And the beat goes on ...

Podaljšani vikendi so kul. Zelo kul. Ker lahko postorim marsikaj, za kar mi ob običajnih vikendih zmanjka časa (ali volje). Ker lahko dam prat posodo in perilo kadar koli, ker je itak vedno poceni tok (cheapass.press). Ker lahko berem knjigo in ob njej zaspim. Ker budilka ne zvoni ob 6.30 (prav za prav sploh ne zvoni).

Ker imam lahko vsak večer terasažur z žarom.

Iiiiiin ... akcija!

Začeli smo s popečenimi kruhki (bageta) in bučkami. No magic here.

Prej ...

Potem.

Guest star veselega dogodka so bili bio telečji šnicli in kurina fileja, oba troje lepo zmarinirano v miksu iz sladke gorčice, domačih svežih zelišč, olivca, soli, kajenca in - albanskega konjaka! Malce sem ga kanila not, pa da vidimo oz. okusimo. Bilo je dobro sprejeto, tako da bomo še ponovili.

In potem za konec ...

Kaj neki je ta misteriozna brotajoča zadevščina? Izkaže se, da nekaj precej odličnega: pokuhane hruške z limonino omako in sladko ricotto (brez italijanskega pridiha ne gre). Zgodi pa se takole:

Razpoloviš in izkoščičiš hruške, preliješ s sveže stisnjenim limoninom sokom. Postaviš v ponev, pridaž naribano limonino lupino, cimetovo paličico in 300 ml jabolčnega soka - ali pač razrednčenega metinega sirupa v mojem primeru. Kuhaš hruške do mehkega (enih 10 minut), pobereš več hruške in juhico pokuhaš še kakšnih 10 minut, da večina tekočine povre. Poliješ po hruškah. Zraven dodaš miks iz 200 g sirarske skute (nefancy sopomenka ricotte), cimeta, javorjevega sirupa in limone, po navdihu aranžiraš z lističi mete in postrežeš.

Barve so grozne, vsebina vse prej kot to

Edini greh današnjega še enega supervečera: zmanjkalo mi je rdečega vina!

Naj stvari so tri

Ja, že davno smo preposlušali, da so naj stvari tri, in to mnogokrat drži. Recimo trije prosti dnevi (ki niso nujno dela povsem prosti). Ali pa tri urice spontanega žurčiča. Ali pa trije krasni obedi, zaključujoč s slivovo pito.

Tokratna sladica je kombinacija dveh receptov, ki celo niso spletni, in lastne produkcije. Takole gre:

Najprej sem izkoščičila slive, jih prelila z ličijevim likerjem (lahko bi tudi s čim drugim, ampak tole se mi je zdelo najbolj aman taman) in postavila na hladno za kakšno urico.

Ko je prišel pravi čas, sem zmiksala 2/3 skodelice moke (pol bele, pol polnozrnate), pecilni (malo od oka) in strte karadmomove stroke. Zdelo se mi je, da bi aroma močno pasala zraven. Nato sem zžvrkljala not 1 skodelico sojinega mleka (ker spet nisem imela dovolj kravjega), šilce vanilijeve esence, javorjev sirup in dve jajci. Morda bi bilo bolje, če bi vmešala samo beljake, ampak se mi ni dalo ločevati. In še: recepta sicer kličeta po sladkorju, ampak se mi je zdel že liker dovolj sladek, javorjev sirup mi je pa blazno všeč. če že moram z nečim sladiti.

In nato sem v pekač stresla pijane slive, po njih pa zlila testo. Pekla sem na 195 stopinjah kakšne pol urice, dokler se zadeva ni solidno strdila.

Ohlajeno pito sem postregla s skuto, ker ta menda blazno paše zraven.

Všeč mi je, da je zadeva precej bio (kar je postala oznaka za vse nestandardno cukrano), pa kljub temu (oz. prav zato v mojem besednjaku) izvrstna. Tako zelo, da nas je pet zlahka zmazalo cel pekač. In v tem primeru je bilo naj stvari pet, ker je bil večer res krasen ...

Pet minut slave

Američani že vedo, zakaj je dobro imeti mikrovalovko: za postrežbo obiskom ob kroničnem pomanjkanju časa.

S petminutnimi čokoladnimi torticami v šalcah sem se spogledovala že (pre)dolgo, ker so se mi vedno zdele precej idealne za moj tedenski tempo - malo časa in veliko srečevanj. Za kavo je vedno čas, a ta je že malo izpeta, za kaj več pa žal vedno zmanjka časa, češ, "čez dve uri grem itak že spat, pa ... ".

Tako da je bilo včeraj res treba končno preizkusiti sposobnost moje mikrovalovke, ker sem dobila sicer zelo zaželen in napovedan, a vedno prezgoden obisk. In je šlo takole, po navdihu recepta o petminutni čokoladni šalčni tortici z bloga Christine's Recipes:

Za 4 šalice sem:

- najprej nad soparo segrela cca 150 g čokolade (kar Gorenjkine jedilne, ampak po mojem bi lahko tudi katero koli drugo fino) in 50 g masla (bi lahko tudi več, pa ga ni bilo), popolnoma stopila in zmešala, ohladila

- nato v drugi posodi zmiksala skupaj 4 žlice bele moke in 4 žlice polnozrnate

- dodala dve jajci in zmešala v gosto packarijo

- dodala 6 žlic sojinega mleka, šilce vanilijeve esence in malo fantastičnega metinega sirupa iz Majerije (ker nisem dodala nič sladkorja) - čokolada in meta sta pač good together

- in v mokasto-jajčno mešanico zlila ohlajeno čokoladno mišungo

- ter porazdelila v štiri skoledice, vsako napolnila do tretjine

- in za konec postavila v mikrovalovko za 4 minute na največjo jakost (kar je pri meni 700 W)

In to je to!

Tortica je bila sicer malce suha, kar sklepam, da bi lahko izboljšala z več masla, mleka, česar koli tekočega. Ampak glede na to, da so vsi štirje artikli zginili skorajda pred kavo, pa še sosed, ki menda sploh ne je čokoladnih stvaritev, jo je zmazal do konca, si gre šteti v debitantsko čast. 

Zeleno-rdeč kruh

Moja soseda najbrž ni pričakovala, da se bo ob povratku z dopusta vrnila - na Japonsko.

"Oooo, živjoooo, dobrodošla nazaaaaj, a boš tole ravnokar spečeno bombico z zelenim čajem in rdečim fižolčkom?" sem ji zažvrgolela včeraj zjutraj.

Hm. Talking about a rude awakening.

Matcha - red bean buns

Zame je bilo to jutro fenomenalno, ker sem si res že dolgo želela speči tele kruhke. Rdeč mung fižol se mi že sto let valja po omari, matcha prav tako, in kaj lepšega kot odkriti en takle recept o žemljicah z obema sestavinama?

Najbolj me je premamil del recepta, kjer omenja metodo tangzhong - kaj hudiča bi to lahko bilo? Vsekakor je bilo vredno, da raziščem, ker je pripravek obljubljal neslutene razsežnosti kruhaste mehkobe.

Tangzhong

Ugotovila sem, da je takozvani tangzhong nič drugega kot pokuhana moka, nekakšno predstanje bešamela (na nek način). Dobra fora, če je to ključni korak do nebeškega kruhastega testa.

Pripravila sem ga že večer prej, ker se mora menda čez noč shladiti v hladilniku. Dobro, sem si rekla, naj bo, ostalo bo šlo hitreje. Khm. Wrong. Prav za prav so mi tile kruhki vzeli precej časa - relativno: vsega skupaj je bolj malo dela, a kaj ko so med posameznimi koraki takšne pavze!

Začne se torej takole (prirejen recept z bloga Christine's Recipes: Japanese Green Tea Bread with Red Bean Fillings):

V 1 skodelici vode zmešaš 1/3 skodelice moke in kuhaš do 65 stopinj Celzija (oz. za brezveznike brez termometra, kot sem jaz, ko se začno delati linije). Odstaviš, ohladiš - to je tangzhong.

Nato se spraviš h kruhu. Zmešaš:

300 g gramov moke

50 g polnozrnate moke

55 g sladkorja v prahu

5 g soli

5-6 gramov instant kvasa

in 2 žlički matche (če ne pozabiš tako kot jaz in jo dodaš pač kasneje)

Posebej zmešaš:

1 jajce

125 ml mleka

120 g tangzhonga

in mešanico zliješ v jamico, ki jo skošlješ v mešanici prvih sestavin. Vse skupaj zgneteš v testo in se poskušaš ne sekirati, ker se ti vse lima po prstih (v tem primeru priporočam kakšno mašino za kruh ... ). Ko dobiš primerno teksturo, dodaš 30 g skockanega masla in gneteš dalje, kar še nekaj časa. Nato postaviš nekam na toplo za kakšno urico, da vzhaja.

Testo nato razdeliš na 12 kupčkov in jih ponovno pustiš vzhajati kakšne četrt ure. Spet jih razpotegneš, razvaljaš in napolniš s pasto iz rdečih fižolčkov. Ker je konzervirane jaz pri nas še nisem zasledila, sem jo naredila sama - kar je totalno na easy: zmiksaš skuhan fižol in sladkor in malo vode po potrebi. In je.

Tako dobljene žepke pustiš ponovno vzhajati za kakšno urico. Če seveda nisi tik pred spanjem, tako kot sem bila jaz. Zato sem pač posegla po kompromisu: postavila sem jih vzhajati v hladilnik čez noč.

Zjutraj je bila scena solidna in lepo so se mi spekli pri 160 stopinjah 35 minut.

Soseda se mi sicer še ni javila, ali je zadeva užitna, ampak ... recite, kar hočete, meni je to ena izmed najbolj božanskih zadev na svetu.

Muslimanske (ne)navadnosti

Ker se je ravnokar začel ramadan (veselo postenje, moji dragi muslimanski prijatelji!), objavljam en zapis o muslimanskih prehrambenih (ne)navadah iz Odprte kuhinje izpred skorajda dveh let.

----

Skrito, torej dovoljeno

Zavili smo v eno od pekarn in se z velikimi očmi ustavili pred vitrino s tortami. Izbrati smo morali najprimernejšo za praznovanje rojstnega dne in sline so se nam najbolj pocedile pred črnim gozdičkom. Ko smo na prizorišču zabave kupljeno čokoladno božanstvo odvili in postregli, je skorajda zaudarjalo po alkoholu, tako prepojen je bil biskvit s to opojno substanco. Vse lepo in prav, če se to ne bi zgodilo v Surabayi, mestu na indonezijskem otoku Java, kjer je uradna religija islam, rojstnodnevni veseljaki pa muslimani, za katere je alkohol prepovedan. Ampak Alah menda alkohola v torti ne vidi, so mi zagotovili moji gostitelji.

Halal in haram sta dve zelo pomembni oznaki v življenju muslimanov, kjer prva označuje dovoljeno in čisto, druga pa njeno nasprotje. Tiče se celotnega življenjskega stila, tudi hrane, pri čemer etiketa halal jamči marsikaj: tudi to, da živilo ne vsebuje svinjine ali alkohola in da je bila žival zaklana v skladu s predpisi. Tako se Indonezijcem nikdar ni treba bati, da grešijo, če zavijejo v McDonald's in si privoščijo piščančji burger. A tako kot pri vseh ostalih prvinah katere koli religije je tudi pri halal-haram dilemi odvisno od posameznika, ali bo navodilom z vrha sledil do potankosti. Moji Indonezijci so se očitno odločili za dokaj humoren pristop in sklenili poseben pakt zavezništva s svojim dušnim pastirjem.

Odnos muslimanov do hrane je bil zame spočetka nekaj povsem novega, saj doma načeloma nimamo sorodnih kulturno pogojenih prehrambenih zapovedi. Potem pa se nekega dne zalotim, kako kličem na Islamsko skupnost v Sloveniji in na drugi strani linije naletim na neškodljiv smeh, ko povprašujem po slovenskih halal čokoladah, ki bi jih želela poslati svojim azijskim muslimanskim prijateljem. Bodo pač dobili samo razglednico – v njej ni nič prepovedanega.