Rezerva

Hvala bogu za prijatelje. Črne, bele, pisane, ravne, poševne, dolgoročne, perspektivne - kakšrne koli. Ker če ne bi bilo določene osebe, se ne bi spomnila odlične poteze: rezerve.

V čem je trik, fora, modrost: če greš (sploh prvič) v goste, je smiselno prinesti nekaj neizpodbitno dobrega. Ker, saj veste, če pogrnete pri prvem vtisu, bodo vsaj sladkarije dobre.

Trojica, ki nikdar ne razočara, je cookies, muffins, brownies. Jaz sem se tokrat odločila za slednjo možnost, in sicer za takšne s čokolado in praženimi lešniki. Ker sem imela premalo masla, sem primanjkljaj zapolnila s kokosovo mastjo, not pa sem seveda nasula manj sladkorja, kot je predpisano.

Mogoče sem s temi rjavimi prijatelji pridobila še kakšnega.

Po moje.

Če bi bilo po moje, bi vsak zimski dan jedla eno pošteno dobro juhico. Med službenim tednom se za doseganje tega cilja trudim po najboljših močeh (in hvala bogu je v našem okolišu kar nekaj azilov za takšna gurmanska hrepenenja), med vikendi in prostimi dnevi, kot je današnji praznik, pa še toliko bolj. Sploh če so za tabo dnevi predoziranja s cukrom ...

Danes sem torej naredila v hladilniku obvoz mimo vseh vanilijevih rogljičkov, rumovih kroglic, domačih prijateljev, shortbreadov, pralin, čokoladih lešnikov, božičnih pudingov, mafinov in drugih daril ter v lonec zmetala:

- kokosovo maščobo

- kumin (indijski real deal)

- gorčična semena

- rdečo čebulo

- česen (jebiga)

- ingver

- korenje

- sladki krompir

- sol, poper, papriko in koriander

Četrt ure pajcanja, minutko miksanja z gospodinjinim najboljšim prijateljem (aka f/palični mešalnik) - in neskončno časa zadovoljstva ...

S kokosom.

Pa sem nazaj. V mrzli, megleni, domači Ljubljani. V zimi, ki se podpisuje kot koledarska jesen. Na relaciji stanovanje - bus - služba - popoldanske prostočasne aktivnosti - dom.

In sobotna tržnica.

Kjer prodajajo buče.

Iz teh buč se da ustvariti čudovito bučno juho. Ta mi je od nedavnega obiska Tajvana še bolj pri srcu, saj sem kar nekaj novih poznanstev razsvetlila, da obstaja ena tako čudovita stvar, kot je bučno olje. Zato sem si ga seveda velikodušno zlila na krožnik v spomin na njihovo navdušenost.

Rada pa jo imam tudi še zaradi ene druge azijske komponente: bučno juho vedno pripravim s kokosovim mlekom. Neverjetno, kako lahko ena taka malenkost prinese tako veliko izboljšavo.

In še ena neverjetna zadeva - pa ne vem, a to zato, ker smo se o njej zadnjič pogovarjale na dolgi kavi (ojej, a smo že tako stare, da se pogovori vrtijo o bučah?) ali ker je zadeva revolucionarna: bučo kar celo potisnemo v pečico in jo šele potem obdelamo (izdolbeno in olupimo). Preverjeno deluje!

Pikpiknik

Dan državnosti smo, tako kot to tradicionalno za svoj največji manifest patriotizma počno Američani na 4. julija, zabeležili s piknikom. Dogovorjeno je bilo, da vsak prispeva nekaj užitnega, seveda pa smo se vsi držali tudi nenapisanega pravila: prinesimo čim več, za vsak slučaj, da ne bomo lačni.

Seveda nismo bili.

Še danes ne.

Moj prispevek je bil temu primerno zajeten. Obdelala sem predvsem sladice in priloge.

Za začetek sem se lotila tehle korejskih palačink od gospodične Kitchen Wench, ampak jasna stvar mi niso povsem uspele. Toliko o doslednem sledenju receptu. Naslednjič ravnam po svoje, oz. kot me včasih opsujejo moji prijatelji, eksperimentiram. No, tudi tokrat deloma sem; če sem že pri masi nekje zgrešila, sem vsaj zadela pravilno velikost (žepna izdaja).

Na polno sem si dala duška z eksperimentiranjem pri solati iz kumaric, ki sem jo - tako kot marsikaj odličnega - našla pri Heidi na 101 Cookbooks. Zmaga je bila dvojna, tudi zato, ker mi kumarice načeloma sploh niso dobre (in potem jih zmedeno sprejemam, ko mi jih moj dragi ekokmet zastonj tlači v škrnicelj, "boste probali, kako so dobre, pa boste naslednjič povedali, a so ble res"). Solata je bila fantastična. Pa ne vem ali zaradi kumaric ali zaradi kokosa in arašidov.

In potem smo pri poglavju la dolce vita. Vtepla sem si v glavo, da bom pod vsakim pogojem končno malo bolj uporabila svoj dragi zamrzovalnik, zato mi je globoko v srce segla tale ideja o zamrznjenih čokoladno-arašidnih bananah od Back to Her Roots. Zadeva je sila enostavna in požanje salve navdušenja (že med ustvarjanjem) - če seveda imaš palčke za delanje lučk. Jaz jih seveda nisem imela, zato sem se podala na lov za njimi. Neuspešno. Pretaknila sem to in ono trgovino v centru Ljubljane in naletela kvečjemu na zehave prodajalke, ki bi morale uživati nekje na hrvaški rivieri, če bi bilo zadoščeno njihovi pravici, ne pa se ubadati z mojimi tegobami s sladolednimi lučkami. Res trivialno. 

A na srečo obstaja univerzalna vzdihovalnica po imenu twitter, kjer so se mi na moje javkanje prijazno odzvali kar v Ljubljanskih mlekarnah. In mi še v istem dnevu zrihtali celo pahljačo palčk. Respect.

In ker kujemo železo, dokler je vroče, oziroma polnimo frizer, dokler gre, sem zalaufala še mikser. Not sem butnila izvrstne sezonske sestavine za breskvin kvazisladoled po receptu Family Kitchna, in s tem povečala število sladic na ... štiri. Mimogrede, ena od njih je bil tiramisu.

Tako se, za moje pojme, ustrezno proslavi rojstni dan vseh nas. Z odlično hrano (seveda ne samo mojo, da ne bo pomote), izbrano družbo, brezkončnim tokom pogovorov, svečkami na ograji in zaobljubami za čim prejšnjo ponovitev. Takrat brez nepovabljenih gostov - komarjev.

You know it's Sunday when ...

... I can bake! But first: main course.

Že od Berlina dalje imam v omari spice blend za malezijsko (čeprav na ovitku piše singapurska ... ja valda) lakso oz. po domače nudl župco. In ker mešanica bojda zadostuje za tri osebe, ni boljše priložnosti za konzumacijo kot družinsko kosilo. Tako je v slovenskem stanovanju zasijalo malezijsko sonce: kuretina, rakci, veliko kokosa, sojini kalčki in misteriozna mešanica začimb ...

Tudi pri posladku se nisem izneverila azijski dediščini, zato sem se zagrebla za čokoladne cupcakes s kremo iz matche. Ja, okej, vem, da zgleda kot skisan pesto, ampak za obsedence z zelenim čajem mojega kova ni boljše sladice.

Terasažur is on!

Terasažur sezona je odprta! 

Kar dolgo je trajalo, da smo letos le prebili led oziroma zakurblali plin, ampak nekaj krivde nosi tudi neskladnost terminov naše družbice (doodle.com pač ni vedno rešitev). Kakor koli že, v ponedeljek je šlo zares - tokrat brez policajev (zahvala gre plohi ...). Končno sem potešila svoje večmesečno travmiranje in sčarala približek malezijski kuhinji: ayam percik oz. kura s kokosovo omako, nasi lemak oz. kokosov riž, kokosova omaka in čičerikina priloga (ta celo brez kokosa!). Originalno bi se morali zadnji dve zadevščini gužvati v indijskih palačinkah dosa oz. tosai, kot jim pravijo moji ljubi Malezijci, pa se že pripravljena mešanica za testo trmoglavo ni in ni hotela speči. Ne v ponvi ne na žaru. Jebiga, a smo al nismo, sem si rekla, in polom zakamuflirala z izgovorom, da lahko vse skupaj ponudimo tudi k rižu. Jedci se bojda niso upirali, saj smo slistili vse.

Čez par dni sem podvig nadgradila s peko pice na žaru, kar niti ni tako zelo nenavadno, saj receptov o taki pripravi mrgoli. Da ne bi bilo vse skupaj preveč enostavno, sem se odločila za no knead pizza dough, ki je baje (po forumih sodeč) trenuto the shit v pripravi testa - v stilu "you'll never want to make bread any other way". No ja, jaz bi raje rekla "let's get back to kneading". Če privzamemo, da so za lepljivost, luknjavost in hrskavost krivi objektivni razlogi. Zategadelj samo slika testa, ko je bilo še vse v redu.

Same same but different

Še ena na večno temo jedi iz buč, tokrat oplemenitena s kokosovim mlekom in pistacijami. V dneh, ko je -3 že toplo, nič ne sede bolje ...

Brez glutena, z veliko čokolade

Če se je Spar spomnil na alergike na laktozo in gluten, sem se pa še jaz spomnila na puding brez mleka (kravjega, that is). Pa ne da bi bila na kaj alergična (sploh na čokolado ... gnjhhhhh), ampak da popucam napol pojedeno konzervo kokosovega mleka in končno (!) načnem vrečko vietnamskega koruznega škroba (najnovejša najdba v najbližjem Najboljšem sosedu!), je pa tudi ideja, vredna razširjanja.