... potem ga je treba nekako porabiti. Po čemaževih juhah, pestu, solatah in še čem se je bilo treba pač spomniti nečesa novega. In kot naročeno je te dni prijatelj samoiniciativno pričaral čemažev kruh. Seveda sem se takoj zapalila za idejo, ga pocukala za rokav za recept in se danes še sama lotila dela.
Testo je nastalo povsem po navdihu, nadev pa tudi. Zmešala sem pirino, koruzno in riževo moko ter pšenični zdrob, not pa stresla suhi kvas (jebiga, svežega nisem imela), malo olivnega olja, sladkorja in soli. Zgnetla, dala vzhajat.
Ker se mi je malce mudilo, procedura ni bila povsem popolna. Testo sem pustila vzhajati zgolj enkrat in ne še drugič nadevanega, ker je bilo pač premalo časa. Tako sem ga kot polizdelek kljub vsemu potisnila v pečico in pekla slabo urico. Zraven sem si zroštiljala še zelenjavo s pinjolami.
Niti slučajno ni izgledal tako lepo kot od vzorčnega modela pri prijatelju, je pa bil zanimiva in okusna popestritev ponudbe kosil. Tudi za sosede! :)
ej, draga moja, tole zgleda carsko!!!!! verjamem da je tak tudi okus.. in ves kaj, bom jst prsla kr k teb na vecerjo/kosilo.. se mi zdi greh, da greva v ostarijo :-)
ReplyDeletezmajenu! :) rade volje.
ReplyDelete