Nedelja kot vsaka

Rada imam nedelje. To so dnevi za obisk staršev in družinska kosila in naši pogovori konec tedna se vrtijo nekako takole:

Jaz: "Živjo! Kaj bo v nedeljo za kosilo?"

Roditelji: "Ne vem, kar boš skuhala!"

Ahhh. Stavek, ki bi si ga želela slišati vsak dan.

In kot moja vsakodnevna kuha tudi tale ni v liniji z rutino. Prejšnji vikend je mama ustvarila govejo juho, kar se je po mojem zadnjič zgodilo še kasneje kot njeno zgrešeno obdobje trajne.

Tokrat smo si dali duška s korenčkovo-krompirjevo juho, tuninimi steaki, rižem s pinjolami in brusnicami ter regratom s parmezanom (tisti z ignoranco do holesterola so ga zabiberili še s popečenim pršutom in trdo kuhanim jajcem). In za piko na i vrhunsko belo vino, darilo iz Avstrije.

V tolažbo: za sladico ni bilo nič spektakularnega. Ampak kdo ve, kaj se bo dogajalo naslednji vikend ...

Šparovno

Dejstvo, da me danes "moj" prodajalec na oddelku sadja in zelenjave v Sparu ni prepoznal, je skorajda zastrašujoče. Za Spar, seveda; ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tam kupovala kaj sočnega in svežega, ker je bila tržnica vedno nujna nakupovalna postaja. Ker pač (vsaj v našem) Sparu že dolgo ne prodajajo kar koli sočnega in svežega.

Ampak v sili hudič blitvo iz Spara muhe je, in tako sem pač kompromitirala na celi črti. Jebiga. Staknila sem tale recept, in ker sem imela tako ali tako preveč čičerike (čeprav, po besedah legendarnega islandskega kapitana, I haven't heard that before!), je bil zasilni izhod kar dobra opcija.

Are we there yet?

Looking outa the window today when the ground was slowly, yet persistently getting snowed under, I was - alas, to no avail - wondering: is it Spring yet?

... *sigh* ...

I guess I won't be having fresh minestrone any time soon ...