Doma nimam televizije. Nikoli je nisem gledala kot mašilo prostega časa; za to smo pri nas od nekdaj zlorabljali radio. Za vse, kar moram vedeti, imam na voljo internet. In sosede.
Ampak od izpred nekaj tednov je v ospredju druga poanta: kaj ti bo televizija, če imaš pečico?
Če me ni zasužnjila TV, me je torej pečica. Z goro koncentracije lahko strmim v čudeže, ki se odvijajo pred menoj v karanteni s tam nekje približno 180 stopinjami Celzija: kako se napihuje biskvit, kako rjavijo robovi, kako se razleza sir, kako pokajo skorjice. Iz zamaknjenosti me strezne šele vroče steklo, ob katerega prej ali slej zaradi trapaste posrkanosti v dogajanje butnem z nosom.
Tokrat so bili na sporedu mafini. Takšni ta pravi za začetek dneva. Čeprav sem jih napovedala že zvečer (hej, poceni tok je le poceni tok), so prišli na vrsto šele naslednjega dne.
Za razliko od televizije se program prilagaja meni in ne obratno. In če se mi slučajno zahoče še, ne potrebujem niti daljinca, da se mi želja izpolni.
No comments:
Post a Comment