Piškotki za Tonyja

Daleč od tega, da se ne bi dobro jedlo. Ali kuhalo. Ampak ekstremne razmere zahtevajo ekstremne prijeme: v mojem najetem stanovanju v začasnem izseljenstvu v Vancouvru pač niti slučajno ni vse tako kot doma. Predvsem, kar se tiče kuhinje in kuhinjskih pripomočkov. In budžeta, s katerim bi lahko kupovala razne eksotične sestavine.

Ampak. Tony mi je naredil uslugo. Zato si je seveda prislužil tele krhke, suh(can)e, čokoladno-mandljeve piškote. Dragi moji, tu so moji prvi letošnji biscotti.

Kot pravijo v izvirnem receptu, potrebujemo moko, sladkor, pecilni, jajca, mandlje, čokolado in vanilijo.

Zadeve zmešamo, zgnetemo in razvaljamo ...

... in po cca pol urice peke na 185 stopinjah dobimo dve kepi, ki ju zrežemo na piškotke.

Spečemo v soboto zjutraj, oddelamo svoje, gremo na žur in v nedeljo zjutraj ponudimo. Skupaj s kavo in jazz muziko.

It's Vantastic to be back

Whoever said heaven does not exist on Earth, has clearly not been to Vancouver. Or at least they were not into food. Because if they were, Eden would had to be redefined: it would be replaced with this fantastic city on West Coast. Yo.

Coming back from another version of my personal (also culinary) heaven on Hazelmere farms, Vancouver seemed hectic, harsh, rainy and gloomy. No wonder I had to resort to the only places that never fail to give me some love: sushi restaurants, farmers markets, street eats vendors, bubble tea hubs and dingy Chinese groceries with finger lickin good mangoes. And the like. Ahhh, instant relief. By the time I knew it, I was drowning my sorrow slurping pho, waiting impatiently in line at the Chinatown night market, munching on greasy tacos and OD-ing on injera like there was no tomorrow. The hustle and bustle of moving around has more or less prevented me from kitchen experiments of my own, but fortunately there's tons of points around that feel just the same - homey. Cozy. Mine.

I don't care if Vancouver has been apparently ousted from the "official" top ten places on Earth to live. I guess those people also need to redefine the rules they judge on. Or just get a damn good walk along Commercial drive - and hope to survive all the indulgences.

Sladkosti wwoofanja

Ko ne pulim plevela ali presajam koruze, kuham.

Na primer ajdovo kašo ...

... ali čokoladni fondue.

Vse sladkosti wwoofanja pa so na sporedu tule.

Azijski catering

Ne morem se pritoževati. Živim na farmi v lastni tajvansko-kanadskega para (Tajvanca z dvojnim državljanstvom), moj cimer je iz Južne Koreje, vsak dan jemo s palčkami in riž iz kuhalnika - kaj bi si sploh še želela?

Ostrige, anyone?

Toliko za draženje. Več pa tukaj in tukaj.

Oh Canada

Torej.

Ni fora, da ne bi kuhala. Daleč od tega. Fora je v tem, da sem daleč. Od doma. In zato daleč od nekih standardnih kuharskih praks.

Sem namreč za nedoločen čas v Kanadi, trenutno na Vancouver islandu, kjer prostovoljno pomagam na farmi sivke - in grozdja za vino. Med delavnikom imamo wwooferji urico časa, da sčaramo kosilo. Recimo ...

Tortilje

Riž s fižolom, zapečen v pečici

Fetuccine s špinačo in mocarelo

Krompirjevo-korenčkov juha s tortlija čipsom

"Falafel" z lečinimi polpeti

Tako da dogaja se. Samo preselili smo se.

Rezerva

Hvala bogu za prijatelje. Črne, bele, pisane, ravne, poševne, dolgoročne, perspektivne - kakšrne koli. Ker če ne bi bilo določene osebe, se ne bi spomnila odlične poteze: rezerve.

V čem je trik, fora, modrost: če greš (sploh prvič) v goste, je smiselno prinesti nekaj neizpodbitno dobrega. Ker, saj veste, če pogrnete pri prvem vtisu, bodo vsaj sladkarije dobre.

Trojica, ki nikdar ne razočara, je cookies, muffins, brownies. Jaz sem se tokrat odločila za slednjo možnost, in sicer za takšne s čokolado in praženimi lešniki. Ker sem imela premalo masla, sem primanjkljaj zapolnila s kokosovo mastjo, not pa sem seveda nasula manj sladkorja, kot je predpisano.

Mogoče sem s temi rjavimi prijatelji pridobila še kakšnega.

Na dobri poti

The best plan is no plan. Načrtovali smo samo začetno in končno lokacijo, vse vmes se je zgodilo zelo nenačrtovano.

Še tile muffini, ki sem jih en dva tri spacala skupaj in bi morali biti prav za prav kruh oz. biskvit.

 

S soncem smo začeli in kočali. In uganete kaj? Še vedno sije. In še vedno smo na poti. Dobri poti.

Good. Bye.

Ready, steady, go. Skoraj. 

Čez teden in pol začenjam neko novo poglavje svojega življenja, zato je bilo treba tega zaključiti v stilu. Za začetek (in samo zame) sem si omisila tole juho iz divjih špargljev in blitve ...

... nato pa se lotila brkljanja po kuhinji (aka praznenje zalog) tudi za gušt drugih. Prva žrtev je bil "kruh" iz koruzne in bele (čeprav bi morala biti pirina - jebiga) moke, čemažnega pesta in bučnih semen. Za pomakanje v namaz humus in še enega iz grškega jogurta in tahinijeve paste.

Vmes je bilo še cel kup drugih drobnarij za popikat, za konec pa dve sladki pogruntavščini: puding iz pirinega zdroba in čokolade ...

Ja, kriza je bila tudi s servirnimi posodicami, zato sem posegla kar po izpraznjenih marmeladnih kozarčkih ...

 

 ... in ladhu: indijska "stisnjenka" iz čičerikine moke, masla, praženih lešnikov in sladkorja v prahu.

 Bilo je tako good - ne samo hrana - da je šlo zelo pridno vse bye.

Sod(b)a

Sinoči je padla sodba, kakšen teden ali tri prej pa soda ...

Vsake toliko časa jutranjo rutino sojinega mleka s kosmiči zamenjam s čim bogatejšim. Recimo s takimle kruhom s semeni, oreški in sodo bikarbono.

Bojda spada tole živilo na jedilnik za povečanje inteligence (če gre verjeti knjigi Prava hrana za bistro glavo), ampak glede na to, da nisem uporabila rozin, namesto pinjenca pa sem not zlila (ipak) sojino mleko, po mojem ni bojazni za nek radikalen zasuk.

Bi pa večkrat vihtela žlico, polno take fine domače ribezove marmelade ...

Nenaključni kič

Eden tistih kičastih začetkov:

Rada imam sobote. Sploh te pomladanske, ko je sonce ob 8h že močno visoko - in mu ne zamerim, da sili k meni skozi zaprte rolete. Pa potem sončni žarki še za zajtrk v zenplacu. Odprta balkonska vrata z izklopljenimi radiatorji. In plapolanje sveže opranega perila v vetru na terasi - ja, na terasi.

Poganjanje pedal do tržnice. Srečevanje poznanih obrazov na Čopovi. Kupovanje ljubezni polnih pridelkov od poznanih obrazov na Pogačarjevem in Vodnikovem trgu, vmes seveda še na pokriti tržnici. Vrnem prazne kartone za jajca in vzamem nove. Degustiram kobilje mleko. Duham carjeviče in šele ob plačilu opazim, kako mi ga. Krošelj v vrečko zgužva še topaze in "tazadnje hruške". Kako mi v Sosedovi pekarni napol šenkajo čisti ajdov kruh, potem ko kupim že pol hlebca ajdovega z bučnimi semeni in enega z orehi.

Zapravim četrt ure za logistično zagato po imenu Kako spraviti vse nakupe v vedno premajhno kolesarsko košaro. In ko mi uspe, sledi oddahnjeno maširanje soncu naproti, v eni roki kolo, v drugi mobitel. Klic. Čaj. Sobotna priloga. Sumljivo prijazni natakarji in samoumevna zaobljuba, da še pridem.

In končno eno pravo pošteno doma narejeno kosilo. Tokrat: cvetačna juha z mladim kozjim sirom in rezinami ajdovega kruheka.

Not sem poturila še doma vzgojeno blitvo. Ki pa ima ekstremno hecno osebnost. Namreč, pozimi sem že povsem obupala nad njo, ker je bila absolutno nekooperativna: zalivala sem jo, šrpicala s koprivami proti invaziji žužkov, pa vse skupaj nič ... In ko sem dvignila roke, jo oddala v zimsko spanje na hodnik, spokala nahrbtnik za mesec dni v Azijo - je bila ob povratku vsa cvetoča in sijoča in razbohotena. In tako do danes, pa sem jo po mojem (glede na moje nezelene prste) zalila kakšne dvakrat. Da ne omenjam, da je zraven začel poganjati še pehtran.

Očitno je nekatere stvari bolje pustiti na miru. Ta juha ne spada v to kategorijo.

Zatem pride nedelja, prav tako oboževana. Legitimno zabušavanje in zidanje dvosobnih stanovanj v oblakih. In končno ena poštena spomladanska solata: radič, rukola, mladi kozji sir, orehi, limonin sok, olivno olje in - portulak. Kar sem slučajno kupila iz čiste radovednosti in navdušenosti nad hecnim imenom, se izkaže za eno od najbolj oh in sploh zelenjavic - če gre verjeti Wikipediji, imajo tile zeleni listki največ omega 3 maščobnih kislin sploh.

Povsem kičasto. Tudi zaključek.

Pustna, a ne pusta sobota

A veste tisto I love to cook with wine, sometimes I even put it in the food? No, to ...

Mogoče ne najbolj običajna uporaba rdečega vina, ampak hej, kdaj je pa še kaj na tem blogu bilo običajno? Tako da so me tile mafini z rdečim vinom in (seveda) čokolado prepričali že pred izvedbo.

Nekaj sem jih potalala še v recenzijo in čakam na odzive ... do takrat pa preostanek sobote, preostanek buteljke in preostanek Murakamija ... izjemno pustno, prav nič pusto.

Sunday scones

Vsakič, ko delam scones, je legitimno samo eno vprašanje: zakaj jih ne delam pogosteje?

Ker možnosti je nešteto ...

Najbrž zato, ker so to bolj vikend zadeva. Prostih vikendov pa ni ravno na pretek.

Ampak tokratni je.

Sploh se ne spomnim več, kje sem staknila recept (najbrž je bilo na Tastespottingu), ampak živo se spomnim, da so bile fantastične ...

Na luft po duft

Zadnjič mi je chef Maxima Andrej Kuhar, ki ga ta čas tedensko predstavljam v petkovi prilogi Financ Weekend, opeval kutine. "Tak fantastičen duft imajo!" se je pridušal Prekmurec. Slavospel se je zasidral nekje v moji (pod)zavesti, tako da sem na sobotni tržnici nevede pokupila še nekaj teh sadežev.

In spekla pito.

Kutine se namreč lahko uporabljajo še za kaj več kot samo za marmelade (baje tudi za žganje - moram sprobat), in tega mi celo ni razodel Kuhar, ampak že davno moj preljubi Tastespotting. Zato tudi tokrat nisem imela težav z variacijami na temo in sem zlahka našla recept (preplonkala in prilagodila od tule). 

Bila je dejansko tako okusna, da so se še celo nekateri družinski člani opogumili in jo prihranili za zajtrk naslednjega jutra.

Yo(ta), sobota!

Počasi se mi dozdeva, da so sobote moj najljubši dan v tednu. Ne da bi sploh iskala favorita, ampak res so ... čudovite. In to celo pozimi - ali pa pač prav zato. Ker zima je čas jot.

Klobasa za nekatere, vino za vse

Vsakotedenska viža, na katero zaigram z največjim veseljem, gre nekako takole: poležavanje, lenobno zajtrkovanje v zenplacuTM, pavšalno pospravljanje, skok na tržnico, klepet s kmeti, kofetkanje s prijatelji ... in kuhanje.

Bizarno ali pač ne, jote so mi totalno kul. Sploh po moje: namesto krompirja not zmečem bučo, dodam kakšno lečo ali kvinojo, zrave sčaram polento, v vsakem primeru pa kraljuje zelje. Pa fižol. Pa lovor. Pa ...

... ena sama sreča. :) Matr sem simpl. Tako kot recept za joto.

Zloženo in pospravljeno

Pijem kavo, poslušam AceRadio 90s Alternative na iTunes, berem zapise svojih prijateljev, spremljam ropotanje pralnega in pomivalnega stroja (in upam, da ne vrže ven varovalke), sledim urniku nadvse prijetnih družinko-prijateljskih obveznosti.

In kuham.

Tokrat, sezoni primerno, bučno-zeljnato zloženko. Na Kulinarični Sloveniji sem našla neke podobne recepte s krompirjem, a ker pač krompirja nikdar nimam, imam pa vedno precej buč, sem pač brez omahovanj ti dve sestavini zamenjala.

Pa še kakšno vmes.

Tako je nastala takale zloženka:

- Skuhala sem posebej zelje, česen (oh ja ... vdajam se počasi ... ), čebulo, lovorjev list, kumin.

- Skuhala sem v drugi posodi na rezine zrezano bučo in ingver.

- V pomaščen pekač sem zložila najprej bučo, posolila in popoprala (ker sem to pozabila storiti s kropom), nato gor zložila zelje ter zopet popoprala in posolila.

- Zžvrkljala sem mleko, jajce in muškatni orešek, zlila po bučno-zeljnati mešanici in povrh izdatno (ker je pač vikend) potresla z ovčjo feto. Butnila sem v pečico na 180 stopinj za 20 minut et voila!

Zadeva sicer pri prelaganju na krožnik nekoliko razpade in iz zloženke nastane nametanka, ampak s pospravljanjem ni nobenih težav!

Čudno prečudno

Zadnjič sem na minitržnici pred Interšparom na Viču - če še kdo ne ve, tam se nekaj kmetov nagnete vsako soboto - pograbila tole:

Kmetica mi je povedala, da se menda dobro poda k mesu. Jaz ga sicer nisem imela, sem jo pa vseeno olupila (in pobrala vmes par trnjev) in popekla.

In nisem povsem prepričana, kaj je bolj čudno: ta (sicer zelo okusna) trnava buča ali surova (tudi izjemna) rdeča pesa kot priloga ... ?