Poletna pita in pica

Res ljubim pite, slane ali sladke. In v izobilju poletnega zelenja ni nič lažjega, hitrejšega in slajšega, kot so takšna kuharska ustvarjanja. Dokaj malo dela, velik uspeh, sploh za večje družbice.

Recimo špinačna pita ...

... ali pa bučkina pica - nekvašeno bučkino testo z dodatki po želji.

Želja? Še več tega, čim večkrat.

Travel.

Družinski izlet se je zadnjič spreobrnil v pravo kulinarično potovanje, saj je teta poleg običajnih (torej mesnih) pripravila tudi sojine polnjene paprike. In bile so odlične, tako da sem se odločila, da moram tudi jaz postoriti nekaj v tej smeri. Seveda ne brez eksperimentiranja.

Pri svojem najljubšem ekokmetu sem si nagrebla paprik (in v eni od njih zopet našla črva, juhej za nešpricane pridelke!) in ostale zelenjave ter se doma zakopala v delo. Izjemno prav mi je prišla mešanica začimb, ki mi jih je prijateljica prinesla iz Turčije, sploh pa sem se zabavala s kvinojo, ki je eno mojih najljubših žit. Nanjo so me med mojimi obiski navadili Kanadčani, ki so me razsvetlili, da je dobro mašilo v juhah, solatah, nadevih in drugih jedeh, kjer bi običajno čarali z rižem.

Paprike so bile okusne in zadeve so se razpasle v take dimenzije, da sem jih konzumirala še naslednji dan v službi. In vse skupaj samo potrjuje mojo tezo, da potovanja – pa četudi zgolj kulinarična – brezpogojno koristijo.

Za 4 osebe potrebujemo:

4 velike rdeče/rumene/zelene/oranžne paprike

250 g kvinoje

pol čebule ali pora

strok česna

gorčična semena

15 dkg mladega kozjega sira

1 jajce

1 bučko

1 jajčevec

sol, poper

peteršilj

baziliko

mleto papriko

olivno olje

500 g tofuja

Tofu zrežemo na osem rezin in jih vsaj eno uro mariniramo v mešanici olivnega olja, soli, popra, mlete paprike, bazilike in peteršilja.

V kozici na olivnem olju prepražimo čebulo, česen in gorčična semena. Dodamo na kocke narezano bučko in jajčevec ter solimo in popramo. Nato pridamo predhodno dobro sprano kvinojo in zalijemo s 500 ml vode. Kuhamo, da izpari skoraj vsa voda. Dodamo sir, jajce, peteršilj in baziliko.

Paprikam odstranimo vrh s pecljem in očistimo notranjost. Skoraj do konca jih napolnimo s kvinojino mešanico in denemo v pekač.

Rezine tofuja prav tako preselimo v pekač in oboje s paprikami pečemo na 180 stopinjah Celzija pol ure.

And the beat goes on ...

Podaljšani vikendi so kul. Zelo kul. Ker lahko postorim marsikaj, za kar mi ob običajnih vikendih zmanjka časa (ali volje). Ker lahko dam prat posodo in perilo kadar koli, ker je itak vedno poceni tok (cheapass.press). Ker lahko berem knjigo in ob njej zaspim. Ker budilka ne zvoni ob 6.30 (prav za prav sploh ne zvoni).

Ker imam lahko vsak večer terasažur z žarom.

Iiiiiin ... akcija!

Začeli smo s popečenimi kruhki (bageta) in bučkami. No magic here.

Prej ...

Potem.

Guest star veselega dogodka so bili bio telečji šnicli in kurina fileja, oba troje lepo zmarinirano v miksu iz sladke gorčice, domačih svežih zelišč, olivca, soli, kajenca in - albanskega konjaka! Malce sem ga kanila not, pa da vidimo oz. okusimo. Bilo je dobro sprejeto, tako da bomo še ponovili.

In potem za konec ...

Kaj neki je ta misteriozna brotajoča zadevščina? Izkaže se, da nekaj precej odličnega: pokuhane hruške z limonino omako in sladko ricotto (brez italijanskega pridiha ne gre). Zgodi pa se takole:

Razpoloviš in izkoščičiš hruške, preliješ s sveže stisnjenim limoninom sokom. Postaviš v ponev, pridaž naribano limonino lupino, cimetovo paličico in 300 ml jabolčnega soka - ali pač razrednčenega metinega sirupa v mojem primeru. Kuhaš hruške do mehkega (enih 10 minut), pobereš več hruške in juhico pokuhaš še kakšnih 10 minut, da večina tekočine povre. Poliješ po hruškah. Zraven dodaš miks iz 200 g sirarske skute (nefancy sopomenka ricotte), cimeta, javorjevega sirupa in limone, po navdihu aranžiraš z lističi mete in postrežeš.

Barve so grozne, vsebina vse prej kot to

Edini greh današnjega še enega supervečera: zmanjkalo mi je rdečega vina!

Pole(n)tna pica

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

Lepo je imeti rolex

Februarja 2008 sem bila v Ugandi in tam sem si privošila veliko rolexov. Pa ne tistih okoli roke, ampak tistih v roki - gre namreč za priljubljen ulični prigrizek iz omlete, paradižnika, zelja, čebule in paprik, vse skupaj zavito v svež čapati. Ugandska hrana mi sicer ni ravno dišala (katogo ves dan, vsak dan? ne, hvala), zato je bila ta popestritev več kot dobrodošla. Danes sem se odločila, da sprovedem en slovenski rolex.

Skorajda prepričana sem, da so nam v Ugandi not poturili še avokado, ampak to prav za prav nima veze, ker ga v svoji različici tako ali tako nisem imela. Je bilo pa skorajda vse ostalo plus še kaj dodatnega, lokalnega: na tortiljo sem naflikala omleto iz dveh jajc, cuketke, paradajz, mocarelo in svežo baziliko, vse skupaj pa pokapala z olivcem. Upam si trditi, da je bila huda konkurenca Frksu na Kongresnem trgu!

Dober tek. In vse najboljše.

Takole, še tale patriotski prigrizek stisnem ...

... potem pa proslavit famozno 20-letnico. Če se samo spomnim svoje, bo enkratno, odbito in dooolgo ...
Vse najboljše, Slovenija!

Po zelen(in)em navdihu

Hvala Baziliki za današnjo inspiracijo:

Juha sicer ni zelenina, tako kot njihova, je pa prav gotovo zelena. Dodaten gušt pa je v zdrobljenih popečenih arašidih.

Sveže

Še smo živi, brez skrbi, tako zelo živi, da migamo zunaj naših meja ...

Ampak naj vam predstavim svojo novo obsesijo:

Družbena neodgovornost

Tako je, popadla me je nerazumljiva želja po gojenju rastlin, natančneje zelišč oz. začimb. Kdor me pozna, ve, da skrbi za zelenje ne bi ravno uvrstila v svoj CV, ker rože razlikujem le po barvi in še celo kaktus obupa nad mano. Tako da morda malce neodgovorno, ampak dejansko sem na balkonu ustvarila pravcati dišeči rastlinjak. Sveža zelišča sicer obožujem že od nekdaj, glavno brco pa je najbrž dal obisk Majerije pred slabim mesecem dni, kjer se skorajda utapljajo v njih.

In tako nastajajo takšne hipne zadevščine, kot je omleta s popečeno kolerabico, posuta z baziliko in timijanom ...

Pa še nove krožnike imam! A je lahko še kako boljše?

... ali pa nekaj zahtevnejšega, kot je tale zelenjavna pita.

Tudi te neskončno obožujem. Za testo sem vzela:

250 g črne moke
1 žlico pecilnega
1 jajce
100g (?) sladke smetane (ker nisem imela sira ... )
3 žlice sojinega mleka
3 žlice olivnega olja
pol žličke soli

za filungo pa:
bučke
kolerabo
česen (da da, izjemoma ... ampak mlad česen mi celo sede)
čebulo
brokoli
sveža zelišča (!)
(spet) sladko smetano

Zmešala sem maso za testo, postavila v hladilnik, vmes prepražila zelenjavo, zasula s svežo meto, pehtranom, baziliko in timijanom, razvaljala testo, ga prestavila v volančkast pekač, napolnila z zelenjavo in porinila v pečico za dobre pol urice na 180 stopinjah. In poleg odličnega kosila dobila še novo zalogo za zamrzovalnik.

Nedeljski ostanki

Leftovers are good. Ostanki so dobri. Odlični. Včasih celo boljši kot originalna izvedba oziroma količina. In to velja tako za hrano kot za teden.

Dokončala sem knjigo, končno pospravila špajzo tako, kot se zagre, in dokrajčila še dolgove s kulinarične plati. Za kosilo sem si tako samo pogrela miks včerajšnjega razvajanja po mehiško: guacamole, refried beans (s čedarjem, om nom nom!!) in tortilja miks, vse homemeade. Ker nimam tortilj, sem pridala ostanek kuskusa in si z glažem belega predstavljala, da namesto zvokov prenosa formule ena slišim mariače in njihove ropotuljice.

Za večerjo sem prav tako postrgala, kar je še ostalo okusnega v mojem hladilniku: špinačo, jagode, pinjole in kozji sir. Edinstvena spomladanska kombinacija, ki se je nikoli ne naveličam.

Kaj ostane, ko poidejo ostanki?

Rahlo zavajujoče

No ja. Naslov recepta je rahlo zavajujoč - summer squash omelette - saj pogled skozi okno (še bolj pa laufanje po opravkih v mestu) kriči, da je poletje mimo. Pa tudi sestavine sem povsem priredila razpoložljivemu: namesto omlet sem vzela kar že narejene tortilje, jogurta tudi ni, sir je kozji ....

No ja, ampak kosilo je pa vseeno bilo. In to nadvse odlično.

Just do it

Solatni semafor

Sodelavka mi je rekla: Just do it!

So I did. A big salad.

No, ona najbrž ni imela v mislih džumbusa iz zelene solate, melancan, bučk, pinjol, paprike, paradižnika in kozjega sira (vse eko! - razen pinjol), ampak kaj ko tale slogan tako lepo paše na različna področja ...

Kot ponavadi

Po intervjuju z Ruth Podgornik Reš (in njenim obilnim gostoljubjem v obliki sveže stisnjenih zelenjavnih sokov) sem se zaklela, da danes ne zaužijem nič več povrtninskega, ker sem svojo dozo že presegla. Zato je bilo kosilo osbojeno na nekaj manj barvitega in vlakninskega. Vsekakor sem takoj pomislila na testenine, ampak greh bi bil v tem letnem času obtičati samo pri suhoparnem pestu. Tako sem zelenjavo zamaskirala v še ene testenine: rezance iz bučk. Zraven seveda lepo paše sivka pa popraženi mandlji pa ... smo spet pri nečem pretirano zelenem. Jebiga. Navada je zelena železna srajca.

Back in da hood

It'z awesome having visitorz. Who know da hood. Potem lahko spontano zavijejo na tržnico in prinesejo domov npr. redkvice, iz katerih nastane takale mavrična solata ...

B kot blitva, bučke in božanskost

Zvonko Černelič je totaln car. Ne le, da ima za moje kuharske potrebe daleč najboljšo in najpestrejšo ponudbo na ljubljanski ekotržnici, pač pa je v užitek tudi pokramljati z njim. O tem in onem v ekokmetijstvu, pa seveda o njegovih pridelkih - recimo o blitvi v mavričnih barvah. Po tem, ko sem maja vzdihovala nad njegovo rdečo blitvo, me je ta teden osrečil še z rumeno. Pure joy.

In da bi bila mera radosti še večja, sem na sosednjem štantu naletela na tele cukrčke:

A je lahko še kaj bolj fantastičnega od miniaturnih rumenih (!) cuketk? Morda, ampak res samo morda - recimo, če jih sparim z ajdo.

cuketke marjetke

Pa dober tek!

Copycats

Ahhhh, zadnjih nekaj dni oz. teden je veliko stvari v povezavi z Vancouvrom ... nad čemer se niti slučajno ne pritožujem. Prej nasprotno. In ko drobec tega fantastičnega mesta na kanadski pacifiški obali pade na mojo mizo, je zadeva še bolj vrhunska. Tako nastane nekaj takega kot tale (gorenjska!) solata s čistokrvnim, avtohtonim lososom ...

Zadnjič pa sem v (moji najnovejši obsesiji) Ambientu kosila stročji fižol s curry omako in bilo je hudičevo okusno. Jasna stvar sem jed morala lastnoročno sprobati in rezultat je bil takisto odličen.

Sob(i)otno

(Katoliški) verniki gredo ob nedeljah k maši. Jaz grem ob sobotah na tržnico. Biotržnico.

Ta moja ekoblaznost traja že dovolj časa, da so si me ekokmetje zapomnili. Kramljati z njimi o tem starodavnem žitu in oni arhaični sorti jabolk je prvovrstni užitek, zastonj univerza pridelave izpred domačega praga, ki med nas meščane redkeje zaide. Morda me zato tako navduši in prevzame, ker je pred mano nekaj, kar lahko opišem zgolj na videz, ne pa pot do njega. Če pa so kmetje slučajno kdaj na mute, govori namesto njih njihov pridelek: paradižniki, paprike, rumene bučke, zelene bučke, melancane, čebula, por, ringlo, kruh, marelice, fige, rdečestebelna blitva in solata, če naštejem samo tiste, ki so danes najglasneje klicali moje ime.

Sledi kofetkanje. Oziroma gašenje žeje in notranjega izgorevanja. Danes sem bila še posebej učinkovita, ker sem že ob desetih sedela v senčki, cuzajoč ledeni čaj z ledom in beroč Sobotno prilogo, poleg pa dva polna žaklja sadno-zelenjavnega plena. Neprekosljiva idila.

In potem kosilo. Kot sem se pridušala že neštetokrat, omejen manevrski prostor preprečuje večje kulinarične posege, zato je bila danes na meniju solata s figami in kozjim sirom ...

... in polenta z mojo verzijo peperonate.

Jebiga. Ni razkošje. Je pa dovolj, da sem srečna. Za to pa so rituali, kajne?

V Aziji v petih minutah

Še tako velikemu kuharskemu zagnancu, kot sem sama, vročina prepreči večje podvige. Enostavno je prevroče, da bi kaj cmarila na štedilniku (ki ostane nadležno vroč še dolgo potem, ko ga izključim). Na srečo tudi tu na pomoč prihitijo Azijci: najprej Japonci z miso juho iz vrečke (hvala, hvala, donatorica!), nato Vietnamci s svežimi spomladanskimi zavitki. Kosilce je nared v petih minutah, tokrat sem v riževe tortilje skrila razpoložljivo zelenjavo (korenje, bučke) in tofu.

Nič kuhanja, neskončno užitka.

Če bi bila le prava Azija tako na dosegu roke ...

Poletna (m)oda

Yes. Summertime. Nam, lokalnosezoncem, se rola. Predvsem zaradi bučk.

Obožujem bučke, in če imaš prave veze in poznanstva mojega kova, potem se jih ne moreš rešiti, četudi bi hotel (pa si tega seveda ne želim, tako da keep 'em coming, baby). Če bi imela večjo kuhinjo, ergo večji hladilnik, večji pult, pečico, multipraktik in še kaj od kuharskih nujnosti, bi ustvarjala ohoholala iz teh zelenih čudovitosti. Tako pa ostajam pri ...

... svedrčkih z bučkami in koromačem ...

... ajdovi kaši z bučkami ter popečenimi pinjolami in nalistanimi mandlji ...

... in solati z bučkami in belim sirom (ja, res so na fotkah vedno isti krožniki in vedno isti pogrinjek in vedno isto nepospravljena jedilna miza).

Mogoče pa naslednje poletje pride do logističnih izboljšav ... le da ne bi bilo slučajno manj bučk.