Yo(ta), sobota!

Počasi se mi dozdeva, da so sobote moj najljubši dan v tednu. Ne da bi sploh iskala favorita, ampak res so ... čudovite. In to celo pozimi - ali pa pač prav zato. Ker zima je čas jot.

Klobasa za nekatere, vino za vse

Vsakotedenska viža, na katero zaigram z največjim veseljem, gre nekako takole: poležavanje, lenobno zajtrkovanje v zenplacuTM, pavšalno pospravljanje, skok na tržnico, klepet s kmeti, kofetkanje s prijatelji ... in kuhanje.

Bizarno ali pač ne, jote so mi totalno kul. Sploh po moje: namesto krompirja not zmečem bučo, dodam kakšno lečo ali kvinojo, zrave sčaram polento, v vsakem primeru pa kraljuje zelje. Pa fižol. Pa lovor. Pa ...

... ena sama sreča. :) Matr sem simpl. Tako kot recept za joto.

Zloženo in pospravljeno

Pijem kavo, poslušam AceRadio 90s Alternative na iTunes, berem zapise svojih prijateljev, spremljam ropotanje pralnega in pomivalnega stroja (in upam, da ne vrže ven varovalke), sledim urniku nadvse prijetnih družinko-prijateljskih obveznosti.

In kuham.

Tokrat, sezoni primerno, bučno-zeljnato zloženko. Na Kulinarični Sloveniji sem našla neke podobne recepte s krompirjem, a ker pač krompirja nikdar nimam, imam pa vedno precej buč, sem pač brez omahovanj ti dve sestavini zamenjala.

Pa še kakšno vmes.

Tako je nastala takale zloženka:

- Skuhala sem posebej zelje, česen (oh ja ... vdajam se počasi ... ), čebulo, lovorjev list, kumin.

- Skuhala sem v drugi posodi na rezine zrezano bučo in ingver.

- V pomaščen pekač sem zložila najprej bučo, posolila in popoprala (ker sem to pozabila storiti s kropom), nato gor zložila zelje ter zopet popoprala in posolila.

- Zžvrkljala sem mleko, jajce in muškatni orešek, zlila po bučno-zeljnati mešanici in povrh izdatno (ker je pač vikend) potresla z ovčjo feto. Butnila sem v pečico na 180 stopinj za 20 minut et voila!

Zadeva sicer pri prelaganju na krožnik nekoliko razpade in iz zloženke nastane nametanka, ampak s pospravljanjem ni nobenih težav!

Čudno prečudno

Zadnjič sem na minitržnici pred Interšparom na Viču - če še kdo ne ve, tam se nekaj kmetov nagnete vsako soboto - pograbila tole:

Kmetica mi je povedala, da se menda dobro poda k mesu. Jaz ga sicer nisem imela, sem jo pa vseeno olupila (in pobrala vmes par trnjev) in popekla.

In nisem povsem prepričana, kaj je bolj čudno: ta (sicer zelo okusna) trnava buča ali surova (tudi izjemna) rdeča pesa kot priloga ... ?

The annual feast.

Hja. Obožujem frej sobote. In našo standardno predbožično basanje večerjanje. 

Tokrat se mi je totalno zaluštalo receptov iz knjige Jamieja Oliverja. Še posebej zato, ker je bilo v receptih veliko sezonskih sestavin: buč takih in onakih ...

... sladkega krompirja in zelene ...

... korenja, redkvic, rozin (ok, te so v hladilniku v sezoni celo leto) ...

... jabolk. Poleg tega sem lahko potrgala še tiste zadnje listke mete in peteršilja z balkona (no, zdaj kar s hodnika) ...

... končno sem lahko porabila še rižev papir ...

... in nastalo je nekaj čudovitih solat ...

... rižot in spomladanskih zavitkov.

Jap, super je bilo!

S kokosom.

Pa sem nazaj. V mrzli, megleni, domači Ljubljani. V zimi, ki se podpisuje kot koledarska jesen. Na relaciji stanovanje - bus - služba - popoldanske prostočasne aktivnosti - dom.

In sobotna tržnica.

Kjer prodajajo buče.

Iz teh buč se da ustvariti čudovito bučno juho. Ta mi je od nedavnega obiska Tajvana še bolj pri srcu, saj sem kar nekaj novih poznanstev razsvetlila, da obstaja ena tako čudovita stvar, kot je bučno olje. Zato sem si ga seveda velikodušno zlila na krožnik v spomin na njihovo navdušenost.

Rada pa jo imam tudi še zaradi ene druge azijske komponente: bučno juho vedno pripravim s kokosovim mlekom. Neverjetno, kako lahko ena taka malenkost prinese tako veliko izboljšavo.

In še ena neverjetna zadeva - pa ne vem, a to zato, ker smo se o njej zadnjič pogovarjale na dolgi kavi (ojej, a smo že tako stare, da se pogovori vrtijo o bučah?) ali ker je zadeva revolucionarna: bučo kar celo potisnemo v pečico in jo šele potem obdelamo (izdolbeno in olupimo). Preverjeno deluje!

Spomin na prihajajoče čase

Še malo, še malo ... pa bom lahko prečrtala določene obremenilne trditve v samopredstavitvi ...

Do takrat pa ena iz dislocirane kuhinje: pumpkin cheesecake oz. bučni čizkejk (link do recepta se je vmes že nekam izgubil).

Najzmogljivost mojega mobilca

Debitiral je sicer točno na novega leta dan (in navdušil tudi tiste, ki jim moji okusi sicer niso blizu, tako da je bil skok v novo leto kar zmagovit!), ampak spomin na vrtljive gumbe in tople rokavice še živi.

Zimska mavrica

Ker zunaj ni ravno zimska pravljica, ne vem, zakaj na mizi ne bi bila zimska mavrica.

Zadnje čase mi blazno dogaja dvoje: zimske solate in zimske juhe.

Yeah, watermark it is!

Moja pravila zimske solate so enaka kot za druge jedi: lokalno, sezonsko, ekološko. Če se le da, seveda. In v primeru tele odlične solate se še kako da. Zribam korenje, repo in rdečo peso (jep, oba troje se lahko pomlaska tudi surove!), včasih - kot v ilustrativnem primeru - dodam bob ali čičeriko, zalijem pa z olivcem, balzamcem, morda zenfom s celimi semeni, žafranom, poprom, kardamomom, ingverjem ... you name it. Možnosti je nešteto, meja je samo dobra volja in domišljija.

In potem so tu juhice. O sestavinah sem že razpredala (večinoma so vedno iste v tem času), lahko pa pohvalim še kruh. Turinek na ekotržnici ga tako ali tako zmaga s svojo ponudbo hlebcev, hudič je le v tem, da če se ne zmigam dovolj zgodaj, mi bolj zagrizeni sobotni kupci že vsega pokradejo. Zadnjič se je po čudežu zgodilo, da so imeli še ravno eno štruco tik pred zaprtjem štacune, tako da sem odromala domov s kruhom iz tritikale. Bil je standardno odličen in kot nalašč za k tejle mavrični čorbici ...

The usual

Ah, familjarno božično kosilo naše vsakoletno. Tradicijo smo letos malo modificirali, tako da smo namesto juhe za predjed sčarali solato z granatnim jabolkom in feto, k 24-urno namočenemu puranu namesto riža zapečeno kvinojo, zraven pa še sladko-kislo obdelan brstični ohrovt in buče (ki sem jih lastnoročno trogala s trga, uh!), da o Christmas puddingu ne govorimo. Okus pa je bil ... standardno fantastičen.

No, nič posebnega pač, ko naša familija združi svoje gurmanske vzgibe.