Good. Bye.

Ready, steady, go. Skoraj. 

Čez teden in pol začenjam neko novo poglavje svojega življenja, zato je bilo treba tega zaključiti v stilu. Za začetek (in samo zame) sem si omisila tole juho iz divjih špargljev in blitve ...

... nato pa se lotila brkljanja po kuhinji (aka praznenje zalog) tudi za gušt drugih. Prva žrtev je bil "kruh" iz koruzne in bele (čeprav bi morala biti pirina - jebiga) moke, čemažnega pesta in bučnih semen. Za pomakanje v namaz humus in še enega iz grškega jogurta in tahinijeve paste.

Vmes je bilo še cel kup drugih drobnarij za popikat, za konec pa dve sladki pogruntavščini: puding iz pirinega zdroba in čokolade ...

Ja, kriza je bila tudi s servirnimi posodicami, zato sem posegla kar po izpraznjenih marmeladnih kozarčkih ...

 

 ... in ladhu: indijska "stisnjenka" iz čičerikine moke, masla, praženih lešnikov in sladkorja v prahu.

 Bilo je tako good - ne samo hrana - da je šlo zelo pridno vse bye.

Od kebaba do kolerabe

"A lahko uletim s kebabom?"

Ja, lahko, seveda, kebab za vogalom je (kot vse tu za vogalom v mojem okolišu) nadvse super. Ampak zakaj ne bi pripravila še nekaj bolj super, če imam ravno čas ... ?

OK. Pa dajmo. 

Hudiča, od kdaj imam tako prazen hladilnik?!

OK. Kar sem rekla, sem rekla. Večerja bo, in to iz razpoložljivih sestavin. In to so ... Za testo: čičerikina moka, jajce, voda, sol. Za filungo pa rdeča čebula, por, pinjole, naribano korenje in koleraba, nariban kozji sir ter sol, poper in kardamom.

Last minute fix!

In nastala je tale fina zelenjavna omleta in srečno sta jo pojedla do konca.

Red

Ko sem bila februarja z Mel v eko vegetarijanski (če ne celo veganski) buffet style restavraciji Green Cuisine v Victorii, sem jedla majkemi najboljšo lečno juho do sedaj. S kančkom nečimrnosti lahko ocenim, da mi je danes uspelo sčarati nekaj precej podobnega.

Žur se je začel že v soboto, ko sem na ekotržnici zagedala te cukrčke: rdeča blitva (ali kakor koli pač prevajamo red chard). Nikoli jih še nisem zasledila pri nas (če se motim, naj me nekdo popravi v mojem razsvetljenju), zato sem jih seveda nujno morala imeti, da lahko pripravim kakšno kul jed. Recimo tole.

(seveda sem od silne vneme pozabila na jogurt ... ampak je bilo vseeno za skledo polizat)

Hello, lovers

Say hello to my newest obsession: homemade potstickers.

Po izjemno uspešnem debuju pred skoraj dvema tednoma se je vnema pač totalno polastila moje kuhinje in moje pragmatične filozofije everything must go. Ker mi ostaja precej ajdove moke (kaj ti bo ajdov kruh, če nimaš pečice?), sem se tokrat zakopala v ajdovo testo. Nadev je nastal iz kopriv, pinjol, kozje skute, šalotke in začimbic, za zraven (kao omaka, ali samo što nije) pa popečene preostale koprive in gora čičerike. Ne vem, ali je zaradi ajde, kopriv ali sira, ampak meni so bili ti potstickersi božanski že med pripravo testa.

Pa naj še kdo reče, da je čakanje na novinarske odgovore neproduktivno zapravljen čas.

Nedeljsko vegansko

Zadnji teden se, sezoni primerno, valjam v špargljih: divjih in gojenih, kupljenih in podarjenih, svežih ali skuhanih. Ta hitro miniljiva zelenjavica pride še kako v poštev za detox, ki sem ga včeraj prokleto potrebovala (jah, pozdraviti prvi maj na Rožniku je čisto dovolj samo enkrat letno), zato sem si skuhala kakšno galono špargljeve juhe. Kljub vsemu je je bilo preveč za naenkrat, zato sem detoxiranje prestavila še na danes (je bilo kar treba). Pod pretvezo, da je skrajni čas, da tudi onadva mislita na razstrupljanje telesa, sem krožnike z zeleno brozgo postavila tudi pred starša, ki sta domislico rade volje kupila.

Še bolj pa sta bila zagreta za žepke z zelenjavo, ki niso nič drugega kot takozvani potstickers - tortelini, ki se z občutkom prilepijo na dno ponve. Na recept sem naletela v zadnji številki Odprte kuhinje nedeljske kulinarične priloge tiskanega časnika, kjer sta dva vegana predstavila sila zanimive kuharske opcije brez živalskih izdelkov.

Ker je ravno nedelja, in ker sem imela v hladilniku spet polno nekih ostankov, je bila odločitev enostavna: danes delamo polnjene žepke s koprivami. Koprivami? Ja, koprivami. No, za nadev sem sicer zmešala čičeriko, por, svež ingver in peteršilj, so se pa zato žepki v ponvi cmarili skupaj s to bodečo zelenjavo. Da ne bi bilo preveč dolgočasno, sem nasekljala zraven še malo tofuja, et voila, nedeljsko kosilo (po kakšni tradiciji že?) je bilo na mizi. Še fotr, ki je zaprisežen mesojedec, ni mogel prehvaliti na krožniku ponujenih čarovnij.

In ker sem se bala, da bi morda vse skupaj izpadlo bolj klavrno, sem s seboj privlekla še rezervni plan: sladico. Tokrat proseni "puding" s kakavom in lešniki. Tudi ta je šel mojima roditeljema v slast (le da sem fotru zamolčala, da je prav tako iz vrste veganskih receptov, ker sem se zbala, da si sicer ne bi opomogel še do naslednjega tedna).

Terasažur is on!

Terasažur sezona je odprta! 

Kar dolgo je trajalo, da smo letos le prebili led oziroma zakurblali plin, ampak nekaj krivde nosi tudi neskladnost terminov naše družbice (doodle.com pač ni vedno rešitev). Kakor koli že, v ponedeljek je šlo zares - tokrat brez policajev (zahvala gre plohi ...). Končno sem potešila svoje večmesečno travmiranje in sčarala približek malezijski kuhinji: ayam percik oz. kura s kokosovo omako, nasi lemak oz. kokosov riž, kokosova omaka in čičerikina priloga (ta celo brez kokosa!). Originalno bi se morali zadnji dve zadevščini gužvati v indijskih palačinkah dosa oz. tosai, kot jim pravijo moji ljubi Malezijci, pa se že pripravljena mešanica za testo trmoglavo ni in ni hotela speči. Ne v ponvi ne na žaru. Jebiga, a smo al nismo, sem si rekla, in polom zakamuflirala z izgovorom, da lahko vse skupaj ponudimo tudi k rižu. Jedci se bojda niso upirali, saj smo slistili vse.

Čez par dni sem podvig nadgradila s peko pice na žaru, kar niti ni tako zelo nenavadno, saj receptov o taki pripravi mrgoli. Da ne bi bilo vse skupaj preveč enostavno, sem se odločila za no knead pizza dough, ki je baje (po forumih sodeč) trenuto the shit v pripravi testa - v stilu "you'll never want to make bread any other way". No ja, jaz bi raje rekla "let's get back to kneading". Če privzamemo, da so za lepljivost, luknjavost in hrskavost krivi objektivni razlogi. Zategadelj samo slika testa, ko je bilo še vse v redu.

Sobotno solatno

God I love salads. Especially after a monster dinner party.

Zložim sveže nakupljena živila z (ob)rednega obiska tržnice (kdo bi si mislil, da imamo pri nas tudi pražarno?) tja, kamor spadajo. Vmes, ko čakam, da se mi skuhajo testenine, opere en stroj perila, ta drugi pa posuši na terasi (juhej za pomladansko sonce!), vržem v svojo skledo de luxe regrat, radič, nalistan kozji sir, čičeriko (jah, seveda, spet sem je skuhala za cel blok), žafran, gorčico s celimi semeni (a obstaja kaj takega kot blazna afiniteta do gorčičnih semen?), aceto balsamico in olivno olje, za katerega si želim, da bi bilo bučno (but you can't have it all) ... in vmes Queeni zajodlajo svojo Bohemian Rhapsody ... in stoično ugotovim, da sem spet uporabila preveč oklepajev v enem odstavku.
Ampak solat pa ni nikoli preveč.

So we finally meet

Sploh ne vem, ali sem že kdaj v življenju jedla črno redkev. Vedno je ležala s svojimi sopobrankami v zabojih na tržnici in govorila sem si, da enkrat že pride na jedilnik, enkrat pač, ko ... 

Seveda ta "ko" zlepa ni prišel, dokler mi je ena mojih najljubših branjevk ni zastonj poturila v škrnicelj z regratom. Hm. Hipna silna zagata. Kako se zadevščina sploh konzumira? Hvala bogu za instant kmečko znanje: prijazna branjevka mi je poleg zelenjave postregla še z receptom. In tako je nastala tale zribana solata s čičeriko (fiožola ni pri hiši) in olivnim oljem. Potem googlam dalje in ugotovim, da je koreninica eno samo zdravje, pa še na dosegu roke. Ni da ni!

Sodba? Jajčastih črnjavk se ne bom več tako disciplinirano izogibala ...

Šparovno

Dejstvo, da me danes "moj" prodajalec na oddelku sadja in zelenjave v Sparu ni prepoznal, je skorajda zastrašujoče. Za Spar, seveda; ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tam kupovala kaj sočnega in svežega, ker je bila tržnica vedno nujna nakupovalna postaja. Ker pač (vsaj v našem) Sparu že dolgo ne prodajajo kar koli sočnega in svežega.

Ampak v sili hudič blitvo iz Spara muhe je, in tako sem pač kompromitirala na celi črti. Jebiga. Staknila sem tale recept, in ker sem imela tako ali tako preveč čičerike (čeprav, po besedah legendarnega islandskega kapitana, I haven't heard that before!), je bil zasilni izhod kar dobra opcija.

Are we there yet?

Looking outa the window today when the ground was slowly, yet persistently getting snowed under, I was - alas, to no avail - wondering: is it Spring yet?

... *sigh* ...

I guess I won't be having fresh minestrone any time soon ...