Yo(ta), sobota!

Počasi se mi dozdeva, da so sobote moj najljubši dan v tednu. Ne da bi sploh iskala favorita, ampak res so ... čudovite. In to celo pozimi - ali pa pač prav zato. Ker zima je čas jot.

Klobasa za nekatere, vino za vse

Vsakotedenska viža, na katero zaigram z največjim veseljem, gre nekako takole: poležavanje, lenobno zajtrkovanje v zenplacuTM, pavšalno pospravljanje, skok na tržnico, klepet s kmeti, kofetkanje s prijatelji ... in kuhanje.

Bizarno ali pač ne, jote so mi totalno kul. Sploh po moje: namesto krompirja not zmečem bučo, dodam kakšno lečo ali kvinojo, zrave sčaram polento, v vsakem primeru pa kraljuje zelje. Pa fižol. Pa lovor. Pa ...

... ena sama sreča. :) Matr sem simpl. Tako kot recept za joto.

Zimska mavrica

Ker zunaj ni ravno zimska pravljica, ne vem, zakaj na mizi ne bi bila zimska mavrica.

Zadnje čase mi blazno dogaja dvoje: zimske solate in zimske juhe.

Yeah, watermark it is!

Moja pravila zimske solate so enaka kot za druge jedi: lokalno, sezonsko, ekološko. Če se le da, seveda. In v primeru tele odlične solate se še kako da. Zribam korenje, repo in rdečo peso (jep, oba troje se lahko pomlaska tudi surove!), včasih - kot v ilustrativnem primeru - dodam bob ali čičeriko, zalijem pa z olivcem, balzamcem, morda zenfom s celimi semeni, žafranom, poprom, kardamomom, ingverjem ... you name it. Možnosti je nešteto, meja je samo dobra volja in domišljija.

In potem so tu juhice. O sestavinah sem že razpredala (večinoma so vedno iste v tem času), lahko pa pohvalim še kruh. Turinek na ekotržnici ga tako ali tako zmaga s svojo ponudbo hlebcev, hudič je le v tem, da če se ne zmigam dovolj zgodaj, mi bolj zagrizeni sobotni kupci že vsega pokradejo. Zadnjič se je po čudežu zgodilo, da so imeli še ravno eno štruco tik pred zaprtjem štacune, tako da sem odromala domov s kruhom iz tritikale. Bil je standardno odličen in kot nalašč za k tejle mavrični čorbici ...

Naprej v novo leto

Srečno, veselo, zdravo in gurmansko perverzno 2001!

Za začetek en detox v obliki mineštre. Ne da bi ga potrebovala, ampak sede pa. In tokrat celo z receptom, ker tudi sama ne bi rada pozabila, kako mi je uspelo sčarati kaj tako okusnega. Skrivnost? Leftovers.

Sretna nova ... z mineštro.

Torej:

Na gheeju (ali pač putru ali olivcu) spražiš naselkjano šalotko, zeleno, kolerabo in ingver. Vržeš not (iz Indije prešvercano) kumino. Zaliješ z vodo, soliš, popraš, potreseš s kurkumo, not pa zabrišeš še korenje in sladki krompir. Ko zavre, streseš not rdečo lečo. Kuhaš kakšne četrt urice, da se leča skuha, nato spasiraš. Dodaš še testenine (jaz sem uporabila jajčaste svedrčke), svež peteršilj in timijan ter skuhaš na zob. Et voila!

Nadgradnja

Ali pa kaj takega?

Stročji fižol dveh dimenzij, por, kodrolistni ohrovt (aka kale po angleško), koruzica, špric soli, kajenca, koriandra, kurkume, soli, kumine, homemade mešanice korenja, zelene in česna, povrh pa zabrišeno še lečo - et voila! Čez 20 minut že diši.

Izlet v Indijo

Žal zaenkrat samo na krožniku. Čeprav morda kaj kmalu tudi iz prve roke ...

No, ampak tokrat tudi iz roke - dobesedno. Z izobiljem blitve je treba pač nekaj postoriti, in kaj drugega kot en tak lep okrogel ploščat flatbread oz. roti?

Do sem vse super, še celo garam masalo sem nekako sama sčarala skupaj (klinčki, kukrkuma, kajenc ... ). Potem pa neizogibna dilema: kaj postreči k tem finim ploščkom? I, nek curry, vendar! Odločila sem se za takega s paradižniki in lečo, ampak tu je prišlo do hudih alternacij: namesto črnih fižolčkov sem imela zeleno lečo, namesto rdečega fižola vijoličastega stročjega, chanadala sploh nimam, kumino imam tudi zgolj mleto, o makhani masala lahko samo sanjam ...

Sem pač uporabila, kar je bilo na razpolago. In povem vam, bilo je oh in sploh nadvse okusno. Bomo še delali. Seveda pa upam na avtohtono izkušnjo ...

Garlic chard roti & pseudo lentils in creamy tomato sauce

Copycats

Ahhhh, zadnjih nekaj dni oz. teden je veliko stvari v povezavi z Vancouvrom ... nad čemer se niti slučajno ne pritožujem. Prej nasprotno. In ko drobec tega fantastičnega mesta na kanadski pacifiški obali pade na mojo mizo, je zadeva še bolj vrhunska. Tako nastane nekaj takega kot tale (gorenjska!) solata s čistokrvnim, avtohtonim lososom ...

Zadnjič pa sem v (moji najnovejši obsesiji) Ambientu kosila stročji fižol s curry omako in bilo je hudičevo okusno. Jasna stvar sem jed morala lastnoročno sprobati in rezultat je bil takisto odličen.

Red

Ko sem bila februarja z Mel v eko vegetarijanski (če ne celo veganski) buffet style restavraciji Green Cuisine v Victorii, sem jedla majkemi najboljšo lečno juho do sedaj. S kančkom nečimrnosti lahko ocenim, da mi je danes uspelo sčarati nekaj precej podobnega.

Žur se je začel že v soboto, ko sem na ekotržnici zagedala te cukrčke: rdeča blitva (ali kakor koli pač prevajamo red chard). Nikoli jih še nisem zasledila pri nas (če se motim, naj me nekdo popravi v mojem razsvetljenju), zato sem jih seveda nujno morala imeti, da lahko pripravim kakšno kul jed. Recimo tole.

(seveda sem od silne vneme pozabila na jogurt ... ampak je bilo vseeno za skledo polizat)

Ena ta hitra

Včasih se mi mudi. Ampak glej ga zlomka, tudi v takih primerih me ne zapusti vnema po kuhariji, in takrat še kako prav pride taktika porabljanja ostankov. Tako sem pred dnevi v ponev zmetala skuhano lečo, ki se mi že nekaj dni vleče po hladilniku (lečnih polpetov imam za nekaj časa dovolj), nasekljan por, mariniran tofu (ad hoc miks tahinija, sojine omake, kardamoma in kokosovega mleka) in kislo zelje.

She's back

Yeah, I'm back! In ne samo jaz, tudi pomlad se je vrnila. Ljubljanska tržnica je čedalje bolj založena in počasi se lahko poslovimo od gomoljne zelenjave in jabolk iz ozimnice. Začenši z: blitvo! Tokratni miks, ki se lepo poda k črni leči, združuje še čičeriko, pinjole, rozine in sveže zriban parmezan (rahla modifikacija tegale finega recepta). In ker nobeno kosilo po slovensko ni ta pravo brez solate, si lahko hvala bogu že privoščimo skledo regrata, obogatenega z narezanim topinamburjem in kozjim sirom. Oh yeah.