The annual feast.

Hja. Obožujem frej sobote. In našo standardno predbožično basanje večerjanje. 

Tokrat se mi je totalno zaluštalo receptov iz knjige Jamieja Oliverja. Še posebej zato, ker je bilo v receptih veliko sezonskih sestavin: buč takih in onakih ...

... sladkega krompirja in zelene ...

... korenja, redkvic, rozin (ok, te so v hladilniku v sezoni celo leto) ...

... jabolk. Poleg tega sem lahko potrgala še tiste zadnje listke mete in peteršilja z balkona (no, zdaj kar s hodnika) ...

... končno sem lahko porabila še rižev papir ...

... in nastalo je nekaj čudovitih solat ...

... rižot in spomladanskih zavitkov.

Jap, super je bilo!

Back to basics

Večmesečno blogovsko stradanje ima samo en vzrok ... fizična odsotnost izza kuhinjskega pulta. In izjemno povečana prisotnost za jedilno mizo (oz. pred uličnimi štanti na plastičnih stolčkih) ...
Ampak pustimo to. Zdaj smo nazaj in gremo naprej.

Za začetek ena taka obično zimska: bučna juha s trakci kozjega sira. OK, priznam, ingverja je bilo za ščepec preveč (celo zame), ampak na splošno gledano mi je šlo po tako obilni kuharski abstinenci kar super.

Glavna jed ni bila ravno za miss kosila, sem se pa zato toliko bolj izprsila pri sladici: španska natilla a la Hofer - in a la jst: ker se hudič ni hotel zgostiti, sem pač pridala malo agar agarja. Na koncu je izpadlo, kot da gre za tapiokin puding (očitno so se zrnca zgolj napihnila in ne raztopila), ampak okus je bil pa odličen. That's what he said.

Same same but different

Še ena na večno temo jedi iz buč, tokrat oplemenitena s kokosovim mlekom in pistacijami. V dneh, ko je -3 že toplo, nič ne sede bolje ...

Maximalno kul

Iz malega raste veliko. In iz gužve očitno nastane dobro kosilo. Brzeča po centru sem si vzela tistih +5 minut in zavila v Maxi, kjer imajo kar všečno ponudbo svežih testenin pa bio ponudbe pa sirov pa ... . Tokrat sem vzela na piko torteline s skuto in špinačo, ker absolutno nisem imela dovolj časa, da bi sama skuhala kaj bogatejšega. Sem pa vseeno iztisnila iz sebe še dodatnih +5 minut in zraven pridala (yeah, you guessed it) bučo hokaido. Popečeno na kokosovem maslu in začinjeno s šetrajem in ... PPP (=produktivno preživeto popoldne) se lahko začne.

Cozy

Je pač tako, da vstajam, ko je v tem letnem času zunaj še tema. Radiator greje, radio igra, nase navlečem pulover s kapuco, ko se zvalim iz postelje in stlačim na stol, da preberem jutranjo pošto, novice, pomembne nepomembnosti ... in prileže se nekaj toplega. Nekaj v stilu tegale, le da sem namesto pekanov povrh vrgla pinjole. In zadiši po božiču, čeprav je že mimo ...

... stay with me, baby, it's cold outside ...

The usual

Ah, familjarno božično kosilo naše vsakoletno. Tradicijo smo letos malo modificirali, tako da smo namesto juhe za predjed sčarali solato z granatnim jabolkom in feto, k 24-urno namočenemu puranu namesto riža zapečeno kvinojo, zraven pa še sladko-kislo obdelan brstični ohrovt in buče (ki sem jih lastnoročno trogala s trga, uh!), da o Christmas puddingu ne govorimo. Okus pa je bil ... standardno fantastičen.

No, nič posebnega pač, ko naša familija združi svoje gurmanske vzgibe.

Buče pa take

Jeseni in pozimi je štala. Če si pač pristaš jedenja lokalnega in sezonskega mojega kova, potem obtičiš s kupom buč: muškatnih, hokaido, špagetnih, nimampojmakakosejimreče in še kakšnih. In če kuhaš za enega (naj bo to namig vsem, da se povabijo na kosilo), je štala še večja, ker jih kar noče zmanjkati: naredim preveč testa za bučne njoke, iz katerih naredim naslednji dan polpete, dan zatem bi spet jedla bučno rižoto, potem je čas za bučno juho, pa znova me popade lakota po bučnem kariju ...
Bodi dovolj, ker so to samo neke buče.