roki - gre namreč za priljubljen ulični prigrizek iz omlete, paradižnika, zelja, čebule in paprik, vse skupaj zavito v svež čapati. Ugandska hrana mi sicer ni ravno dišala (katogo ves dan, vsak dan? ne, hvala), zato je bila ta popestritev več kot dobrodošla. Danes sem se odločila, da sprovedem en slovenski rolex.

Skorajda prepričana sem, da so nam v Ugandi not poturili še avokado, ampak to prav za prav nima veze, ker ga v svoji različici tako ali tako nisem imela. Je bilo pa skorajda vse ostalo plus še kaj dodatnega, lokalnega: na tortiljo sem naflikala omleto iz dveh jajc, cuketke, paradajz, mocarelo in svežo baziliko, vse skupaj pa pokapala z olivcem. Upam si trditi, da je bila huda konkurenca Frksu na Kongresnem trgu!

Zum Wohl, ja!

Nekaj hudo nesrečnega bi se moralo zgoditi z menoj, da bi sama od sebe jedla klobase. Pečenic res nikdar nisem jedla, nato sem morala svoje navaditi, da mi tudi krvavice ne dišijo več, kranjskim klobasam sem prišla blizu samo službeno (dejansko - mislim, da sem celo dvakrat pisala o festivalu tega slovenskega totema) ... skratka, klobase, klobasice, hrenovke, salame in podobne (suho)mesnate ptirikline enostavno niso moja stvar.

Dokler pač ...

... človek ne gre bolj detajlno na Bavarsko oz. v Regensburg!

Prav za prav gre za čisto etnologijo, saj je v tem mestecu ob Donavi baje najstarejša wurstl-džinica na svetu, Wurstkuchl, kjer cevasto slast cmarijo že več kot 500 let. Filunga je povsem sveža, ker začnejo vsebino obdelovati vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah v mesariji čez cesto, zaradi neznanske gužve pa vse klobasice pečejo sproti.

Vorsicht!

Dan za dnem, uro za uro, gostija za gostijo ...

Bavarski profesionalci

Najprej sem seveda protestirala, da nikakor ne bom zmazala vseh šestih - lepo vas prosim, z nule na šest?! - ampak potem, ko sem jih kos za kosom pomakala v njihov božanski domači sladkasti zenf, zraven pa grlo splakovala z domačim rabarbarinim sokom, sem povsem kapitulirala. Naj se sliši kičasto, ampak prav zares se čuti ta svežina, kvaliteta mesa in vložen trud. Kapo dol.

Pa da ne bo kdo mislil, da po tem razodetju ni bilo prostora še za kaj drugega. Kot da se ne poznamo. Sicer ne čisto takoj, ampak brez skrbi, vsak večer smo si privoščili še dovršeno dozo tistega drugega, česar Bavarci (poleg piva) še obvladajo:

Jabolčni štrudl z vanilijevo omako

Ob tem lahko rečem le še: zum Wohl!

Dilanje po goriško

"O, Iva! Kej bo dobreha? Kej in kdej prpeljemo?"
Obožujem svoje dilerje.

Najbolj sveža droga ta hip so breskve, marelice in nektarine. Češnje so se izpele, jagode že mnogo prej.

Zadnjič se je bilo treba ohladiti, zato sem breskve postregla v zmrznjeni obliki. Te dni, ko je zima zgrešila poloblo, pa kurblanje pečice niti ni bilo tako bogokletno.

Najboljše stvari so hitre in enostavne, in v primeru tehle galettic “našega“ Sweet Cornerja se je to še kako izkazalo za resnično. Resda so na koncu večinoma bolj izpadle kot pice z breskovim nadevom, ampak tiste tri - za goste - ki so uspele, so bile pa res kot s slike.

Hura za sveži timijan!