Če 'maš čemaž ...

... potem ga je treba nekako porabiti. Po čemaževih juhah, pestu, solatah in še čem se je bilo treba pač spomniti nečesa novega. In kot naročeno je te dni prijatelj samoiniciativno pričaral čemažev kruh. Seveda sem se takoj zapalila za idejo, ga pocukala za rokav za recept in se danes še sama lotila dela.

Testo je nastalo povsem po navdihu, nadev pa tudi. Zmešala sem pirino, koruzno in riževo moko ter pšenični zdrob, not pa stresla suhi kvas (jebiga, svežega nisem imela), malo olivnega olja, sladkorja in soli. Zgnetla, dala vzhajat.

Ker se mi je malce mudilo, procedura ni bila povsem popolna. Testo sem pustila vzhajati zgolj enkrat in ne še drugič nadevanega, ker je bilo pač premalo časa. Tako sem ga kot polizdelek kljub vsemu potisnila v pečico in pekla slabo urico. Zraven sem si zroštiljala še zelenjavo s pinjolami.

Niti slučajno ni izgledal tako lepo kot od vzorčnega modela pri prijatelju, je pa bil zanimiva in okusna popestritev ponudbe kosil. Tudi za sosede! :)

Veselje s korenjem

Izjemno rada ustvarjam sladice s korenjem. Na to so me najbrž nasisali Kanadčani, ker po mojih površnih opažanjih pri nas korenje paše le v osnovo za govejo župo pa v kakšen pire, sem ter tja še kakšno mineštro, pri sladicah se pa absolutno neha.

Ampak meni je korenje - tudi kot povsem navadno, surovo - všeč. Seveda tisto s tržnice, ki je lokalno, sveže, sezonsko, po možnosti ekološko. Že samo po sebi je tako sladko, da ne potrebuje dodatnega cukra, pa ravno pravšnjo raven žmohtnosti ustvari, da je končni izdelek sočen.

Tokrat sem se spet odločila za mafine, le da sem iz firbca zajadrala v veganske vode. Prirejeno po Peanut Butter Addiciotn, sem tako najprej zmešala moko, sladkor, sol, pecilni prašek, sodo bikarbono, kakav v prahu, rozine in cimet (lastna inspiracija!), v drugi posodi pa laneno seme, sojino mleko (ker mandljevega pač nikoli nimam), zribano korenje, vanilijevo esenco, javorjev sirup, speštano banano in olivno olje. Nato pa eno spojila z drugim, dobro premešala, natlačila v naoljene modelčke, pekla slabe pol urice ...

... in si popestrila zajtrk! (A so štirje mafini prevelika doza dobrega že takoj zjutraj?)

Zdaj pa veselo na delo. Ste že prebrali moj današnji intervju v Financah?

Maxinavdih

Rada zavijem v Maxija, saj imajo kljub zasoljenim cenam še vedno najboljšo gurmansko izbiro (vsaj v centru mesta). Precejkrat se zato s košarico naokoli sprehajam zgolj zaradi občutka in kamuflaže, da imam dejansko namen zapraviti x odstotkov plače, se pa vsaj neobvezno iz prve roke podučim, kaj je novega v čudovitem svetu prehrambenih biserov. In najpogosteje pristanem pri policah, na kateri je močno znižano blago zaradi (baje) skorajšnjega poteka roka trajanja. 

Tokrat sem med kupovanjem nujnosti, kot so sojina omaka in reciklirani modelčki za mafine, naletela na recept o repičinem narastku s proseno kašo in pečenico. Služil mi je kot navdih za današnje kosilo, s tem da je na koncu v pekaču pristal ohrovtov nenarastek s kvinojo in tofujem. Variacije na temo, pač.

Recept je zahteval dušenje prosene kaše z repo in lovorjevim listom, jaz pa sem z razpoložljivimi sestavinami prišla do zaključka, da bo čisto v redu v kozici dušiti kvinojo s porom, ohrovtom in listi kafirjeve limete. V drugi posodi sem ustvarila bešamel, ki bi sicer moral biti iz putra, mleka in pečenice, pa sem znižala raven holesterola in na olivcu prepražila koruzno moko in tofu ter zalila s sojinim mlekom. Skuhano kvinojo sem butnila v bešamelno goščo, vse lepo posolila, popoprala in potresla s sveže zribanim muškatnim osreškom, vmes pa sem vmešala še kozjo skuto. Za jajce, ki zahteva ohlajeno maso, ni bilo časa (beri: lakota je huda stvar), tako da sem v pečico potisnila nenarastek.

Naraslo je le moje zadovoljstvo, ko sem si privoščila tole hrustljavo zapečenko.

Viktor(j)i

Ker so bili sinoči viktorji, danes pa pričakovani overdose cukra, je bilo seveda treba sodelovati s takšnimi razmerami. Zato sem se odločila za skorajda povsem nemastno jabolčno pito - da bomo s prijatelji(cami) pred TV-jem solidarne s suhicami na štiklih in v nekaj krpicah blaga na oni strani ekrana.

(Hahaha.)

Neslano šalo na stran, čisto zares je bilo putra za vzorec, naribala sem ga le po že ready-to-bake piti. Pa tudi jajc ni bilo v receptu, tako da je pita kar naenkrat postala še skoraj veganska.

 Zraven bi sicer pasal sladoled, ampak žal se nisem še navadila na zmrzovalnik.

Naslednjič bo boljše. (Ali pa to velja za viktorje?)

Kiss me, I'm weird!

Menda imam rada obče bizarne zadeve. In to dejansko, brez prisilce, povsem prostovoljno. Sem spadajo surova rdeča pesa, čičerika na žlico, kariji z izrazitim okusom kumina, tiramisu brez jajc, kivi v solati, kruh brez putra z marmelado, ingver z ingverjem ... in zeleni čaj v vseh oblikah. Zlasti kot matcha prahec.

In rada imam tudi praznik svetega Patrika oz. Saint Patrick's Day (za frende St. Paddy's). Pa ne samo zato, ker je zelen, ampak iz čisto nekih drugih osebnih razlogov izpred petih let. Takrat je zeleno zame postalo novo črno.

 Zato ne preseneča, da sem se odličila združiti zeleno z zelenim v teh imenitnih shortbreadih z matcho.

Še piksno Guinessa ... pa smo nared za jutrišnji praznik. Kiss me, I'm Irish!

Mavrica

Nekaj mavrice v tem dokaj turobnem dnevu ...

Svet je lep in pisan ...

Pita/pica time!

Četrtkovi večeri so pri nas ponavadi namenjeni druženju. Odkar imam novo kuhinjo, pa smo običajno - sicer odlično - ponudbo za piknt začeli nadgrajevati s stvaritvami iz pečice.

Tokrat je bila na vrsti pita, ki je že dolgo počivala na mojem (računalniškem) namizju, pa seveda ni bilo razmer za njeno realizacijo. Gre za (moje pojme) subtilno kombinacijo limone, mandljev in pistacij, ki se odlično prilega kakšnim tekočim substancam, po katerih družbica ob srečanjih rada psega.

Ker nisem imela primernejšega pekača, je pita nehote postala bolj pica ...

In niti smetane niti grškega jogurta nisem imela za kompanijo, ampak mislim, da mi je bilo odpuščeno.

Koromač moj (ne)ljubi

S koromačem si nisem čisto na jasnem, pri čem sva. Vsakič, ko ga uzrem na tržnici, me prešine, uh, to mora nujno pristati v moji vrečki! Cel kup vitaminov pa uporabnosti vsebuje, lepo se poda k ribam, pobraten je s pečico ...

In potem se znajdem pred štedilnikom, tuhtajoča, kaj hudiča naj počnem s to recimo da gomoljno zelenjavico. Spečem? Skuham? Pojem v solati? A mi je sploh všeč okus?

Še dobro, da obstaja Tastespotting, ki me vedno znova spasi - kot tokrat s čudovito koromačevo paštico. Namesto klobase sem poturila not tofu, oliv ni bilo, tiste posebne vrste sira in parmezana tudi ne, je bila pa zato odlična paradižnikova omaka iz DM in bioskuta.

In vedno znova se opomnim, da mi je koromač v bistvu všeč.

Moj televizijski spored

Doma nimam televizije. Nikoli je nisem gledala kot mašilo prostega časa; za to smo pri nas od nekdaj zlorabljali radio. Za vse, kar moram vedeti, imam na voljo internet. In sosede.

Ampak od izpred nekaj tednov je v ospredju druga poanta: kaj ti bo televizija, če imaš pečico?

Če me ni zasužnjila TV, me je torej pečica. Z goro koncentracije lahko strmim v čudeže, ki se odvijajo pred menoj v karanteni s tam nekje približno 180 stopinjami Celzija: kako se napihuje biskvit, kako rjavijo robovi, kako se razleza sir, kako pokajo skorjice. Iz zamaknjenosti me strezne šele vroče steklo, ob katerega prej ali slej zaradi trapaste posrkanosti v dogajanje butnem z nosom.

Tokrat so bili na sporedu mafini. Takšni ta pravi za začetek dneva. Čeprav sem jih napovedala že zvečer (hej, poceni tok je le poceni tok), so prišli na vrsto šele naslednjega dne.

Za razliko od televizije se program prilagaja meni in ne obratno. In če se mi slučajno zahoče še, ne potrebujem niti daljinca, da se mi želja izpolni.