Pozor, hud piškot!

Jasno: čez sedem let vse prav pride. No, ne vem, ali je minilo že sedem let, odkar sem v dar kot plod čiste zajebancije prejela tolkač za zrezke, ampak dejstvo je, da je orodje včeraj piršlo še kako prav. Ker zrezki ravno niso my thing, je zadevica vrsto let počivala na polici kot suvenir, nato v škatli kot migrant na čakanju za azil, letos pa končno dobila novi dom in stalni prostor nekje v kotni omari. In včeraj še svoje novo poslanstvo: razbijalec čokolade. Se zgodi, če recept zahteva chocolate chips, človek pa ima doma samo 300-gramske klade jedilne čokolade.

Ha! Multipurpose kitchen tools.

Kakor koli že, tolkač je osvojil nov namen, pripomogel pa je tudi k drugemu cilju: razveseliti prejemnico sladkih dobrot ob neokroglem osebnem jubileju. Okoliščine praznovanja so bile specifične, zato je bil minljiv dar nekaj najbolj smiselnega. Pot od zamisli do izvedbe pa je bila huda. Šarf.

Ne samo, da sem v piškote stresla zmerno dozo kajenca, njihova hud-ost se je razjasnila med peko: razlezli so se v neslutene dimenzije!

Cookie pizza? Eek!

Ampak mojstri improvizacije, kot smo, smo se hitro domislili ustrezne rešitve.

OMG, I'm turning into Martha Stewart.

Moja "mojstrovina" niti slučajno ne zgleda tako kot v originalnem receptu. Pa še kave nisem stresla not. In kajenca se ni čutilo a ma ništa. Ampak na koncu je bila edina težava to, da jih je tako hitro pobralo.