Roštilj brez čevapov

Tisto, kar sem lani še najbolj pogrešala v Vancouvru, se je tokrat pojavilo že takoj ob mojem povratku v predrago mi domovino. In to v veliki meri.

Roštilj.

Roštilj, roštilj, roštilj!

T-bone, pljučna, biftek, šparglji in polenta. Ah!

Na en takle pošten žar - čeprav se kar bolje sliši, ko rečemo roštilj, a ne?! - sem čakala (pre)dolgo. A glede na pokonzumirano se je hudimano splačalo.

Olimpijada špargljeve juhe

Za predjed smo si omislili špargljevo juho, ker je za moje pojme ta hip ni boljše zelenjave. Pol zelenih štrcljev je bilo bio pridelave iz Slovenije, pol pa kupi enega - dobiš dva iz avstrijske Bille.

Pri meni pač ne gre brez polente. Trik? Skuhaš, zliješ na leseno desko, počakaš, da se ohladi in nekoliko utrdi, potem pa:

a) razkockaš in vržeš na žar

b) posuješ z vsem živim (paradižnik, bazilika, parmezan ... ), razkockaš in vržeš na žar

c) razrežeš na trakove in ješ kot polentine štangice

d) odlomiš abstraktno obliko

e) kar koli drugega

Zraven paše rose. Zelo.

Da ne bi kdo slučajno prehitro preizkusil pite ...

In nato poglavje save the best for last: apple custard pie iz moje omiljene kuharice Moosewood. Razmerje med vloženim trudom in okusnostjo je v tem primeru obratnosorazmerna, čas priprave in konzumacije pa ne: tako hitro, kot sem jo spravila skupaj, je nato tudi izginila.

Kdo sploh še potrebuje čevape?