Pozor, hud piškot!

Jasno: čez sedem let vse prav pride. No, ne vem, ali je minilo že sedem let, odkar sem v dar kot plod čiste zajebancije prejela tolkač za zrezke, ampak dejstvo je, da je orodje včeraj piršlo še kako prav. Ker zrezki ravno niso my thing, je zadevica vrsto let počivala na polici kot suvenir, nato v škatli kot migrant na čakanju za azil, letos pa končno dobila novi dom in stalni prostor nekje v kotni omari. In včeraj še svoje novo poslanstvo: razbijalec čokolade. Se zgodi, če recept zahteva chocolate chips, človek pa ima doma samo 300-gramske klade jedilne čokolade.

Ha! Multipurpose kitchen tools.

Kakor koli že, tolkač je osvojil nov namen, pripomogel pa je tudi k drugemu cilju: razveseliti prejemnico sladkih dobrot ob neokroglem osebnem jubileju. Okoliščine praznovanja so bile specifične, zato je bil minljiv dar nekaj najbolj smiselnega. Pot od zamisli do izvedbe pa je bila huda. Šarf.

Ne samo, da sem v piškote stresla zmerno dozo kajenca, njihova hud-ost se je razjasnila med peko: razlezli so se v neslutene dimenzije!

Cookie pizza? Eek!

Ampak mojstri improvizacije, kot smo, smo se hitro domislili ustrezne rešitve.

OMG, I'm turning into Martha Stewart.

Moja "mojstrovina" niti slučajno ne zgleda tako kot v originalnem receptu. Pa še kave nisem stresla not. In kajenca se ni čutilo a ma ništa. Ampak na koncu je bila edina težava to, da jih je tako hitro pobralo.

Male radosti velike sobote

Danes je ena taka sobota, ko ...

... okopam orhidejo. Ko je za vožnjo na biciklu dovolj toplo zgolj s puloverjem. Ko na tržnici predčasno začneš s kosilom s pokušino vseh možnih degustacijskih poklonov. Ko mi ena od slatnih branjevk podari hren. Ko na sončni preprogi pijem čaj in berem Sobotno prilogo v najljubšem lokalu, hedonistično zleknjena na ogromne rjave blazine, s prekrižanimi nogami, ki počivajo dvignjene na kamnitem sedežu pred menoj. Ko kupim rože za babico in njen nasmeh prekrije rumeno-bele stene njene sobe v domu.

Ena taka velika sobota, bi se lahko reklo.

Pa tudi ena taka sobota, ko se mi da delati torteline oz. pieroge. 

Testo sem zmetala skupaj že sinoči - 2 skodelici moke, jajce, sol, voda in 2 žlici kisle smetane - in glede na brzino, s katero sem opravila ta del recepta, sem lahkomiselno predvidevala, da bo v tej smeri šel še preostanek šihta. Zelo narobe. Je kar trajalo, da sem na olju prepražila por in dodala nasekljano špinačo, vse začinila in ohladila, predvsem pa razvaljala (sicer super gibčno) testo in izrezala kroge. Še bolj sem se namatrala, da sem jih enakomerno napolnila in lično zlepila (kar mi seveda sploh ni v celoti uspelo), potem pa skuhala v kropu in popekla na olivcu.

Skutno-špinačni pierogi s kislo smetano in drobnjakom

Resda niso zgledali tako lepo kot na receptu za navdih, a grem stavit, da so bili prav gotovo enako slastni.

Testo je navrglo kakšnih 25+ pierogov, ki sem jih (nekuhane) potisnila v skrinjo za težke čase. Ostalo mi je tudi še nekaj skutinega nadeva, ki pa sem se ga zvito znebila.

To so male radosti moje velike sobote. Pa vesele praznike!

Sreča u salat

Slovenija menda nima dovolj jajc, ampak brez skrbi, v Rotaract klubu Ljubljana jih imajo tudi letos dovolj. Že desetič namreč organizirajo Velikonočno srečo, dobrodelno razdeljevanje unikatno poštrihanih pirhov v zameno za donacijo. Danes in jutri vas čakajo na osrednji ljubljanski tržnici in poskrbijo, da bo vaš regrat u salat še okusnejši, saj gre ves zbrani denar za stanovanjsko skupnost Črnuška gmajna.

Definitely not quick, but absolutely a quiche

Že sto let sem špegala na tale recept, ker je quiche (kiš?) pač na lestvici mojih najbolj priljubljenih jedi nekje zelo pri vrhu. Ampak nikoli ni bilo časa in sestavin in motivacije ... in potem, po skoraj dnevu pečenja in hlajenja, pa zadeva kar še ni in ni bila končana, mi je bilo jasno, čemu odlašanje. Ker dela je ful. In končni učinek, sicer slasten, da je kaj, mine v trenutku.

Zgodba se je potemtakem odvila takole. Zaradi nekega drugega recepta mi je ostalo par sladkih krompirjev (ki niso yami, mimogrede!); doma se je valjalo cel kup napol porabljenih sirov a la feta, mocarela, nek bio sir (zmeraj pozabim, za kakšno vrsto gre, ampak je odličen); kumine imam itak za izvoz; končno sem si kupila keramične otežilne kroglice; mislila sem, da imam kot ponavadi obilo rdeče čebule (ker obične ponavadi sploh ne kupujem, saj mi je rdeča toliko boljša); moji novi pekači so itak fenomenalni; in zdaj imam končno zmrzovalnik. Tako da ...

Eggless sweet potato quiche with spinach & red beet with sesame side salad

... mi je končno uspelo: kiš s sladkim krompirjem in karamelizirano čebulo po moje (eskeprimentiranje serijsko). 

Za testo:

280 g črne moke

140 g zmrznjenega in naribanega masla

1,5 žličke praženih semen kumina

1/2 žličke soli (*ups, tole sem pozabila)

8-9 žlic ledeno mrzle vode

Za filungo:

240 g rdeče čebule (*khm, moja je bila kar navadna)

140 g sladkega krompirja (*jaz sem ga imela po moje več)

feta

4 žlice moke

pecilni prašek

1.5 žlice koruzne moke

400 ml sojinega mleka (da vsaj malo omilim dozo holesterola)

150 ml kefirja (jep, kefir!)

mocarela

kakršen koli sir, nariban (lahko zmečemo not še kislo smetano in sladko, ki je jaz nisem)

3 žlice sladkorja

1 žlička origana

maslo

olivno olje

Postopek (kar traja, tako da lahko vmes pogledate kakšen Youtube video):

Zmešamo oz. nadrobimo moko, kumin, maslo in sol, da spominjajo na velikanske drobtine. Dodamo vodo, da se vse skupaj zlepi v eno kepo, zavijemo v folijo in ohladimo za 10 minut.

Razvaljamo testo na cca 5 mm in preložimo v namaščen valovit pekač za pite. Našpikamo nekajkrat z vilicami. Zopet ohladimo za 20 minut.

Preden postavimo v pečico, naložimo na testo pekipapir, nanj pa uteži: ali moje fabulous kroglice, riž, fižol ... in na slepo pečemo na 180 stopinjah 20-25 minut. Odstranimo uteži in pečemo še pet minut, nato testo ohladimo.

Čebulo, potreseno s cukrom, krameliziramo na vročem maslu in olju na zmernem ognju. Pajca se kakšnih 20 minut, vmes pridno mešamo. Dodamo origano in odstavimo.

Sladki krompir umijemo, olupimo in narežemo na kocke. Stresemo v posodo, dodamo dve žlici vode in denemo v mikrovalovko za tri minute na najvišjo moč. Speremo pod mrzlo vodo in ocedimo.

V veliki posodi segrejemo olje, dodamo moki in pecilni. Pražimo, da zadiši in postane nekoliko rjavo-roza. Vzamemo metlico, dodajamo mleko in seveda stalno mešamo. Zdaj pa pride holesterolni del: dodamo pol fete, mocarelo, kislo smetano, sladko smetano, vse sire tega sveta, itd. Mešamo kakšnih pet minut, da dobimo gladek bešamel. Če dodajamo sladko smetano, jo po tem dodamo še nekaj in vse skupaj ohladimo. Zmečemo not čebulo, krompir in preostalo fet ter mešanico vlijemo na ohlajeno testo.

V pečico postavimo pekač z vodo, da se naš kiš ne izsuši. Spečemo ga pri 180 stopinjah 45 minut, nato ga pustimo v uganjeni pečici še dve uri. Prekrijemo s folijo in postavimo v hladilnik za 7-8 ur - in šele nato si lahko privoščimo kakšen kos! Oziroma vsaj dva, ker je izdelek nadvse izvrsten.

New York, New York

Start spreading the news, I'm leaving today

I want to be a part of it, New York, New York

These vagabond shoes are longing to stray

Right through the very heart of it, New York, New York

(Frank Sinatra: New York)

New York. Dve besedi, eno mesto, neskončno možnosti. Tretji obisk. Ena ocena: fantastično.

Da bi fantastičnost ohranila tudi na tej strani Atlantskega oceana, sem si pričarala Big Apple kar na domači mizi: z New York cheesecake. Newyorčani sicer po mojih opažanjih radi jedo še kaj drugega (prav za prav najraje nekaj neameriškega, če sodim po številu sušiđinic, falafel placov in pasta mek), ampak glede na količino prostega časa, suhljatost denarnice in številčnost družbe je bil to najboljši približek.

New York (cheesecake), I love you

Tokratni originalni recept zahteva kilogram cream cheesa a la Philadelphia. Ampak. Čim bolj no waste navdahnjena, kot sem (po prebrani knjigi Colina Beavana No Impact Man še bolj), se mi je šest paketkov mazljivega sira upiralo. Dejansko. Videla sem samo kup nepotrebne plastike, ki jo bom po nekaj sekundah odvrgla. Zato se mi je zdelo bolj smiselno, da kupim kilsko embalažo, kar pa se je izkazalo za misijo nemogoče, saj sirčka v takšni količini pri nas ni naprodaj (vsaj da bi jaz vedela). Jebiga. 

Namesto tega sem vzela kilo skute (pa še nepasirane, ker ni bilo v tistem najslabšemboljšem sosedu niti ene pasirane), zato se moj prilagojeni recept glasi takole: 

Za testo:

šteka Leibnitz keksov

cimet

5 žlic masla

Za filungo:

1 kg nepasirane skute

sladkor po okusu (kolikor se ga strese v miks)

1 mala sladka smetana

4 jajca

1 lonček kisle smetane

1 žlica vanilijeve esence

1/4 skodelice moke (moj aje bila črna tip 1100)

limonina lupinica

Napotki:

Zdrobimo piškote s cimetom, dodamo stopljeno maslo in natlačimo v reees globok pomaščen pekač.

Zmiksamo skuto, da sliči na pasirano, s sladkorjem. Dodamo sladko smetano in jajca vsako posebej, da se ravno prav zmeša. Dodamo kislo smetano, vanilijo, moko in limono.

Prelijemo piškotno podlago in molimo, da imamo dovolj globok pekač.

Zaštartamo pečico na 175 stopinj in pečemo eno uro. Pustimo v pečici še 5-6 ur ali (v mojem primeru) kar čez noč.

Zjutraj prestavimo v hladilnik, zvečer vzamemo ven, narežemo na asimetrične rezine, odpremo buteljko dobrega vina, povabimo prijatelje in družno zatulimo:

New york, new york ...

I want to wake up in a city that never sleeps ...

If I can make it there, I'll make it anywhere ...

It's up to you, New York, New York!

(ponovno legendarni Frank Sinatra)