Sco ... re!

Vikend je bil do sedaj fenomenalen: saj veste, malce pospravljanja, precej uživancije, branje knjige, pranje perila, razreševanje enigme, kam se je zgubila dolgo pogrešana knjiga (na posojo na drugo stran stene k sosedom, doh!) in podobno.

Že v petek zvečer je bil na vrsti debitantski obisk turške restavracije Yildiz Han. O tej oazici turške kulinarične kulture sem slišala tako dobre kot slabe kritike, vseeno pa sem zadevo morala sprobati sama. Ocena: vrhunsko. Hrana je bila okusna, a bolj kot to me je prepričala celotna atmosfera. Naši zasedbi je stregel sam šefe, ki je pokal od prijaznosti in šal, za nameček pa je ob skorajšnjem slovesu med mizami zaplesala (sicer brutalno presuha) turška plesalka. Skratka, priporočam, sploh ob koncu tedna.

Sobota je bila zimsko-športno-zabavno obarvana: sankaške radosti! Po dvigu utripa med hojo v hrib in absolutni eksploziji (in to v najhujšem smislu) adrenalina po kričečem spustu navzdol smo zavili na ribe v blazno dodgy okoliš pri Naklem, v ribarnico Žeje. Izvrstno: ponudba je sicer omejena na ribe in krompir v nekaj oblikah ter polento, a je zato vse na meniju izvrstno do amena.

Potem pa pride nedelja.

Po spletu okoliščin sem bila pokonci že praktično pred svitom (brez skrbi, ura je že bila dostojna) in se lotila današnjega prvega podviga: škotskih scones oz. kolačkov (?). Recept sem sicer ukradla tule, ampak sem ga po svoji lepi navadi (in razpoložljivosti sestavin) priredila, ker sem not vrgla še popražena bučna semena in rozine, moka pa je bila izključno polnozrnata.

Sivka je en tak lep dodatek, če ne pretiravaš. Tokrat (celo!) nisem, zato se je lepo vtisnila v testo. In se lepo zlila s sladkobnostjo marmeladic ...

Lepo nedeljo še naprej.

Si jedla sir?

Obožujem svojo novo pečico. Me pa pošteno zanima, ali bom še tako vneta po naslednjem računu za elektriko.

Kakor koli že, računa še ni, zato pečica dela sto na uro. In vsak izgovor pride prav. Denimo: mati mi je kanila kupiti fancy silikonski pekač, zato ga je bilo treba takoj preizkusiti. Po naključju sem našla dilišz recept za čokoladno-višnjev cheesecake (pa še v poljščini je!), ki se je takoj strinjal s poroko s pekačem, zato ni bilo smisla odlašati. 

Opravičujem se za barve, ampak pod sojem luči te ne pridejo najbolje do izraza.

Pride pa zato okus: res izjemen! Seveda je precej odvisno od izbire piškotov za podn (jaz sem izbrala Gran Cereale) in sirčka (vzela sem Philadelphio), ampak načeloma je to to. Tako da: thumbs up!

Ne toliko za pekač. Silikon je sicer lahek, prozoren in nelepljiv, ampak ima precej pomanjkljivosti za moje pojme. Predvsem je premehak: ko sem tlačila čizkejk v pečico, se mi je masa skoraj zlila po naročju. Zagate nastanejo tudi, ko je pecivo pečeno. Kako ga vzeti ven? Plehnate pekače vsaj lahko odmontiram, tega ne. Poleg tega v njem ne morem rezati (kar sicer sem), ker se zareze takoj poznajo (kar tudi se - ups). Tako da kaj pa vem ... še vedno prisegam na keramiko. In na cheesecake, jasno.

O, slad, no!

Ni kaj, Napo ima pogosto dobre ideje, tako kuharske kot življenjske. Za valentinovo mu je spet uspelo zadeti žebljico na glavico s tezo, ki jo izjemno podpiram: prazniki - namišljeni, uvoženi, avtohtoni ali odvečni - so prikladen izgovor za kulinarične perverzije. Tudi valentinovo.

Ko je objavil svoje čokolatinčke, se mi je takozvani praznik ljubezni kar naenkrat zazdel smiseln; jasno, legitimno predoziranje s čokolado! Greh bi bil priložnost vreči stran, zato sem se podvizala s sukanjem okoli štedilnika, ki je bilo sicer bolj kratkotrajno - ne vem, ali zaradi superindukcije ali zaradi preprostosti recepta samega - a je imelo zato daljši učinek.

To nima nič skupnega s tem, da sem šla zatem na Sextra Large predstavo stand up komikov v Cvetličarno.

Secret ingredient

Zadnji obisk Bleda (ki je bil sicer že na repu prejšnjega leta) je bil precej klišejski: ekskurzija s prijatelji tujci, pavšalni sprehod okoli jezera, divljenje nad oh in ah veličastnim gradom in ljubkim otočkom s cerkvico, hipersocializem in neprijazna postrežba v the kavarni s kremšnitami (do katerih niti nismo prišli, ampak o tem se bom razpisala v knjigi pritožb) ...

In potem nekaj nerutinskega: kosilo v mehiški restavraciji. Kjer sem jedla nekaj povsem nemehiškega in bila navdušena. Pa ne zato, pač pa zaradi ene odločilne sestavine: dimljenega sira.

Ne vem sicer, zakaj se tega nisem spomnila že sama, ampak dimljen sir namesto običajnega v zelenjavni rižoti se mi je zdela revolucionarna ideja. Tako spektakularna, da sem jo seveda morala kopirati sama. 

No, jaz sem sicer namesto riža uporabila kvinojo in not namesto gore zelenjave (ker je hladilnik pač še vedno precej osiromašen) natresla tofu, šitake, koruzo in pelate iz konzerve, ampak dimljen sir je pa bil!

In bilo je tako dobro, da sem že skoraj zbrisala spomin na osorne blejske kelnarce ...

Brez jajc!

Skladno s prejšnjo objavo je bila zagata razkrita: vnema peči palačinke, a gospodinjstvo brez jajc ...

Nič hudega, prav za prav. Če že nimamo jajc, imamo vsaj znanje: palačinke lahko namreč ustvarimo tudi brez te piščančje predstopnje!

Zmiksala sem čičerikino in polnozrnato moko, sol, vodo in sojino mleko. Pristavila sem ponev na svojo novo oh in sploh super indukcijsko ploščo in pričela peči brezjajčne mokaste pleskavice. Delovalo je!

Tudi z nadevom je bila bolj kriza, zato sem prosto po navdihu okroglo podlago nabasala s skuto in bananami in potresla s cimetom in ingverjem.

Četrt ure kasneje je bil zajtrk (oz. del njega) nared. Čez sem polila še tetino mešanico sliv v rumu ali pa čokoladno pregreho.
Bolj kot to, da sem brez jajc, me je zaskrbelo: kako sem sploh lahko živela brez pečice?

Prvi.

Prvega ne pozabiš nikoli.

Uradno predstavljam svoj prvi obrok v novi kuhinji: penne z rukolo, koruzo in kozjim sirom (jebiga, po večtedenski krizi zaradi amputacije kuhinje človek pač nima ravno bogato založenega hladilnika).

Čutim, da nas vse skupaj čaka lepa, slastna prihodnost.

P kot Prešeren. P kot piknik.

Prvič po vsaj petih, če ne še več letih sem februarja doma. Ni čudno, da se ne spomnim, kako sem torej zadnja leta preživljala slovenski kulturni praznik. Prav gotovo pa lahko zatrdim, da zagotovo nisem piknikirala. Do danes.

Cel (ornk) podaljšan vikend je bil lep ko slika. Če bi si želela, ne bi moglo biti bolj sončno in toplo. Zato bi bil kar greh ostati zaprt med štirimi (sveže preštrihanimi) stenami in obsijan zgolj s sevanjem monitorja ...

Tako smo vzeli pod pot noge oz. čoln na prtljažnik in odveslali pikniku naproti. Če je bilo za ovinkom toliko parkirane pločevine, da je spominjalo na koncert kakšne megazvezde, je bilo na naši trasi malodane ... osamljeno.

Na srečo me je zjutraj v bližnjem najboljšem sosedu čakala še zadnja štruca kruha Maxi Vital, tako da sem dobila dobro podlago za sendviče. Naglica in odsotnost kuhinjskih površin (jutri! jutri!) nista dopuščali prav veliko prostora za ustvarjanje, zato sem vanje nabasala zgolj nek bio vege namaz in rukolo, v košaro pa sem priročno stlačila še Joštove dimljene paličice, češnjevec, jabolka, banane in zaloge pitne vode.

Bilo je fenomenalno. In brez skrbi, smeti smo vestno odnesli s seboj. Spomine pa tudi.

Gostoljubno

Lepo je, ko te povabijo v goste. In lepo je, ko gostje prinesejo kaj ... povabljivega. Uporabnega. 

Mafini (ovseno-korenčkovo-orehovi) so se mi zdeli v tem primeru še posebej primerni in, hm, uporabni: za zajtrk, dopoldanski prigrizek, popoldansko malico, večerno pregreho.

 Izjemno se prilegajo idiličnemu pogledu skozi okno na zasnežene gore in zimsko pobarvane gozdove ...

In upam, da smo si s tem prislužili še kakšno vstopnico v svet uživaške, počitniške, sproščene zabave.

Spomin na prihajajoče čase

Še malo, še malo ... pa bom lahko prečrtala določene obremenilne trditve v samopredstavitvi ...

Do takrat pa ena iz dislocirane kuhinje: pumpkin cheesecake oz. bučni čizkejk (link do recepta se je vmes že nekam izgubil).

Najzmogljivost mojega mobilca

Debitiral je sicer točno na novega leta dan (in navdušil tudi tiste, ki jim moji okusi sicer niso blizu, tako da je bil skok v novo leto kar zmagovit!), ampak spomin na vrtljive gumbe in tople rokavice še živi.