Kosilo zAnjo

Menda je ena od stvari, ki jih mora človek nujno doživeti - torej s seznama bucket list - to, da ti nekdo skuha kosilo.

Zato sem ga.

Špargljeva juha, potem pa kari iz jajčevcev.

Zanjo. Za Anjo. Z Anjo.

Terasažur is on!

Terasažur sezona je odprta! 

Kar dolgo je trajalo, da smo letos le prebili led oziroma zakurblali plin, ampak nekaj krivde nosi tudi neskladnost terminov naše družbice (doodle.com pač ni vedno rešitev). Kakor koli že, v ponedeljek je šlo zares - tokrat brez policajev (zahvala gre plohi ...). Končno sem potešila svoje večmesečno travmiranje in sčarala približek malezijski kuhinji: ayam percik oz. kura s kokosovo omako, nasi lemak oz. kokosov riž, kokosova omaka in čičerikina priloga (ta celo brez kokosa!). Originalno bi se morali zadnji dve zadevščini gužvati v indijskih palačinkah dosa oz. tosai, kot jim pravijo moji ljubi Malezijci, pa se že pripravljena mešanica za testo trmoglavo ni in ni hotela speči. Ne v ponvi ne na žaru. Jebiga, a smo al nismo, sem si rekla, in polom zakamuflirala z izgovorom, da lahko vse skupaj ponudimo tudi k rižu. Jedci se bojda niso upirali, saj smo slistili vse.

Čez par dni sem podvig nadgradila s peko pice na žaru, kar niti ni tako zelo nenavadno, saj receptov o taki pripravi mrgoli. Da ne bi bilo vse skupaj preveč enostavno, sem se odločila za no knead pizza dough, ki je baje (po forumih sodeč) trenuto the shit v pripravi testa - v stilu "you'll never want to make bread any other way". No ja, jaz bi raje rekla "let's get back to kneading". Če privzamemo, da so za lepljivost, luknjavost in hrskavost krivi objektivni razlogi. Zategadelj samo slika testa, ko je bilo še vse v redu.

Vzhodo od yama

Yambicije se nadaljujejo. Od nekod sem spraskala še eno repo in našla tale fletn recept za juho, ki v teh čudaško mrzlih aprilskih dneh še vedno sede ful. Sestavine sicer zahtevajo sladki krompir, ampak ha!, brbončice se da zlahka nategniti tudi z yamom.

In ker sem pri svojem tauhanju za hrano naletela še na zelje v precej ubogem stanju (J., prisežem, da sem vse zarjavele liste takojci kompostirala!) in zelo zdolgočaseno navadno in rumeno korenje, sem pač nadaljevala v bolj orientalskem stilu: kurkumin riž in pojma-nimam-kaj-za-eno omako s prej naštetimi sestavinami. Pa veliko vzhodnjaških začimbic.

Nedelja kot vsaka

Rada imam nedelje. To so dnevi za obisk staršev in družinska kosila in naši pogovori konec tedna se vrtijo nekako takole:

Jaz: "Živjo! Kaj bo v nedeljo za kosilo?"

Roditelji: "Ne vem, kar boš skuhala!"

Ahhh. Stavek, ki bi si ga želela slišati vsak dan.

In kot moja vsakodnevna kuha tudi tale ni v liniji z rutino. Prejšnji vikend je mama ustvarila govejo juho, kar se je po mojem zadnjič zgodilo še kasneje kot njeno zgrešeno obdobje trajne.

Tokrat smo si dali duška s korenčkovo-krompirjevo juho, tuninimi steaki, rižem s pinjolami in brusnicami ter regratom s parmezanom (tisti z ignoranco do holesterola so ga zabiberili še s popečenim pršutom in trdo kuhanim jajcem). In za piko na i vrhunsko belo vino, darilo iz Avstrije.

V tolažbo: za sladico ni bilo nič spektakularnega. Ampak kdo ve, kaj se bo dogajalo naslednji vikend ...

Christmas sushi

V torek se je razvedelo, da bo nekdo doma bojda za novo leto poskusil ustvariti suši. Ker ta japonska jed spada v kategorijo moje najljubše hrane, sem bila nad idejo seveda navdušena in v hipu voljna stresati nasvete za pripravo iz rokava. S'ugoj! 

Na suši sem se navlekla leta 2005 med having the time of my life študiranjem v Vancouvru, kjer so med pestro ponudbo azijskih kultur prebivalci anglosaksonskega izvora skorajda manjšina. Kaj lepšega bi si človek lahko želel: kar je burek za slovenske žurerje, je paket šestih kosov sušija za pičlih nekaj dolarjev malica, kosilo, večerja, zajtrk ali kateri koli drug obrok vmes - za konzumiranje sušija je vsak del dneva legalen. Sploh, ko odkriješ all you can eat suši restavracije ...

Suši je prav za prav okisan riž, tisto, kar pod okrajšanim komercialnim nazivom suši poznami mi, pa se med strokovnjaki imenuje maki suši - se pravi alge nori navzven, riž in filunga navznoter. Maki suši sem doma delala že nekajkrat in ni lažje party hrane od teh eksotičnih zavitkov! Vse, kar potrebujemo, je: aklimatizacija okusa na alge nori, izbor nadeva prosto po Prešernu, čas, lačne jedce (nikoli mi jih ne uspe narediti manj kot kakšnih 50?) in predvsem dober riž. Ta je ključ do uspeha: narejen mora biti z riževim kisom, cukrom in soljo, pa ga jedci ne bodo mogli prehvaliti.

Če že ne greste za novo leto na Japonsko, je deželo vzhajajočega sonca najlaže pripeljati na mizo s sušijem. Če pa se kdo kdaj znajde v Vancouvru, tako kot se bom kmalu jaz, aaaaaaaaa!, pa priporočam utrgano restavracijo The Eatery, ki se ne baha zaman kot the funkiest place for Japanese foods - oglejte si njihov suši meni in koncept zrolanega riža se vam bo obrnil na glavo.

Kao Jamie

Na Tastespottingu se je znašel blogerski zapis, da je letošnja TED nagrada pripadla Jamie Oliverju za vse njegove zasluge za izboljševanje prehrane angleške mladeži. Matr, tale Jamie pa zna, sem si rekla, zato sem se lotila nečesa a la on. No ja, skoraj.

Pogled skozi okno (kljub vztrajno kopnečemu snegu) mi je vzbudi nostalgijo po toplih krajih in njihovi kulinariki in kaj bolje označuje Azijo kot riž. Pa stir fry. Tako sem skorajda po receptu skuhala to super žitarico, za zraven pa namešala nekaj kock tofuja, brokoli, še zadnje letošnje paprike (vsaj tako trdi kmetica s tržnice), korenje, pistacije (zmlete z Jamievim mlinčkom!), kajenski poper, galangal, teriyaki omako, kardamom (ahhh, Azija) et voila ... kao Jamie (ali samo što nije) na moji mizi. In če bo sreča, niti snega kmalu ne bo več.