Po moje.

Če bi bilo po moje, bi vsak zimski dan jedla eno pošteno dobro juhico. Med službenim tednom se za doseganje tega cilja trudim po najboljših močeh (in hvala bogu je v našem okolišu kar nekaj azilov za takšna gurmanska hrepenenja), med vikendi in prostimi dnevi, kot je današnji praznik, pa še toliko bolj. Sploh če so za tabo dnevi predoziranja s cukrom ...

Danes sem torej naredila v hladilniku obvoz mimo vseh vanilijevih rogljičkov, rumovih kroglic, domačih prijateljev, shortbreadov, pralin, čokoladih lešnikov, božičnih pudingov, mafinov in drugih daril ter v lonec zmetala:

- kokosovo maščobo

- kumin (indijski real deal)

- gorčična semena

- rdečo čebulo

- česen (jebiga)

- ingver

- korenje

- sladki krompir

- sol, poper, papriko in koriander

Četrt ure pajcanja, minutko miksanja z gospodinjinim najboljšim prijateljem (aka f/palični mešalnik) - in neskončno časa zadovoljstva ...

The annual feast.

Hja. Obožujem frej sobote. In našo standardno predbožično basanje večerjanje. 

Tokrat se mi je totalno zaluštalo receptov iz knjige Jamieja Oliverja. Še posebej zato, ker je bilo v receptih veliko sezonskih sestavin: buč takih in onakih ...

... sladkega krompirja in zelene ...

... korenja, redkvic, rozin (ok, te so v hladilniku v sezoni celo leto) ...

... jabolk. Poleg tega sem lahko potrgala še tiste zadnje listke mete in peteršilja z balkona (no, zdaj kar s hodnika) ...

... končno sem lahko porabila še rižev papir ...

... in nastalo je nekaj čudovitih solat ...

... rižot in spomladanskih zavitkov.

Jap, super je bilo!

Vse dobro s Tajvana

Azijci se mi zdijo neskončno genialni pri uporabi hrane. Koliko različic na isto temo - npr. riž - so zmožni ustvariti, je skoraj nemogoče zapopasti. In eden od takih fenomenov je tudi tapioka.

Kolikor sem lahko do sedaj spoznala, jo uporabljajo kot "surovo" (se pravi kot običen gomolj - tako kot med vietnamsko vojno vojaki v podzemnih rovih), moko in kroglice. Iz katerih delajo tisto fantastično (in fantastično kalorično) pijačo po imenu bubble tea, ki sem jo prvič (hecno) poskusila v Vancouvru, totalno pa se je naužila nedavno na Tajvanu, od koder tudi izvira.

Doma se mi še ni posrečilo poustvariti te sladice pijače, ker nimam pojma kako priti do tistih sumljivo gumijastih žvečljivih kroglic. Sem pa zato zadnjič nekje (a je bil Dunaj?) staknile tele bele cukrčke:

In jasna stvar sem morala nekaj sčarati iz tega. Kaj porečete na en puding z okusi prihajajočih božično-novoletnih praznikov, čez pa ultrasezonsko sladkasto omako iz kakijev?

Jaz porečem: šeeeeeee.

S kokosom.

Pa sem nazaj. V mrzli, megleni, domači Ljubljani. V zimi, ki se podpisuje kot koledarska jesen. Na relaciji stanovanje - bus - služba - popoldanske prostočasne aktivnosti - dom.

In sobotna tržnica.

Kjer prodajajo buče.

Iz teh buč se da ustvariti čudovito bučno juho. Ta mi je od nedavnega obiska Tajvana še bolj pri srcu, saj sem kar nekaj novih poznanstev razsvetlila, da obstaja ena tako čudovita stvar, kot je bučno olje. Zato sem si ga seveda velikodušno zlila na krožnik v spomin na njihovo navdušenost.

Rada pa jo imam tudi še zaradi ene druge azijske komponente: bučno juho vedno pripravim s kokosovim mlekom. Neverjetno, kako lahko ena taka malenkost prinese tako veliko izboljšavo.

In še ena neverjetna zadeva - pa ne vem, a to zato, ker smo se o njej zadnjič pogovarjale na dolgi kavi (ojej, a smo že tako stare, da se pogovori vrtijo o bučah?) ali ker je zadeva revolucionarna: bučo kar celo potisnemo v pečico in jo šele potem obdelamo (izdolbeno in olupimo). Preverjeno deluje!

Travel.

Družinski izlet se je zadnjič spreobrnil v pravo kulinarično potovanje, saj je teta poleg običajnih (torej mesnih) pripravila tudi sojine polnjene paprike. In bile so odlične, tako da sem se odločila, da moram tudi jaz postoriti nekaj v tej smeri. Seveda ne brez eksperimentiranja.

Pri svojem najljubšem ekokmetu sem si nagrebla paprik (in v eni od njih zopet našla črva, juhej za nešpricane pridelke!) in ostale zelenjave ter se doma zakopala v delo. Izjemno prav mi je prišla mešanica začimb, ki mi jih je prijateljica prinesla iz Turčije, sploh pa sem se zabavala s kvinojo, ki je eno mojih najljubših žit. Nanjo so me med mojimi obiski navadili Kanadčani, ki so me razsvetlili, da je dobro mašilo v juhah, solatah, nadevih in drugih jedeh, kjer bi običajno čarali z rižem.

Paprike so bile okusne in zadeve so se razpasle v take dimenzije, da sem jih konzumirala še naslednji dan v službi. In vse skupaj samo potrjuje mojo tezo, da potovanja – pa četudi zgolj kulinarična – brezpogojno koristijo.

Za 4 osebe potrebujemo:

4 velike rdeče/rumene/zelene/oranžne paprike

250 g kvinoje

pol čebule ali pora

strok česna

gorčična semena

15 dkg mladega kozjega sira

1 jajce

1 bučko

1 jajčevec

sol, poper

peteršilj

baziliko

mleto papriko

olivno olje

500 g tofuja

Tofu zrežemo na osem rezin in jih vsaj eno uro mariniramo v mešanici olivnega olja, soli, popra, mlete paprike, bazilike in peteršilja.

V kozici na olivnem olju prepražimo čebulo, česen in gorčična semena. Dodamo na kocke narezano bučko in jajčevec ter solimo in popramo. Nato pridamo predhodno dobro sprano kvinojo in zalijemo s 500 ml vode. Kuhamo, da izpari skoraj vsa voda. Dodamo sir, jajce, peteršilj in baziliko.

Paprikam odstranimo vrh s pecljem in očistimo notranjost. Skoraj do konca jih napolnimo s kvinojino mešanico in denemo v pekač.

Rezine tofuja prav tako preselimo v pekač in oboje s paprikami pečemo na 180 stopinjah Celzija pol ure.

O hruškah in jabolkih (in kutinah)

S hruškami in jabolki nimam težav, vsaj kar se kuharije tiče. Ko pa sem v dar dobila nekaj lendavskih kutin (in ne, ne gre za sorto, pač pa za geografsko poreklo), sem bila kar vzhičena, saj sem bila pred nepoznano nalogo: kaj neki ustvariti iz tega nenavadnega sadeža?

O kutinovih marmeladah vem že dolgo, predlagali so mi tudi kompot, ampak nekako mi ne prva ne druga možnost nista zveneli kot prava izbira. Dokler se nisem po ustaljeni navadi lotila spletnega raziskovanja in naletela na precej drugih prijemov obdelovanja. Pregledala sem razpoložljive sestavine v hladilniku, stopnjo bizarnosti/odklona od normale recepta in čas – in vse se je nagnilo v smer potrditve!

Priprava je res enostavna, okus pa kompleksen, da ne rečem zakompliciran. Ker imam rada naravno žmohtnost sadja, s sladkorjem in drugimi okus-odvzemajočimi dodatki nisem pretiravala. In ker imam rada tudi ingver, je bila sladica zame nadvse izjemna. Ne pa ravno tudi za moje sosede – ti si po mojem želijo, da naslednjič ne zamenjujem hrušk oziroma jabolk.

Povzeto po: http://scandifoodie.blogspot.com/2011/03/quince-and-ginger-crumble-with-vanilla.html (dodala sem manj olja in limeto namesto limone)

Za 4 osebe potrebujemo:

Za crumble:

250 g zrelih kutin, narezanih na tanke rezine

1 žlico limoninega soka

1 žlico rjavega sladkorja

1/2 žličke mletega ingverja

1/2 skodelice polnovredne pirine moke

1/4 žličke sode bikarbone

1 skodelico pirinih/ovsenih kosmičev

1 žlico rjavega sladkorja

1 žlico kakavovih zrnc / kakava v prahu

40 ml olivnega olja

Za kremo:

1 veliko jajce iz proste reje

400 ml (sojinega) mleka

3-4 žličke gustina / koruznega škroba

1 žlico medu

1 žlico vanilijeve esence

Kutine zmešamo z limoninim sokom in preložimo v majhen pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem. Zmešamo sladkor in ingver ter posujemo po kutinah.

Zmešamo moko in sodo v posodi. Dodamo kosmiče, sladkor, kakav in ingver ter dobro premšeamo. Dodamo olivno olje in mešamo, dokler masa ne spominja na velike drobtine. Enakomerno jo porazdelimo po kutinah in pečemo pol ure v vnaprej ogreti pečici na 180 stopinjah Celzija. Spečeni crumble nekoliko ohladimo.

Medtem pripravimo vanilijevo kremo. Rahlo zmešamo jajce v majhni kozici. Dodamo mleko, škrob, vanilijevo esenco in med ter premešamo. Počasi kuhamo na majhnem ognju in pazimo, da mešanica ne zavre. Vseskozi vestno mešamo, da se mešanica zgosti. Odstavimo in ohladimo ter postrežemo s crumblom.

And the beat goes on ...

Podaljšani vikendi so kul. Zelo kul. Ker lahko postorim marsikaj, za kar mi ob običajnih vikendih zmanjka časa (ali volje). Ker lahko dam prat posodo in perilo kadar koli, ker je itak vedno poceni tok (cheapass.press). Ker lahko berem knjigo in ob njej zaspim. Ker budilka ne zvoni ob 6.30 (prav za prav sploh ne zvoni).

Ker imam lahko vsak večer terasažur z žarom.

Iiiiiin ... akcija!

Začeli smo s popečenimi kruhki (bageta) in bučkami. No magic here.

Prej ...

Potem.

Guest star veselega dogodka so bili bio telečji šnicli in kurina fileja, oba troje lepo zmarinirano v miksu iz sladke gorčice, domačih svežih zelišč, olivca, soli, kajenca in - albanskega konjaka! Malce sem ga kanila not, pa da vidimo oz. okusimo. Bilo je dobro sprejeto, tako da bomo še ponovili.

In potem za konec ...

Kaj neki je ta misteriozna brotajoča zadevščina? Izkaže se, da nekaj precej odličnega: pokuhane hruške z limonino omako in sladko ricotto (brez italijanskega pridiha ne gre). Zgodi pa se takole:

Razpoloviš in izkoščičiš hruške, preliješ s sveže stisnjenim limoninom sokom. Postaviš v ponev, pridaž naribano limonino lupino, cimetovo paličico in 300 ml jabolčnega soka - ali pač razrednčenega metinega sirupa v mojem primeru. Kuhaš hruške do mehkega (enih 10 minut), pobereš več hruške in juhico pokuhaš še kakšnih 10 minut, da večina tekočine povre. Poliješ po hruškah. Zraven dodaš miks iz 200 g sirarske skute (nefancy sopomenka ricotte), cimeta, javorjevega sirupa in limone, po navdihu aranžiraš z lističi mete in postrežeš.

Barve so grozne, vsebina vse prej kot to

Edini greh današnjega še enega supervečera: zmanjkalo mi je rdečega vina!

Naj stvari so tri

Ja, že davno smo preposlušali, da so naj stvari tri, in to mnogokrat drži. Recimo trije prosti dnevi (ki niso nujno dela povsem prosti). Ali pa tri urice spontanega žurčiča. Ali pa trije krasni obedi, zaključujoč s slivovo pito.

Tokratna sladica je kombinacija dveh receptov, ki celo niso spletni, in lastne produkcije. Takole gre:

Najprej sem izkoščičila slive, jih prelila z ličijevim likerjem (lahko bi tudi s čim drugim, ampak tole se mi je zdelo najbolj aman taman) in postavila na hladno za kakšno urico.

Ko je prišel pravi čas, sem zmiksala 2/3 skodelice moke (pol bele, pol polnozrnate), pecilni (malo od oka) in strte karadmomove stroke. Zdelo se mi je, da bi aroma močno pasala zraven. Nato sem zžvrkljala not 1 skodelico sojinega mleka (ker spet nisem imela dovolj kravjega), šilce vanilijeve esence, javorjev sirup in dve jajci. Morda bi bilo bolje, če bi vmešala samo beljake, ampak se mi ni dalo ločevati. In še: recepta sicer kličeta po sladkorju, ampak se mi je zdel že liker dovolj sladek, javorjev sirup mi je pa blazno všeč. če že moram z nečim sladiti.

In nato sem v pekač stresla pijane slive, po njih pa zlila testo. Pekla sem na 195 stopinjah kakšne pol urice, dokler se zadeva ni solidno strdila.

Ohlajeno pito sem postregla s skuto, ker ta menda blazno paše zraven.

Všeč mi je, da je zadeva precej bio (kar je postala oznaka za vse nestandardno cukrano), pa kljub temu (oz. prav zato v mojem besednjaku) izvrstna. Tako zelo, da nas je pet zlahka zmazalo cel pekač. In v tem primeru je bilo naj stvari pet, ker je bil večer res krasen ...

Pet minut slave

Američani že vedo, zakaj je dobro imeti mikrovalovko: za postrežbo obiskom ob kroničnem pomanjkanju časa.

S petminutnimi čokoladnimi torticami v šalcah sem se spogledovala že (pre)dolgo, ker so se mi vedno zdele precej idealne za moj tedenski tempo - malo časa in veliko srečevanj. Za kavo je vedno čas, a ta je že malo izpeta, za kaj več pa žal vedno zmanjka časa, češ, "čez dve uri grem itak že spat, pa ... ".

Tako da je bilo včeraj res treba končno preizkusiti sposobnost moje mikrovalovke, ker sem dobila sicer zelo zaželen in napovedan, a vedno prezgoden obisk. In je šlo takole, po navdihu recepta o petminutni čokoladni šalčni tortici z bloga Christine's Recipes:

Za 4 šalice sem:

- najprej nad soparo segrela cca 150 g čokolade (kar Gorenjkine jedilne, ampak po mojem bi lahko tudi katero koli drugo fino) in 50 g masla (bi lahko tudi več, pa ga ni bilo), popolnoma stopila in zmešala, ohladila

- nato v drugi posodi zmiksala skupaj 4 žlice bele moke in 4 žlice polnozrnate

- dodala dve jajci in zmešala v gosto packarijo

- dodala 6 žlic sojinega mleka, šilce vanilijeve esence in malo fantastičnega metinega sirupa iz Majerije (ker nisem dodala nič sladkorja) - čokolada in meta sta pač good together

- in v mokasto-jajčno mešanico zlila ohlajeno čokoladno mišungo

- ter porazdelila v štiri skoledice, vsako napolnila do tretjine

- in za konec postavila v mikrovalovko za 4 minute na največjo jakost (kar je pri meni 700 W)

In to je to!

Tortica je bila sicer malce suha, kar sklepam, da bi lahko izboljšala z več masla, mleka, česar koli tekočega. Ampak glede na to, da so vsi štirje artikli zginili skorajda pred kavo, pa še sosed, ki menda sploh ne je čokoladnih stvaritev, jo je zmazal do konca, si gre šteti v debitantsko čast. 

Zeleno-rdeč kruh

Moja soseda najbrž ni pričakovala, da se bo ob povratku z dopusta vrnila - na Japonsko.

"Oooo, živjoooo, dobrodošla nazaaaaj, a boš tole ravnokar spečeno bombico z zelenim čajem in rdečim fižolčkom?" sem ji zažvrgolela včeraj zjutraj.

Hm. Talking about a rude awakening.

Matcha - red bean buns

Zame je bilo to jutro fenomenalno, ker sem si res že dolgo želela speči tele kruhke. Rdeč mung fižol se mi že sto let valja po omari, matcha prav tako, in kaj lepšega kot odkriti en takle recept o žemljicah z obema sestavinama?

Najbolj me je premamil del recepta, kjer omenja metodo tangzhong - kaj hudiča bi to lahko bilo? Vsekakor je bilo vredno, da raziščem, ker je pripravek obljubljal neslutene razsežnosti kruhaste mehkobe.

Tangzhong

Ugotovila sem, da je takozvani tangzhong nič drugega kot pokuhana moka, nekakšno predstanje bešamela (na nek način). Dobra fora, če je to ključni korak do nebeškega kruhastega testa.

Pripravila sem ga že večer prej, ker se mora menda čez noč shladiti v hladilniku. Dobro, sem si rekla, naj bo, ostalo bo šlo hitreje. Khm. Wrong. Prav za prav so mi tile kruhki vzeli precej časa - relativno: vsega skupaj je bolj malo dela, a kaj ko so med posameznimi koraki takšne pavze!

Začne se torej takole (prirejen recept z bloga Christine's Recipes: Japanese Green Tea Bread with Red Bean Fillings):

V 1 skodelici vode zmešaš 1/3 skodelice moke in kuhaš do 65 stopinj Celzija (oz. za brezveznike brez termometra, kot sem jaz, ko se začno delati linije). Odstaviš, ohladiš - to je tangzhong.

Nato se spraviš h kruhu. Zmešaš:

300 g gramov moke

50 g polnozrnate moke

55 g sladkorja v prahu

5 g soli

5-6 gramov instant kvasa

in 2 žlički matche (če ne pozabiš tako kot jaz in jo dodaš pač kasneje)

Posebej zmešaš:

1 jajce

125 ml mleka

120 g tangzhonga

in mešanico zliješ v jamico, ki jo skošlješ v mešanici prvih sestavin. Vse skupaj zgneteš v testo in se poskušaš ne sekirati, ker se ti vse lima po prstih (v tem primeru priporočam kakšno mašino za kruh ... ). Ko dobiš primerno teksturo, dodaš 30 g skockanega masla in gneteš dalje, kar še nekaj časa. Nato postaviš nekam na toplo za kakšno urico, da vzhaja.

Testo nato razdeliš na 12 kupčkov in jih ponovno pustiš vzhajati kakšne četrt ure. Spet jih razpotegneš, razvaljaš in napolniš s pasto iz rdečih fižolčkov. Ker je konzervirane jaz pri nas še nisem zasledila, sem jo naredila sama - kar je totalno na easy: zmiksaš skuhan fižol in sladkor in malo vode po potrebi. In je.

Tako dobljene žepke pustiš ponovno vzhajati za kakšno urico. Če seveda nisi tik pred spanjem, tako kot sem bila jaz. Zato sem pač posegla po kompromisu: postavila sem jih vzhajati v hladilnik čez noč.

Zjutraj je bila scena solidna in lepo so se mi spekli pri 160 stopinjah 35 minut.

Soseda se mi sicer še ni javila, ali je zadeva užitna, ampak ... recite, kar hočete, meni je to ena izmed najbolj božanskih zadev na svetu.

Muslimanske (ne)navadnosti

Ker se je ravnokar začel ramadan (veselo postenje, moji dragi muslimanski prijatelji!), objavljam en zapis o muslimanskih prehrambenih (ne)navadah iz Odprte kuhinje izpred skorajda dveh let.

----

Skrito, torej dovoljeno

Zavili smo v eno od pekarn in se z velikimi očmi ustavili pred vitrino s tortami. Izbrati smo morali najprimernejšo za praznovanje rojstnega dne in sline so se nam najbolj pocedile pred črnim gozdičkom. Ko smo na prizorišču zabave kupljeno čokoladno božanstvo odvili in postregli, je skorajda zaudarjalo po alkoholu, tako prepojen je bil biskvit s to opojno substanco. Vse lepo in prav, če se to ne bi zgodilo v Surabayi, mestu na indonezijskem otoku Java, kjer je uradna religija islam, rojstnodnevni veseljaki pa muslimani, za katere je alkohol prepovedan. Ampak Alah menda alkohola v torti ne vidi, so mi zagotovili moji gostitelji.

Halal in haram sta dve zelo pomembni oznaki v življenju muslimanov, kjer prva označuje dovoljeno in čisto, druga pa njeno nasprotje. Tiče se celotnega življenjskega stila, tudi hrane, pri čemer etiketa halal jamči marsikaj: tudi to, da živilo ne vsebuje svinjine ali alkohola in da je bila žival zaklana v skladu s predpisi. Tako se Indonezijcem nikdar ni treba bati, da grešijo, če zavijejo v McDonald's in si privoščijo piščančji burger. A tako kot pri vseh ostalih prvinah katere koli religije je tudi pri halal-haram dilemi odvisno od posameznika, ali bo navodilom z vrha sledil do potankosti. Moji Indonezijci so se očitno odločili za dokaj humoren pristop in sklenili poseben pakt zavezništva s svojim dušnim pastirjem.

Odnos muslimanov do hrane je bil zame spočetka nekaj povsem novega, saj doma načeloma nimamo sorodnih kulturno pogojenih prehrambenih zapovedi. Potem pa se nekega dne zalotim, kako kličem na Islamsko skupnost v Sloveniji in na drugi strani linije naletim na neškodljiv smeh, ko povprašujem po slovenskih halal čokoladah, ki bi jih želela poslati svojim azijskim muslimanskim prijateljem. Bodo pač dobili samo razglednico – v njej ni nič prepovedanega.

Pole(n)tna pica

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

O pudingih

Pudingi so baje delikatna zadeva. Marsikdo mi zatrjuje, da jih absolutno ne mara (halo, kam je šla nostalgija za Vindija pudingi??), ampak kaj ko jih sama tako rada pripravim: ker so enostavni, raznoliki in drobceni. Ponavadi izberem tiste z biooddelka, ker se mi zdi vredno naložbe. Konec koncev je bistvena sestavina pudinga samo škrob, za kar ne rabimo neke posebne kemije in barvil. Pa še vanilijevi imajo ponavadi pikice prave burbonske vanilije not. Kar je zelo kul.

In zdijo se mi odlična rešitev, ko se ti (spet) na obisk napovedo starši. Oz. jih povabiš sam na pivo, pa ugotoviš, da nimaš piva.

Fotru se je sicer močno tožilo po pivu, je pa zato mati porcijo zmazala še malo zanj.

Lepo je imeti rolex

Februarja 2008 sem bila v Ugandi in tam sem si privošila veliko rolexov. Pa ne tistih okoli roke, ampak tistih v roki - gre namreč za priljubljen ulični prigrizek iz omlete, paradižnika, zelja, čebule in paprik, vse skupaj zavito v svež čapati. Ugandska hrana mi sicer ni ravno dišala (katogo ves dan, vsak dan? ne, hvala), zato je bila ta popestritev več kot dobrodošla. Danes sem se odločila, da sprovedem en slovenski rolex.

Skorajda prepričana sem, da so nam v Ugandi not poturili še avokado, ampak to prav za prav nima veze, ker ga v svoji različici tako ali tako nisem imela. Je bilo pa skorajda vse ostalo plus še kaj dodatnega, lokalnega: na tortiljo sem naflikala omleto iz dveh jajc, cuketke, paradajz, mocarelo in svežo baziliko, vse skupaj pa pokapala z olivcem. Upam si trditi, da je bila huda konkurenca Frksu na Kongresnem trgu!

Zum Wohl, ja!

Nekaj hudo nesrečnega bi se moralo zgoditi z menoj, da bi sama od sebe jedla klobase. Pečenic res nikdar nisem jedla, nato sem morala svoje navaditi, da mi tudi krvavice ne dišijo več, kranjskim klobasam sem prišla blizu samo službeno (dejansko - mislim, da sem celo dvakrat pisala o festivalu tega slovenskega totema) ... skratka, klobase, klobasice, hrenovke, salame in podobne (suho)mesnate ptirikline enostavno niso moja stvar.

Dokler pač ...

... človek ne gre bolj detajlno na Bavarsko oz. v Regensburg!

Prav za prav gre za čisto etnologijo, saj je v tem mestecu ob Donavi baje najstarejša wurstl-džinica na svetu, Wurstkuchl, kjer cevasto slast cmarijo že več kot 500 let. Filunga je povsem sveža, ker začnejo vsebino obdelovati vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah v mesariji čez cesto, zaradi neznanske gužve pa vse klobasice pečejo sproti.

Vorsicht!

Dan za dnem, uro za uro, gostija za gostijo ...

Bavarski profesionalci

Najprej sem seveda protestirala, da nikakor ne bom zmazala vseh šestih - lepo vas prosim, z nule na šest?! - ampak potem, ko sem jih kos za kosom pomakala v njihov božanski domači sladkasti zenf, zraven pa grlo splakovala z domačim rabarbarinim sokom, sem povsem kapitulirala. Naj se sliši kičasto, ampak prav zares se čuti ta svežina, kvaliteta mesa in vložen trud. Kapo dol.

Pa da ne bo kdo mislil, da po tem razodetju ni bilo prostora še za kaj drugega. Kot da se ne poznamo. Sicer ne čisto takoj, ampak brez skrbi, vsak večer smo si privoščili še dovršeno dozo tistega drugega, česar Bavarci (poleg piva) še obvladajo:

Jabolčni štrudl z vanilijevo omako

Ob tem lahko rečem le še: zum Wohl!

Dilanje po goriško

"O, Iva! Kej bo dobreha? Kej in kdej prpeljemo?"
Obožujem svoje dilerje.

Najbolj sveža droga ta hip so breskve, marelice in nektarine. Češnje so se izpele, jagode že mnogo prej.

Zadnjič se je bilo treba ohladiti, zato sem breskve postregla v zmrznjeni obliki. Te dni, ko je zima zgrešila poloblo, pa kurblanje pečice niti ni bilo tako bogokletno.

Najboljše stvari so hitre in enostavne, in v primeru tehle galettic “našega“ Sweet Cornerja se je to še kako izkazalo za resnično. Resda so na koncu večinoma bolj izpadle kot pice z breskovim nadevom, ampak tiste tri - za goste - ki so uspele, so bile pa res kot s slike.

Hura za sveži timijan!

Pikpiknik

Dan državnosti smo, tako kot to tradicionalno za svoj največji manifest patriotizma počno Američani na 4. julija, zabeležili s piknikom. Dogovorjeno je bilo, da vsak prispeva nekaj užitnega, seveda pa smo se vsi držali tudi nenapisanega pravila: prinesimo čim več, za vsak slučaj, da ne bomo lačni.

Seveda nismo bili.

Še danes ne.

Moj prispevek je bil temu primerno zajeten. Obdelala sem predvsem sladice in priloge.

Za začetek sem se lotila tehle korejskih palačink od gospodične Kitchen Wench, ampak jasna stvar mi niso povsem uspele. Toliko o doslednem sledenju receptu. Naslednjič ravnam po svoje, oz. kot me včasih opsujejo moji prijatelji, eksperimentiram. No, tudi tokrat deloma sem; če sem že pri masi nekje zgrešila, sem vsaj zadela pravilno velikost (žepna izdaja).

Na polno sem si dala duška z eksperimentiranjem pri solati iz kumaric, ki sem jo - tako kot marsikaj odličnega - našla pri Heidi na 101 Cookbooks. Zmaga je bila dvojna, tudi zato, ker mi kumarice načeloma sploh niso dobre (in potem jih zmedeno sprejemam, ko mi jih moj dragi ekokmet zastonj tlači v škrnicelj, "boste probali, kako so dobre, pa boste naslednjič povedali, a so ble res"). Solata je bila fantastična. Pa ne vem ali zaradi kumaric ali zaradi kokosa in arašidov.

In potem smo pri poglavju la dolce vita. Vtepla sem si v glavo, da bom pod vsakim pogojem končno malo bolj uporabila svoj dragi zamrzovalnik, zato mi je globoko v srce segla tale ideja o zamrznjenih čokoladno-arašidnih bananah od Back to Her Roots. Zadeva je sila enostavna in požanje salve navdušenja (že med ustvarjanjem) - če seveda imaš palčke za delanje lučk. Jaz jih seveda nisem imela, zato sem se podala na lov za njimi. Neuspešno. Pretaknila sem to in ono trgovino v centru Ljubljane in naletela kvečjemu na zehave prodajalke, ki bi morale uživati nekje na hrvaški rivieri, če bi bilo zadoščeno njihovi pravici, ne pa se ubadati z mojimi tegobami s sladolednimi lučkami. Res trivialno. 

A na srečo obstaja univerzalna vzdihovalnica po imenu twitter, kjer so se mi na moje javkanje prijazno odzvali kar v Ljubljanskih mlekarnah. In mi še v istem dnevu zrihtali celo pahljačo palčk. Respect.

In ker kujemo železo, dokler je vroče, oziroma polnimo frizer, dokler gre, sem zalaufala še mikser. Not sem butnila izvrstne sezonske sestavine za breskvin kvazisladoled po receptu Family Kitchna, in s tem povečala število sladic na ... štiri. Mimogrede, ena od njih je bil tiramisu.

Tako se, za moje pojme, ustrezno proslavi rojstni dan vseh nas. Z odlično hrano (seveda ne samo mojo, da ne bo pomote), izbrano družbo, brezkončnim tokom pogovorov, svečkami na ograji in zaobljubami za čim prejšnjo ponovitev. Takrat brez nepovabljenih gostov - komarjev.