And the beat goes on ...

Podaljšani vikendi so kul. Zelo kul. Ker lahko postorim marsikaj, za kar mi ob običajnih vikendih zmanjka časa (ali volje). Ker lahko dam prat posodo in perilo kadar koli, ker je itak vedno poceni tok (cheapass.press). Ker lahko berem knjigo in ob njej zaspim. Ker budilka ne zvoni ob 6.30 (prav za prav sploh ne zvoni).

Ker imam lahko vsak večer terasažur z žarom.

Iiiiiin ... akcija!

Začeli smo s popečenimi kruhki (bageta) in bučkami. No magic here.

Prej ...

Potem.

Guest star veselega dogodka so bili bio telečji šnicli in kurina fileja, oba troje lepo zmarinirano v miksu iz sladke gorčice, domačih svežih zelišč, olivca, soli, kajenca in - albanskega konjaka! Malce sem ga kanila not, pa da vidimo oz. okusimo. Bilo je dobro sprejeto, tako da bomo še ponovili.

In potem za konec ...

Kaj neki je ta misteriozna brotajoča zadevščina? Izkaže se, da nekaj precej odličnega: pokuhane hruške z limonino omako in sladko ricotto (brez italijanskega pridiha ne gre). Zgodi pa se takole:

Razpoloviš in izkoščičiš hruške, preliješ s sveže stisnjenim limoninom sokom. Postaviš v ponev, pridaž naribano limonino lupino, cimetovo paličico in 300 ml jabolčnega soka - ali pač razrednčenega metinega sirupa v mojem primeru. Kuhaš hruške do mehkega (enih 10 minut), pobereš več hruške in juhico pokuhaš še kakšnih 10 minut, da večina tekočine povre. Poliješ po hruškah. Zraven dodaš miks iz 200 g sirarske skute (nefancy sopomenka ricotte), cimeta, javorjevega sirupa in limone, po navdihu aranžiraš z lističi mete in postrežeš.

Barve so grozne, vsebina vse prej kot to

Edini greh današnjega še enega supervečera: zmanjkalo mi je rdečega vina!

Zum Wohl, ja!

Nekaj hudo nesrečnega bi se moralo zgoditi z menoj, da bi sama od sebe jedla klobase. Pečenic res nikdar nisem jedla, nato sem morala svoje navaditi, da mi tudi krvavice ne dišijo več, kranjskim klobasam sem prišla blizu samo službeno (dejansko - mislim, da sem celo dvakrat pisala o festivalu tega slovenskega totema) ... skratka, klobase, klobasice, hrenovke, salame in podobne (suho)mesnate ptirikline enostavno niso moja stvar.

Dokler pač ...

... človek ne gre bolj detajlno na Bavarsko oz. v Regensburg!

Prav za prav gre za čisto etnologijo, saj je v tem mestecu ob Donavi baje najstarejša wurstl-džinica na svetu, Wurstkuchl, kjer cevasto slast cmarijo že več kot 500 let. Filunga je povsem sveža, ker začnejo vsebino obdelovati vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah v mesariji čez cesto, zaradi neznanske gužve pa vse klobasice pečejo sproti.

Vorsicht!

Dan za dnem, uro za uro, gostija za gostijo ...

Bavarski profesionalci

Najprej sem seveda protestirala, da nikakor ne bom zmazala vseh šestih - lepo vas prosim, z nule na šest?! - ampak potem, ko sem jih kos za kosom pomakala v njihov božanski domači sladkasti zenf, zraven pa grlo splakovala z domačim rabarbarinim sokom, sem povsem kapitulirala. Naj se sliši kičasto, ampak prav zares se čuti ta svežina, kvaliteta mesa in vložen trud. Kapo dol.

Pa da ne bo kdo mislil, da po tem razodetju ni bilo prostora še za kaj drugega. Kot da se ne poznamo. Sicer ne čisto takoj, ampak brez skrbi, vsak večer smo si privoščili še dovršeno dozo tistega drugega, česar Bavarci (poleg piva) še obvladajo:

Jabolčni štrudl z vanilijevo omako

Ob tem lahko rečem le še: zum Wohl!