Prvič po vsaj petih, če ne še več letih sem februarja doma. Ni čudno, da se ne spomnim, kako sem torej zadnja leta preživljala slovenski kulturni praznik. Prav gotovo pa lahko zatrdim, da zagotovo nisem piknikirala. Do danes.
Cel (ornk) podaljšan vikend je bil lep ko slika. Če bi si želela, ne bi moglo biti bolj sončno in toplo. Zato bi bil kar greh ostati zaprt med štirimi (sveže preštrihanimi) stenami in obsijan zgolj s sevanjem monitorja ...
Tako smo vzeli pod pot noge oz. čoln na prtljažnik in odveslali pikniku naproti. Če je bilo za ovinkom toliko parkirane pločevine, da je spominjalo na koncert kakšne megazvezde, je bilo na naši trasi malodane ... osamljeno.
Na srečo me je zjutraj v bližnjem najboljšem sosedu čakala še zadnja štruca kruha Maxi Vital, tako da sem dobila dobro podlago za sendviče. Naglica in odsotnost kuhinjskih površin (jutri! jutri!) nista dopuščali prav veliko prostora za ustvarjanje, zato sem vanje nabasala zgolj nek bio vege namaz in rukolo, v košaro pa sem priročno stlačila še Joštove dimljene paličice, češnjevec, jabolka, banane in zaloge pitne vode.
Bilo je fenomenalno. In brez skrbi, smeti smo vestno odnesli s seboj. Spomine pa tudi.
No comments:
Post a Comment