Recimo bobu bob. Ali pač odlična večerja.

Oni dan sem bila na tržnici presrečna: na neki stojnici sem uzrla sveži bob! Seveda ga je bilo treba takoj sprobati, da nadgradim svojo uporabo te stročnice zgolj posušene v raznih mineštrah. Kaj porečete na eno varianto a la Martica?

Bobu bob. Pri bobu.

Gre za en super fin, svež in slasten posip po popečenih kruhkih iz mete, mandljev, parmezana in boba. Računala sem, da bom pri najboljšem sosedu nabasala na njihovo ekstra kul koruzno bageto, kot se mi je to posrečilo zadnjič, pa niso imeli ne te ne običajne. Zato sem morala poseči po tisti žalostni v predpakirani plastiki. Eh.

Nima veze. Hendikep smo zreducirali na minimum z dobrim olivcem, s katerim sem premazala kruhke, in ...

... sladico! (Ne tisto, ki rola muziko.) Tokrat na meniju: jagodni crumble. (Hm, drobljenec?)

Predpremiera za drugo občinstvo 

Brez rabarbare, a z veliko jagodami.

Nad bobom sem navdušena. Ne samo, da je vizualno lep in primerno okusen, tudi dokaj vsestransko uporaben (testenine, bi kdo?) in seveda zdrav.

Da o jagodah ne govorimo.

Tetovirani piškoti za dobrodošlico

S čim presenetiti nekoga na letališču, ki se po osmih mesecih vrne domov, zmačkan od časovne razlike, s trikrat preveč prtljage (ko je vsak gram odveč) in z naveličanostjo nad letalsko hrano?

I, dišeče, personalizirane domače piškote! (Pa seveda tulipan z vrta.)

Recept za tele keksiće sem skopirala iz svoje predrage (dobesedno - ko sem jo pred ohoho leti kupila za nekaj več kot pet tisoč tolarjev, kar bi bilo zdaj dobrih 20 evrov, je bilo to zame skorajda pol štipendije) kuharice The complete book of COOKIES. Malo sem sicer prikrojila recept (zahteva koruzno moko - jaz sem not nasula kar polento, ker sem še vedno rahlo v minusu, kar se tiče takih pekovskih nujnosti), ampak sem vse skupaj zavila v nekaj dokaj lično izgledajočega (po sistemu "najboljše ta hip") in ...

... menda so bili super.
Sploh pa tetovaže.

Iz morja (končno!) na teraso

Bilo je že skorajda skrajno sramotno. Vse od konca leta 2006, ko se je ribogojnica Fonda prvič predstavila javnosti v ljubljanskem Asu, sem hranila njihov bon za kilogramskega brancina. Vsakič znova, ko sem se (pre)selila, sem si obljubila, da se bom nagradila z njihovim brancinom, pa ... so šla leta mimo tako kot število izgovorov.

Do letos. Zdaj mi je bilo pa res dovolj. Brancin bo! In je bil. Izvrsten.

Imela sem lep namen z njim krstiti letošnjo sezono roštiljanja na moji terasi, ampak je bilo vreme oni  dan tako muhasto, predvsem pa vetrovno, da nisem hotela tvegati ribjih odtisov na mojih oblekah ali fasadi. Zato sta gospoda bancinska romala v pečico.

Recept je bil nekaj podobnega tistemu na njihovi spletni strani, a sem ga malo priredila po svoje. Ne toliko, kar se tiče ribe - zareze, sol, poper, vejica rožmarina počez - pač pa, kar se tiče krompirja. S tole škrobno zelenjavo si namreč nisva zelo blizu, a sem se v lanskem letu odločila, da pa vendarle postaneva bolj na "ti". Sploh, ko sem začela odkrivati recepte na portalu theKitchn, kot je bil tisti o pečenem krompirčku, povaljanem v polenti in rožmarinu. Če ni to nebeška kombinacija z brancinom ...

Zraven smo zrihtali še solato iz regrata, rukole in endivje pa Luštovih paradižnikov - et voila! Brancin je bil top top top.

Riba mora trikrat plavati ...

Terasa zen

Tole je več kot dokaz, da po sedmih letih vse prav pride. Hvala, Fonda!

Roštilj brez čevapov

Tisto, kar sem lani še najbolj pogrešala v Vancouvru, se je tokrat pojavilo že takoj ob mojem povratku v predrago mi domovino. In to v veliki meri.

Roštilj.

Roštilj, roštilj, roštilj!

T-bone, pljučna, biftek, šparglji in polenta. Ah!

Na en takle pošten žar - čeprav se kar bolje sliši, ko rečemo roštilj, a ne?! - sem čakala (pre)dolgo. A glede na pokonzumirano se je hudimano splačalo.

Olimpijada špargljeve juhe

Za predjed smo si omislili špargljevo juho, ker je za moje pojme ta hip ni boljše zelenjave. Pol zelenih štrcljev je bilo bio pridelave iz Slovenije, pol pa kupi enega - dobiš dva iz avstrijske Bille.

Pri meni pač ne gre brez polente. Trik? Skuhaš, zliješ na leseno desko, počakaš, da se ohladi in nekoliko utrdi, potem pa:

a) razkockaš in vržeš na žar

b) posuješ z vsem živim (paradižnik, bazilika, parmezan ... ), razkockaš in vržeš na žar

c) razrežeš na trakove in ješ kot polentine štangice

d) odlomiš abstraktno obliko

e) kar koli drugega

Zraven paše rose. Zelo.

Da ne bi kdo slučajno prehitro preizkusil pite ...

In nato poglavje save the best for last: apple custard pie iz moje omiljene kuharice Moosewood. Razmerje med vloženim trudom in okusnostjo je v tem primeru obratnosorazmerna, čas priprave in konzumacije pa ne: tako hitro, kot sem jo spravila skupaj, je nato tudi izginila.

Kdo sploh še potrebuje čevape?