(Katoliški) verniki gredo ob nedeljah k maši. Jaz grem ob sobotah na tržnico. Biotržnico.
Ta moja ekoblaznost traja že dovolj časa, da so si me ekokmetje zapomnili. Kramljati z njimi o tem starodavnem žitu in oni arhaični sorti jabolk je prvovrstni užitek, zastonj univerza pridelave izpred domačega praga, ki med nas meščane redkeje zaide. Morda me zato tako navduši in prevzame, ker je pred mano nekaj, kar lahko opišem zgolj na videz, ne pa pot do njega. Če pa so kmetje slučajno kdaj na mute, govori namesto njih njihov pridelek: paradižniki, paprike, rumene bučke, zelene bučke, melancane, čebula, por, ringlo, kruh, marelice, fige, rdečestebelna blitva in solata, če naštejem samo tiste, ki so danes najglasneje klicali moje ime.
Sledi kofetkanje. Oziroma gašenje žeje in notranjega izgorevanja. Danes sem bila še posebej učinkovita, ker sem že ob desetih sedela v senčki, cuzajoč ledeni čaj z ledom in beroč Sobotno prilogo, poleg pa dva polna žaklja sadno-zelenjavnega plena. Neprekosljiva idila.
In potem kosilo. Kot sem se pridušala že neštetokrat, omejen manevrski prostor preprečuje večje kulinarične posege, zato je bila danes na meniju solata s figami in kozjim sirom ...
... in polenta z mojo verzijo peperonate.
Jebiga. Ni razkošje. Je pa dovolj, da sem srečna. Za to pa so rituali, kajne?
