Tis the season ...

... to be merry!

Pred nami je druga etapa praznikov in treba je poskrbeti za ustrezno kondicijo ali pa vsaj za zadostno zalogo za dostojno slovo od mahajočega leta. Denimo z: biscotti!

Zadeva je resna, kajti če ne prej, v teh dneh ugotovimo, koliko prijateljev in sorodnikov prav za prav imamo. Preveč. In biscotti so ena taka fajn zadeva, ker so blazno učinkoviti: par prijemov se odrazi v mnogo izdelkih.

Prvi korak je štruca, v katero lahko zamešamo vse po mili volji. Jaz sem se tokrat odločila za kombinacije fig in orehov, čokolade in mandljev ter raznoraznih adventnih začimbic. Če bi le imela še pistacije, brusnice, več čokolade ...

Nato sledi samo še peka, hlajenje, šniclanje in ponovna zapeka, et voila, božično-novoletno darilo za kratkočasenje ob kavi je nared. Če se komu da in ima čas (meni primanjkuje obojega), jih lahko po mili volji pomaka v raznorazne čokoladno-cukraste oblive ... Moji prejemniki bodo pač morali biti zadovoljni z malim.

Rada imam zimo, ker ...

... takrat posije čisto posebno sonce.

Por, ingver, kolerabica, zelena, korenje, jajcni svedrcki in cel kup zacimbic me lepo pogrejejo ...

Back to basics

Večmesečno blogovsko stradanje ima samo en vzrok ... fizična odsotnost izza kuhinjskega pulta. In izjemno povečana prisotnost za jedilno mizo (oz. pred uličnimi štanti na plastičnih stolčkih) ...
Ampak pustimo to. Zdaj smo nazaj in gremo naprej.

Za začetek ena taka obično zimska: bučna juha s trakci kozjega sira. OK, priznam, ingverja je bilo za ščepec preveč (celo zame), ampak na splošno gledano mi je šlo po tako obilni kuharski abstinenci kar super.

Glavna jed ni bila ravno za miss kosila, sem se pa zato toliko bolj izprsila pri sladici: španska natilla a la Hofer - in a la jst: ker se hudič ni hotel zgostiti, sem pač pridala malo agar agarja. Na koncu je izpadlo, kot da gre za tapiokin puding (očitno so se zrnca zgolj napihnila in ne raztopila), ampak okus je bil pa odličen. That's what he said.

Nadgradnja

Ali pa kaj takega?

Stročji fižol dveh dimenzij, por, kodrolistni ohrovt (aka kale po angleško), koruzica, špric soli, kajenca, koriandra, kurkume, soli, kumine, homemade mešanice korenja, zelene in česna, povrh pa zabrišeno še lečo - et voila! Čez 20 minut že diši.

Čili za chilly vreme

V takem dnevu se prileže en takle zelenjavni čili ... No ja, izostreno oko bo zlahka opazilo, da je (tudi tokrat, da da) pri izvedbi ponujenega recepta prišlo do precejšnjih modifikacij, ampak za moje pojme je to še vedno čili. Sploh v takem chilly vremenu.

Pecivo zate

Edini nedeljski časnik Nedelo vam zadnji dan v tednu lepša že 15 let. Za praznovanje jubileja pa so se na uredništvu Odprte kuhinje odločili, da imamo namesto velikih besed raje majhna dejanja: z akcijo Pecivo zate bomo za materinske domove, varne hiše, zatočišča, krizne centre in podobne ustanove napekli prazničnega peciva. Do konca oktobra bomo obdarili čim več organizacij, ob izteku akcije pa bomo našim zvestim naročnikom podarili knjižico vseh receptov. K sodelovanju pa ste vabljeni tudi vi, dragi bralci in ostali simpatizerji Odprte kuhinje!

Prvo pecivo smo podarili že to sredo, in sicer se je s štirimi škatlami piškotov posladkalo devet mam z otroki Materinskega doma Ljubljana - tudi z mojim skromnim prispevkom: krhkimi piškoti iz jabolk in korenčka. Zakaj? Ker za srečo, sploh dišečo, ne potrebujemo eksotičnih sestavin in zapletenih postopkov, pač pa tisto, kar nam narava trenutno sama ponuja: korenje in jabolka. Tile krhki piškotki zato niso zapleteni ne po vsebini ne po pripravi, težko pa se jim bo upreti …

Kot rečeno, pa lahko k razveseljevanju prispevate tudi vi. Kdor želi, lahko pripravi škatlo (ali več) domačega peciva, priloži recept, po možnosti še fotografijo, nekaj misli o razlogih za izbiro prav tega peciva ter po želji še spodbudne besede za obdarovance. Peciva bomo prejemnikom sproti dostavljali, sprejemamo pa jih na sedežu uredništva na Dunajski 5 v Ljubljani. Z neljubljanskimi bralci se bomo dogovorili individualno, sicer pa naj bo naša akcija le povod, da ne tako zelo srečne v vaši okolici obdarite kar sami – žal je naslovnikov vse preveč.

Več informacij na elektronskem naslovu ok@delo.si.

Rahlo zavajujoče

No ja. Naslov recepta je rahlo zavajujoč - summer squash omelette - saj pogled skozi okno (še bolj pa laufanje po opravkih v mestu) kriči, da je poletje mimo. Pa tudi sestavine sem povsem priredila razpoložljivemu: namesto omlet sem vzela kar že narejene tortilje, jogurta tudi ni, sir je kozji ....

No ja, ampak kosilo je pa vseeno bilo. In to nadvse odlično.

Izlet v Indijo

Žal zaenkrat samo na krožniku. Čeprav morda kaj kmalu tudi iz prve roke ...

No, ampak tokrat tudi iz roke - dobesedno. Z izobiljem blitve je treba pač nekaj postoriti, in kaj drugega kot en tak lep okrogel ploščat flatbread oz. roti?

Do sem vse super, še celo garam masalo sem nekako sama sčarala skupaj (klinčki, kukrkuma, kajenc ... ). Potem pa neizogibna dilema: kaj postreči k tem finim ploščkom? I, nek curry, vendar! Odločila sem se za takega s paradižniki in lečo, ampak tu je prišlo do hudih alternacij: namesto črnih fižolčkov sem imela zeleno lečo, namesto rdečega fižola vijoličastega stročjega, chanadala sploh nimam, kumino imam tudi zgolj mleto, o makhani masala lahko samo sanjam ...

Sem pač uporabila, kar je bilo na razpolago. In povem vam, bilo je oh in sploh nadvse okusno. Bomo še delali. Seveda pa upam na avtohtono izkušnjo ...

Garlic chard roti & pseudo lentils in creamy tomato sauce

On the cob

Koruza je zrela! No, v nekaterih predelih Slovenije se tega veselijo že kar precej časa, obiskovalci ljubljanske tržnice pa smo te radosti deležni še nedolgo. Kakor koli že, pod vtisom severnoameriške obsesije s corn on the cob sem nujno morala pokupiti vsaj par storžev - in narediti nekaj takega kot te koruzne palačinke oz. tortice. Bile so enostavno fantastične, pa ne vem, ali zaradi koruze, kozjega sira, mlade špinače, češnjevcev ali pač samo zaradi histerije, da končno ne jem koruze iz konzerve ....

How green is too green

Na tržnici so že prve hruške.

Kar pomeni, da je čas za solato iz hrušk, kozjega sira in orehov (ki jih na sliki sicer ni, sem pa res močno mislila nanje med obedovanjem). Da ne bomo taki zeleni obsedenci, pa malo žafranike za popestritev.

Just do it

Solatni semafor

Sodelavka mi je rekla: Just do it!

So I did. A big salad.

No, ona najbrž ni imela v mislih džumbusa iz zelene solate, melancan, bučk, pinjol, paprike, paradižnika in kozjega sira (vse eko! - razen pinjol), ampak kaj ko tale slogan tako lepo paše na različna področja ...

Kot ponavadi

Po intervjuju z Ruth Podgornik Reš (in njenim obilnim gostoljubjem v obliki sveže stisnjenih zelenjavnih sokov) sem se zaklela, da danes ne zaužijem nič več povrtninskega, ker sem svojo dozo že presegla. Zato je bilo kosilo osbojeno na nekaj manj barvitega in vlakninskega. Vsekakor sem takoj pomislila na testenine, ampak greh bi bil v tem letnem času obtičati samo pri suhoparnem pestu. Tako sem zelenjavo zamaskirala v še ene testenine: rezance iz bučk. Zraven seveda lepo paše sivka pa popraženi mandlji pa ... smo spet pri nečem pretirano zelenem. Jebiga. Navada je zelena železna srajca.

I feel very Mexican today

I feel very Mexican today! No ja, le da sem avokado že zdavnaj požrla ... ampak važen je namen.

Back in da hood

It'z awesome having visitorz. Who know da hood. Potem lahko spontano zavijejo na tržnico in prinesejo domov npr. redkvice, iz katerih nastane takale mavrična solata ...

B kot blitva, bučke in božanskost

Zvonko Černelič je totaln car. Ne le, da ima za moje kuharske potrebe daleč najboljšo in najpestrejšo ponudbo na ljubljanski ekotržnici, pač pa je v užitek tudi pokramljati z njim. O tem in onem v ekokmetijstvu, pa seveda o njegovih pridelkih - recimo o blitvi v mavričnih barvah. Po tem, ko sem maja vzdihovala nad njegovo rdečo blitvo, me je ta teden osrečil še z rumeno. Pure joy.

In da bi bila mera radosti še večja, sem na sosednjem štantu naletela na tele cukrčke:

A je lahko še kaj bolj fantastičnega od miniaturnih rumenih (!) cuketk? Morda, ampak res samo morda - recimo, če jih sparim z ajdo.

cuketke marjetke

Pa dober tek!

Copycats

Ahhhh, zadnjih nekaj dni oz. teden je veliko stvari v povezavi z Vancouvrom ... nad čemer se niti slučajno ne pritožujem. Prej nasprotno. In ko drobec tega fantastičnega mesta na kanadski pacifiški obali pade na mojo mizo, je zadeva še bolj vrhunska. Tako nastane nekaj takega kot tale (gorenjska!) solata s čistokrvnim, avtohtonim lososom ...

Zadnjič pa sem v (moji najnovejši obsesiji) Ambientu kosila stročji fižol s curry omako in bilo je hudičevo okusno. Jasna stvar sem jed morala lastnoročno sprobati in rezultat je bil takisto odličen.

Easy like Sunday morning

My dear guest was still asleep (thanks to the temporary storms) when the sizzling sound started to fill the room ...

... and by the time he got up and all dressed up for breakfast (save the shirt - who needs it on a terrace?), I was almost already digging in deep into morning delights.

You know, life's not bad. Not bad at all.

I love Summertime

Naj slika pove več kot tisoč besed, zakaj.

Welcome back

When friends return from their (too long of a) holiday, and it's +36 degrees outside, you meet & greet them in style.

Cuties

They were almost too cute to be eaten.

Alas, my vicious nature has prevailed and I made a nice stew. May they rest in peace.

Eh!

I love Canada. And Canadians (especially those bringing me maple syrup).

Sob(i)otno

(Katoliški) verniki gredo ob nedeljah k maši. Jaz grem ob sobotah na tržnico. Biotržnico.

Ta moja ekoblaznost traja že dovolj časa, da so si me ekokmetje zapomnili. Kramljati z njimi o tem starodavnem žitu in oni arhaični sorti jabolk je prvovrstni užitek, zastonj univerza pridelave izpred domačega praga, ki med nas meščane redkeje zaide. Morda me zato tako navduši in prevzame, ker je pred mano nekaj, kar lahko opišem zgolj na videz, ne pa pot do njega. Če pa so kmetje slučajno kdaj na mute, govori namesto njih njihov pridelek: paradižniki, paprike, rumene bučke, zelene bučke, melancane, čebula, por, ringlo, kruh, marelice, fige, rdečestebelna blitva in solata, če naštejem samo tiste, ki so danes najglasneje klicali moje ime.

Sledi kofetkanje. Oziroma gašenje žeje in notranjega izgorevanja. Danes sem bila še posebej učinkovita, ker sem že ob desetih sedela v senčki, cuzajoč ledeni čaj z ledom in beroč Sobotno prilogo, poleg pa dva polna žaklja sadno-zelenjavnega plena. Neprekosljiva idila.

In potem kosilo. Kot sem se pridušala že neštetokrat, omejen manevrski prostor preprečuje večje kulinarične posege, zato je bila danes na meniju solata s figami in kozjim sirom ...

... in polenta z mojo verzijo peperonate.

Jebiga. Ni razkošje. Je pa dovolj, da sem srečna. Za to pa so rituali, kajne?

Hot in here

+29 in my apartment I wonder:
Is it really hot in here or is it just me?

Definitely the coolest dish at this very moment ... but not exactly the coolest dish ever. Oh well. How cool can you be in this heat anyhow?

V Aziji v petih minutah

Še tako velikemu kuharskemu zagnancu, kot sem sama, vročina prepreči večje podvige. Enostavno je prevroče, da bi kaj cmarila na štedilniku (ki ostane nadležno vroč še dolgo potem, ko ga izključim). Na srečo tudi tu na pomoč prihitijo Azijci: najprej Japonci z miso juho iz vrečke (hvala, hvala, donatorica!), nato Vietnamci s svežimi spomladanskimi zavitki. Kosilce je nared v petih minutah, tokrat sem v riževe tortilje skrila razpoložljivo zelenjavo (korenje, bučke) in tofu.

Nič kuhanja, neskončno užitka.

Če bi bila le prava Azija tako na dosegu roke ...

Nedeljsko roštiljano

Roštilj je mega. Po mojem je še bolj univerzalen kot čistilo za steklo (My big fat Greek wedding pa take fore), ker lahko na njem ščaraš predjed, glavno jed in tudi sladice. Eno tako, kot je recimo tale.

Poletna (m)oda

Yes. Summertime. Nam, lokalnosezoncem, se rola. Predvsem zaradi bučk.

Obožujem bučke, in če imaš prave veze in poznanstva mojega kova, potem se jih ne moreš rešiti, četudi bi hotel (pa si tega seveda ne želim, tako da keep 'em coming, baby). Če bi imela večjo kuhinjo, ergo večji hladilnik, večji pult, pečico, multipraktik in še kaj od kuharskih nujnosti, bi ustvarjala ohoholala iz teh zelenih čudovitosti. Tako pa ostajam pri ...

... svedrčkih z bučkami in koromačem ...

... ajdovi kaši z bučkami ter popečenimi pinjolami in nalistanimi mandlji ...

... in solati z bučkami in belim sirom (ja, res so na fotkah vedno isti krožniki in vedno isti pogrinjek in vedno isto nepospravljena jedilna miza).

Mogoče pa naslednje poletje pride do logističnih izboljšav ... le da ne bi bilo slučajno manj bučk.

Dumpster feast

I'm not dead. I'm just k-kinda busy. Traveling.

Potovanja pa niso nujno geografska. Na Danskem sem namreč zajadrala v do takrat izkustveno povsem neznane vode: v dumpster diving. That's right, people, I was eating out of a trashbin.

Toda: ali bi ob pogledu na spodnji kolaž doživeli napad gnusobe?

Najbrž ne. Tudi midve ga nisva, ko sva se cel teden dobesedno utapljali v plenu iz ene same noči. Bogato obloženi zajtrki, špargljeva rižota, vsak dan drugačna juha s croutons na sto in en način, mavrični zelenjavni kuskus, mehiška pojedina, hruškovo-karamelna pita ... in še in še. S povsem zastonj sestavinami.

Vsaj za naju. Cena takšnega brezglavega znebljanja hrane je namreč visoka.

Fennel overdose

Ko enkrat režem koromač, zakaj bi ga rezala dvakrat? Raje režem enkrat in naredim dve jedi: solato in kvinojo. Ah, poletje ...

Red

Ko sem bila februarja z Mel v eko vegetarijanski (če ne celo veganski) buffet style restavraciji Green Cuisine v Victorii, sem jedla majkemi najboljšo lečno juho do sedaj. S kančkom nečimrnosti lahko ocenim, da mi je danes uspelo sčarati nekaj precej podobnega.

Žur se je začel že v soboto, ko sem na ekotržnici zagedala te cukrčke: rdeča blitva (ali kakor koli pač prevajamo red chard). Nikoli jih še nisem zasledila pri nas (če se motim, naj me nekdo popravi v mojem razsvetljenju), zato sem jih seveda nujno morala imeti, da lahko pripravim kakšno kul jed. Recimo tole.

(seveda sem od silne vneme pozabila na jogurt ... ampak je bilo vseeno za skledo polizat)

You know it's Sunday when ...

... I can bake! But first: main course.

Že od Berlina dalje imam v omari spice blend za malezijsko (čeprav na ovitku piše singapurska ... ja valda) lakso oz. po domače nudl župco. In ker mešanica bojda zadostuje za tri osebe, ni boljše priložnosti za konzumacijo kot družinsko kosilo. Tako je v slovenskem stanovanju zasijalo malezijsko sonce: kuretina, rakci, veliko kokosa, sojini kalčki in misteriozna mešanica začimb ...

Tudi pri posladku se nisem izneverila azijski dediščini, zato sem se zagrebla za čokoladne cupcakes s kremo iz matche. Ja, okej, vem, da zgleda kot skisan pesto, ampak za obsedence z zelenim čajem mojega kova ni boljše sladice.

Hello, lovers

Say hello to my newest obsession: homemade potstickers.

Po izjemno uspešnem debuju pred skoraj dvema tednoma se je vnema pač totalno polastila moje kuhinje in moje pragmatične filozofije everything must go. Ker mi ostaja precej ajdove moke (kaj ti bo ajdov kruh, če nimaš pečice?), sem se tokrat zakopala v ajdovo testo. Nadev je nastal iz kopriv, pinjol, kozje skute, šalotke in začimbic, za zraven (kao omaka, ali samo što nije) pa popečene preostale koprive in gora čičerike. Ne vem, ali je zaradi ajde, kopriv ali sira, ampak meni so bili ti potstickersi božanski že med pripravo testa.

Pa naj še kdo reče, da je čakanje na novinarske odgovore neproduktivno zapravljen čas.

Rumeno

OK, fotka je res bolj boga, ampak naj mi bo v opravičilo to, da je bila narejena v nikakvih razmerah. Je bil pa zato fotografirani predmet za prste obliznit. Dobesedno. In to je treba ovekovečit, četudi z bedno sliko.

Za kaj gre? I, za solato, vendar! V soboto sem na biotržnici pokupila pol štanta motovilca, ker ga pač počasi pomladni hudič jemlje, zato že tri dni jem takšne in drugačne solate (poleg ostalih zadev, da ne bo pomote). Pri tej sta piko (oz. piki) na i postavila preliv in seskljana jajčna omleta s sušenimi paradižniki. Prvi vsebuje dijon zenf, limono, žafran in timijan, drugo pa biojajci (brez heca, razlika med temi in običajnimi je neverjetna) in pest sušenih paradižnikov. Kar malo mi je žal, da je motovilec že skoraj passe ...

Zadnji pozdravi

OK, hočeš nočeš se sezona špargljev počasi, a vztrajno poslavlja. Bom pač spet čakala leto dni, da doživim svoj overdose teh užitnih zelenih poganjkov. A nič hudega: čas OD-jev z drugimi substancami je tik za vogalom ...

Eden izmed zadnjih poklonov špargljem je bil torej danes, ko sem starša spet pretentala z nemesnim kosilom (he he he). Recepti so bili prav za prav spet kar veganski, ampak okej, če uporabljaš pečico, brez sira res ne gre. Tako smo bili malo bogokletni in si privoščili špargljevo-koprivno juho (v katero je tudi padel kakšen kos sira, ups) in špargljevo-špinačno-porovo pito. Slednja je bila še bolj kot zaradi špargljev vrhunska zaradi ajdovega testa in homemade premaza iz roštiljane cvetače, da o prijateljevanju s tramincem ne zgubljamo besed ...