S kokosom.

Pa sem nazaj. V mrzli, megleni, domači Ljubljani. V zimi, ki se podpisuje kot koledarska jesen. Na relaciji stanovanje - bus - služba - popoldanske prostočasne aktivnosti - dom.

In sobotna tržnica.

Kjer prodajajo buče.

Iz teh buč se da ustvariti čudovito bučno juho. Ta mi je od nedavnega obiska Tajvana še bolj pri srcu, saj sem kar nekaj novih poznanstev razsvetlila, da obstaja ena tako čudovita stvar, kot je bučno olje. Zato sem si ga seveda velikodušno zlila na krožnik v spomin na njihovo navdušenost.

Rada pa jo imam tudi še zaradi ene druge azijske komponente: bučno juho vedno pripravim s kokosovim mlekom. Neverjetno, kako lahko ena taka malenkost prinese tako veliko izboljšavo.

In še ena neverjetna zadeva - pa ne vem, a to zato, ker smo se o njej zadnjič pogovarjale na dolgi kavi (ojej, a smo že tako stare, da se pogovori vrtijo o bučah?) ali ker je zadeva revolucionarna: bučo kar celo potisnemo v pečico in jo šele potem obdelamo (izdolbeno in olupimo). Preverjeno deluje!

Nedeljski ostanki

Leftovers are good. Ostanki so dobri. Odlični. Včasih celo boljši kot originalna izvedba oziroma količina. In to velja tako za hrano kot za teden.

Dokončala sem knjigo, končno pospravila špajzo tako, kot se zagre, in dokrajčila še dolgove s kulinarične plati. Za kosilo sem si tako samo pogrela miks včerajšnjega razvajanja po mehiško: guacamole, refried beans (s čedarjem, om nom nom!!) in tortilja miks, vse homemeade. Ker nimam tortilj, sem pridala ostanek kuskusa in si z glažem belega predstavljala, da namesto zvokov prenosa formule ena slišim mariače in njihove ropotuljice.

Za večerjo sem prav tako postrgala, kar je še ostalo okusnega v mojem hladilniku: špinačo, jagode, pinjole in kozji sir. Edinstvena spomladanska kombinacija, ki se je nikoli ne naveličam.

Kaj ostane, ko poidejo ostanki?

Če 'maš čemaž ...

... potem ga je treba nekako porabiti. Po čemaževih juhah, pestu, solatah in še čem se je bilo treba pač spomniti nečesa novega. In kot naročeno je te dni prijatelj samoiniciativno pričaral čemažev kruh. Seveda sem se takoj zapalila za idejo, ga pocukala za rokav za recept in se danes še sama lotila dela.

Testo je nastalo povsem po navdihu, nadev pa tudi. Zmešala sem pirino, koruzno in riževo moko ter pšenični zdrob, not pa stresla suhi kvas (jebiga, svežega nisem imela), malo olivnega olja, sladkorja in soli. Zgnetla, dala vzhajat.

Ker se mi je malce mudilo, procedura ni bila povsem popolna. Testo sem pustila vzhajati zgolj enkrat in ne še drugič nadevanega, ker je bilo pač premalo časa. Tako sem ga kot polizdelek kljub vsemu potisnila v pečico in pekla slabo urico. Zraven sem si zroštiljala še zelenjavo s pinjolami.

Niti slučajno ni izgledal tako lepo kot od vzorčnega modela pri prijatelju, je pa bil zanimiva in okusna popestritev ponudbe kosil. Tudi za sosede! :)

Kanadanjam

Nostalgija po Kanadi me daje že od nekdaj. Zato je bil skrajni čas, da doma pobrskam po tistem receptu, ki me je že takoj prepričal, da sem na pravem mestu ob pravem trenutku ...

Gre za solato (?) iz pšenice. In to čisto posebno, tako, ki ... do onemoglosti zakurbla mehanizem brbončic, ker se ji enostavno ne da upreti ... zato ne priporočam, da jo ustvarjate po že tako ali tako izdatnem zajtrku!

Čista poezija pšenice, brusnic, suhih marelic, pinjol, pomaranče, medu in soli. Za zajtrk z jogurtom, kot priloga k mesu, kot prigrizek kar tako ... Nikoli dovolj.
Ah! <3

Od kebaba do kolerabe

"A lahko uletim s kebabom?"

Ja, lahko, seveda, kebab za vogalom je (kot vse tu za vogalom v mojem okolišu) nadvse super. Ampak zakaj ne bi pripravila še nekaj bolj super, če imam ravno čas ... ?

OK. Pa dajmo. 

Hudiča, od kdaj imam tako prazen hladilnik?!

OK. Kar sem rekla, sem rekla. Večerja bo, in to iz razpoložljivih sestavin. In to so ... Za testo: čičerikina moka, jajce, voda, sol. Za filungo pa rdeča čebula, por, pinjole, naribano korenje in koleraba, nariban kozji sir ter sol, poper in kardamom.

Last minute fix!

In nastala je tale fina zelenjavna omleta in srečno sta jo pojedla do konca.

Just do it

Solatni semafor

Sodelavka mi je rekla: Just do it!

So I did. A big salad.

No, ona najbrž ni imela v mislih džumbusa iz zelene solate, melancan, bučk, pinjol, paprike, paradižnika in kozjega sira (vse eko! - razen pinjol), ampak kaj ko tale slogan tako lepo paše na različna področja ...

Nedelja kot vsaka

Rada imam nedelje. To so dnevi za obisk staršev in družinska kosila in naši pogovori konec tedna se vrtijo nekako takole:

Jaz: "Živjo! Kaj bo v nedeljo za kosilo?"

Roditelji: "Ne vem, kar boš skuhala!"

Ahhh. Stavek, ki bi si ga želela slišati vsak dan.

In kot moja vsakodnevna kuha tudi tale ni v liniji z rutino. Prejšnji vikend je mama ustvarila govejo juho, kar se je po mojem zadnjič zgodilo še kasneje kot njeno zgrešeno obdobje trajne.

Tokrat smo si dali duška s korenčkovo-krompirjevo juho, tuninimi steaki, rižem s pinjolami in brusnicami ter regratom s parmezanom (tisti z ignoranco do holesterola so ga zabiberili še s popečenim pršutom in trdo kuhanim jajcem). In za piko na i vrhunsko belo vino, darilo iz Avstrije.

V tolažbo: za sladico ni bilo nič spektakularnega. Ampak kdo ve, kaj se bo dogajalo naslednji vikend ...

Cozy

Je pač tako, da vstajam, ko je v tem letnem času zunaj še tema. Radiator greje, radio igra, nase navlečem pulover s kapuco, ko se zvalim iz postelje in stlačim na stol, da preberem jutranjo pošto, novice, pomembne nepomembnosti ... in prileže se nekaj toplega. Nekaj v stilu tegale, le da sem namesto pekanov povrh vrgla pinjole. In zadiši po božiču, čeprav je že mimo ...

... stay with me, baby, it's cold outside ...