Maximalno kul

Iz malega raste veliko. In iz gužve očitno nastane dobro kosilo. Brzeča po centru sem si vzela tistih +5 minut in zavila v Maxi, kjer imajo kar všečno ponudbo svežih testenin pa bio ponudbe pa sirov pa ... . Tokrat sem vzela na piko torteline s skuto in špinačo, ker absolutno nisem imela dovolj časa, da bi sama skuhala kaj bogatejšega. Sem pa vseeno iztisnila iz sebe še dodatnih +5 minut in zraven pridala (yeah, you guessed it) bučo hokaido. Popečeno na kokosovem maslu in začinjeno s šetrajem in ... PPP (=produktivno preživeto popoldne) se lahko začne.

Cozy

Je pač tako, da vstajam, ko je v tem letnem času zunaj še tema. Radiator greje, radio igra, nase navlečem pulover s kapuco, ko se zvalim iz postelje in stlačim na stol, da preberem jutranjo pošto, novice, pomembne nepomembnosti ... in prileže se nekaj toplega. Nekaj v stilu tegale, le da sem namesto pekanov povrh vrgla pinjole. In zadiši po božiču, čeprav je že mimo ...

... stay with me, baby, it's cold outside ...

The usual

Ah, familjarno božično kosilo naše vsakoletno. Tradicijo smo letos malo modificirali, tako da smo namesto juhe za predjed sčarali solato z granatnim jabolkom in feto, k 24-urno namočenemu puranu namesto riža zapečeno kvinojo, zraven pa še sladko-kislo obdelan brstični ohrovt in buče (ki sem jih lastnoročno trogala s trga, uh!), da o Christmas puddingu ne govorimo. Okus pa je bil ... standardno fantastičen.

No, nič posebnega pač, ko naša familija združi svoje gurmanske vzgibe.

Televizijsko popoldne

Fotografirano z mojo skromno nokio N79 ...

Obožujem božič. Ne zaradi verskih ali obdarovalnih vzgibov, ampak preprosto zato, ker je to skorajda edini čas v letu, ko obstajamo samo kuhinja, pečica in jaz. Gledanje skozi ne-več-made-in-Pančevo steklo magične toplotne kocke je hudo boljša zabava kot televizija.

In tako sem danes celo popoldne televizirala in gnjavila oreške, da so se na koncu le blagovoljili skupčkati v sladko-slane gmote ... Za tak žur bi z veseljem plačevala naročnino kakšnemu javnemu zavodu.

Takisto fotografirano z mojo skromno nokio N79 ...

Christmas sushi

V torek se je razvedelo, da bo nekdo doma bojda za novo leto poskusil ustvariti suši. Ker ta japonska jed spada v kategorijo moje najljubše hrane, sem bila nad idejo seveda navdušena in v hipu voljna stresati nasvete za pripravo iz rokava. S'ugoj! 

Na suši sem se navlekla leta 2005 med having the time of my life študiranjem v Vancouvru, kjer so med pestro ponudbo azijskih kultur prebivalci anglosaksonskega izvora skorajda manjšina. Kaj lepšega bi si človek lahko želel: kar je burek za slovenske žurerje, je paket šestih kosov sušija za pičlih nekaj dolarjev malica, kosilo, večerja, zajtrk ali kateri koli drug obrok vmes - za konzumiranje sušija je vsak del dneva legalen. Sploh, ko odkriješ all you can eat suši restavracije ...

Suši je prav za prav okisan riž, tisto, kar pod okrajšanim komercialnim nazivom suši poznami mi, pa se med strokovnjaki imenuje maki suši - se pravi alge nori navzven, riž in filunga navznoter. Maki suši sem doma delala že nekajkrat in ni lažje party hrane od teh eksotičnih zavitkov! Vse, kar potrebujemo, je: aklimatizacija okusa na alge nori, izbor nadeva prosto po Prešernu, čas, lačne jedce (nikoli mi jih ne uspe narediti manj kot kakšnih 50?) in predvsem dober riž. Ta je ključ do uspeha: narejen mora biti z riževim kisom, cukrom in soljo, pa ga jedci ne bodo mogli prehvaliti.

Če že ne greste za novo leto na Japonsko, je deželo vzhajajočega sonca najlaže pripeljati na mizo s sušijem. Če pa se kdo kdaj znajde v Vancouvru, tako kot se bom kmalu jaz, aaaaaaaaa!, pa priporočam utrgano restavracijo The Eatery, ki se ne baha zaman kot the funkiest place for Japanese foods - oglejte si njihov suši meni in koncept zrolanega riža se vam bo obrnil na glavo.

Kao Jamie

Na Tastespottingu se je znašel blogerski zapis, da je letošnja TED nagrada pripadla Jamie Oliverju za vse njegove zasluge za izboljševanje prehrane angleške mladeži. Matr, tale Jamie pa zna, sem si rekla, zato sem se lotila nečesa a la on. No ja, skoraj.

Pogled skozi okno (kljub vztrajno kopnečemu snegu) mi je vzbudi nostalgijo po toplih krajih in njihovi kulinariki in kaj bolje označuje Azijo kot riž. Pa stir fry. Tako sem skorajda po receptu skuhala to super žitarico, za zraven pa namešala nekaj kock tofuja, brokoli, še zadnje letošnje paprike (vsaj tako trdi kmetica s tržnice), korenje, pistacije (zmlete z Jamievim mlinčkom!), kajenski poper, galangal, teriyaki omako, kardamom (ahhh, Azija) et voila ... kao Jamie (ali samo što nije) na moji mizi. In če bo sreča, niti snega kmalu ne bo več.

Pesto buckwheatese

Nedelo Eden od slovenskih časnikov, ki izhaja ob nedeljah, nas je pred kratkim razveselil z instant gobjim pestom, dodanim kulinarični prilogi. Pesto se sicer ponavadi zliva po testeninah, in tudi navodila priloženega paketka velevajo v tej smeri, ampak gobe so pač odličen par z ajdovo kašo.


And there is no such thing as too much buckwheat kaša. 

Torej sem naredila kašo z omenjenim pestom in šampinjoni, ki so se mi še valjali po hladilniku, in ...

... kdo že rabi testenine? Bilo je izvrstno.

Buče pa take

Jeseni in pozimi je štala. Če si pač pristaš jedenja lokalnega in sezonskega mojega kova, potem obtičiš s kupom buč: muškatnih, hokaido, špagetnih, nimampojmakakosejimreče in še kakšnih. In če kuhaš za enega (naj bo to namig vsem, da se povabijo na kosilo), je štala še večja, ker jih kar noče zmanjkati: naredim preveč testa za bučne njoke, iz katerih naredim naslednji dan polpete, dan zatem bi spet jedla bučno rižoto, potem je čas za bučno juho, pa znova me popade lakota po bučnem kariju ...
Bodi dovolj, ker so to samo neke buče.

Zunaj mrzlo, na mizi na srečo toplo

Stupid me. Nekako sem pozabila na lastnost korenja, da na balkonu pri -4 stopinjah Celzija zmrzne. Jebiga. Po hitrem postopku oživljanja mi ni preostalo drugega, kot da posežem po vedno učinkovitem ukrepu, ki zakamuflira še tako veliko polomijo: sčarala sem (tajski zeleni) kari. Glede na razpoložljivo zelenjavo - brokoli, buče, por - in preostanek tofuja se je možnost ponujala kar sama. Jerneja je prinesla še solato, na katero sva stresli pražene mandlje, kozji sir in nekaj rdečega zelja, in fusion cuisine par exellence je bila na mizi.

Yes, I ran out of napkins ...

Just eat it ...

Rada imam svoje življenje. In rada imam hrano: polno presenečenj, odbito, nenavadno. Hm, ali pa sem ravnokar opisala sebe?
Kakor koli že, odločila sem se, da preneham buzerirati svoje prijatelje s hiperzagretimi MMS-i samooklicanih jedi dneva, zato boste morali z mojimi kuharskimi mahinacijami shajati tukaj. Ker je ta blog priložnost za izganjanje odvečnega humorizma, je vsebina strogo zabavljaška. Več kot razvidna je moja obsesija s kulinariko, in če vas navdihne za kuhinjsko ustvarjanje, super!, če pa spodbudi zavijanje oči zaradi nekonvencionalnosti, je takisto super!
Glavne skuhane zvezde so ponavadi moji hipni izumi za kosilo, saj imam na srečo (ali pa žalost?) dovolj časa, da si ga vsakodnevno pripravim sama. Moja kuhinja je tako kot moj svet majhna in preprosta, kar pa ne bi mogla trditi za sčarane jedi. Da da, krožniki in posode na fotografijah so vedno isti (brez skrbi, redno jih pomivam), jedi pa so bolj ali manj neponovljive. Kuham namreč po principu raziskovalno blaznega znanstvenika: srbijo me brbončice, le kaj nastane, če zmešam trenutno dostopne sestavine. In če verjamete ali ne, ponavadi je končni rezultat užiten.
Naj omenim, da pri svojih kuharijah ne uporabljam česna (mi pač ne sede post-zaužita slabost) in krompirja (jebiga, ne maram ga), in gorje vseh gorja: nimam pečice. Temu primerno je prezentacija mojih gurmanskih vrlin in veščin znatno okrnjena.
Upam, da boste uživali v predstavi! Naj se mljaskanje začne.


*******************

I love my life. And I love food: surprising, wicked, extraordinary. Or is that a self-description?

Anyhow, I decided to stop annoying my friends with over-enthusiastic MMSs of self-proclaimed dishes de jour. Thus, you'll have to bear with my food'n'photo indulgences here. As this is my pet blog, all content is strictly fun-wise. It discloses my pretty obvious obsession with food, and if you deem it inspiring, great! If you find it loopy - equally awesome!

Usually, dishes guest-starring are my lunch inventions, as I am lucky (um, odd?) enough to have time to perform it on a daily basis. My kitchen, as my world, is simple and small, however that cannot be said for the edible bits I come up with. Yes, you'll see same plates re-appearing in the photos (worry not, I do wash them regularly), but I cannot guarantee I'll ever make the same dish again. My cooking is like a scattered-minded nutty professor's work: I'm intrigued by what a combination of currently available ingredients ensues, and - believe it or not - usually it turns out to be edible.

For the record, I do not cook with garlic (not a fan of being nauseous after consuming) and potatoes (just dislike them), and the worse of the worst: I own no oven, hence the limited presentation of my culinary skills.

Hope you enjoy the show! Just eat it.