Po moje.

Če bi bilo po moje, bi vsak zimski dan jedla eno pošteno dobro juhico. Med službenim tednom se za doseganje tega cilja trudim po najboljših močeh (in hvala bogu je v našem okolišu kar nekaj azilov za takšna gurmanska hrepenenja), med vikendi in prostimi dnevi, kot je današnji praznik, pa še toliko bolj. Sploh če so za tabo dnevi predoziranja s cukrom ...

Danes sem torej naredila v hladilniku obvoz mimo vseh vanilijevih rogljičkov, rumovih kroglic, domačih prijateljev, shortbreadov, pralin, čokoladih lešnikov, božičnih pudingov, mafinov in drugih daril ter v lonec zmetala:

- kokosovo maščobo

- kumin (indijski real deal)

- gorčična semena

- rdečo čebulo

- česen (jebiga)

- ingver

- korenje

- sladki krompir

- sol, poper, papriko in koriander

Četrt ure pajcanja, minutko miksanja z gospodinjinim najboljšim prijateljem (aka f/palični mešalnik) - in neskončno časa zadovoljstva ...

The annual feast.

Hja. Obožujem frej sobote. In našo standardno predbožično basanje večerjanje. 

Tokrat se mi je totalno zaluštalo receptov iz knjige Jamieja Oliverja. Še posebej zato, ker je bilo v receptih veliko sezonskih sestavin: buč takih in onakih ...

... sladkega krompirja in zelene ...

... korenja, redkvic, rozin (ok, te so v hladilniku v sezoni celo leto) ...

... jabolk. Poleg tega sem lahko potrgala še tiste zadnje listke mete in peteršilja z balkona (no, zdaj kar s hodnika) ...

... končno sem lahko porabila še rižev papir ...

... in nastalo je nekaj čudovitih solat ...

... rižot in spomladanskih zavitkov.

Jap, super je bilo!

Pikpiknik

Dan državnosti smo, tako kot to tradicionalno za svoj največji manifest patriotizma počno Američani na 4. julija, zabeležili s piknikom. Dogovorjeno je bilo, da vsak prispeva nekaj užitnega, seveda pa smo se vsi držali tudi nenapisanega pravila: prinesimo čim več, za vsak slučaj, da ne bomo lačni.

Seveda nismo bili.

Še danes ne.

Moj prispevek je bil temu primerno zajeten. Obdelala sem predvsem sladice in priloge.

Za začetek sem se lotila tehle korejskih palačink od gospodične Kitchen Wench, ampak jasna stvar mi niso povsem uspele. Toliko o doslednem sledenju receptu. Naslednjič ravnam po svoje, oz. kot me včasih opsujejo moji prijatelji, eksperimentiram. No, tudi tokrat deloma sem; če sem že pri masi nekje zgrešila, sem vsaj zadela pravilno velikost (žepna izdaja).

Na polno sem si dala duška z eksperimentiranjem pri solati iz kumaric, ki sem jo - tako kot marsikaj odličnega - našla pri Heidi na 101 Cookbooks. Zmaga je bila dvojna, tudi zato, ker mi kumarice načeloma sploh niso dobre (in potem jih zmedeno sprejemam, ko mi jih moj dragi ekokmet zastonj tlači v škrnicelj, "boste probali, kako so dobre, pa boste naslednjič povedali, a so ble res"). Solata je bila fantastična. Pa ne vem ali zaradi kumaric ali zaradi kokosa in arašidov.

In potem smo pri poglavju la dolce vita. Vtepla sem si v glavo, da bom pod vsakim pogojem končno malo bolj uporabila svoj dragi zamrzovalnik, zato mi je globoko v srce segla tale ideja o zamrznjenih čokoladno-arašidnih bananah od Back to Her Roots. Zadeva je sila enostavna in požanje salve navdušenja (že med ustvarjanjem) - če seveda imaš palčke za delanje lučk. Jaz jih seveda nisem imela, zato sem se podala na lov za njimi. Neuspešno. Pretaknila sem to in ono trgovino v centru Ljubljane in naletela kvečjemu na zehave prodajalke, ki bi morale uživati nekje na hrvaški rivieri, če bi bilo zadoščeno njihovi pravici, ne pa se ubadati z mojimi tegobami s sladolednimi lučkami. Res trivialno. 

A na srečo obstaja univerzalna vzdihovalnica po imenu twitter, kjer so se mi na moje javkanje prijazno odzvali kar v Ljubljanskih mlekarnah. In mi še v istem dnevu zrihtali celo pahljačo palčk. Respect.

In ker kujemo železo, dokler je vroče, oziroma polnimo frizer, dokler gre, sem zalaufala še mikser. Not sem butnila izvrstne sezonske sestavine za breskvin kvazisladoled po receptu Family Kitchna, in s tem povečala število sladic na ... štiri. Mimogrede, ena od njih je bil tiramisu.

Tako se, za moje pojme, ustrezno proslavi rojstni dan vseh nas. Z odlično hrano (seveda ne samo mojo, da ne bo pomote), izbrano družbo, brezkončnim tokom pogovorov, svečkami na ograji in zaobljubami za čim prejšnjo ponovitev. Takrat brez nepovabljenih gostov - komarjev.

Veselje s korenjem

Izjemno rada ustvarjam sladice s korenjem. Na to so me najbrž nasisali Kanadčani, ker po mojih površnih opažanjih pri nas korenje paše le v osnovo za govejo župo pa v kakšen pire, sem ter tja še kakšno mineštro, pri sladicah se pa absolutno neha.

Ampak meni je korenje - tudi kot povsem navadno, surovo - všeč. Seveda tisto s tržnice, ki je lokalno, sveže, sezonsko, po možnosti ekološko. Že samo po sebi je tako sladko, da ne potrebuje dodatnega cukra, pa ravno pravšnjo raven žmohtnosti ustvari, da je končni izdelek sočen.

Tokrat sem se spet odločila za mafine, le da sem iz firbca zajadrala v veganske vode. Prirejeno po Peanut Butter Addiciotn, sem tako najprej zmešala moko, sladkor, sol, pecilni prašek, sodo bikarbono, kakav v prahu, rozine in cimet (lastna inspiracija!), v drugi posodi pa laneno seme, sojino mleko (ker mandljevega pač nikoli nimam), zribano korenje, vanilijevo esenco, javorjev sirup, speštano banano in olivno olje. Nato pa eno spojila z drugim, dobro premešala, natlačila v naoljene modelčke, pekla slabe pol urice ...

... in si popestrila zajtrk! (A so štirje mafini prevelika doza dobrega že takoj zjutraj?)

Zdaj pa veselo na delo. Ste že prebrali moj današnji intervju v Financah?

Moj televizijski spored

Doma nimam televizije. Nikoli je nisem gledala kot mašilo prostega časa; za to smo pri nas od nekdaj zlorabljali radio. Za vse, kar moram vedeti, imam na voljo internet. In sosede.

Ampak od izpred nekaj tednov je v ospredju druga poanta: kaj ti bo televizija, če imaš pečico?

Če me ni zasužnjila TV, me je torej pečica. Z goro koncentracije lahko strmim v čudeže, ki se odvijajo pred menoj v karanteni s tam nekje približno 180 stopinjami Celzija: kako se napihuje biskvit, kako rjavijo robovi, kako se razleza sir, kako pokajo skorjice. Iz zamaknjenosti me strezne šele vroče steklo, ob katerega prej ali slej zaradi trapaste posrkanosti v dogajanje butnem z nosom.

Tokrat so bili na sporedu mafini. Takšni ta pravi za začetek dneva. Čeprav sem jih napovedala že zvečer (hej, poceni tok je le poceni tok), so prišli na vrsto šele naslednjega dne.

Za razliko od televizije se program prilagaja meni in ne obratno. In če se mi slučajno zahoče še, ne potrebujem niti daljinca, da se mi želja izpolni.

Gostoljubno

Lepo je, ko te povabijo v goste. In lepo je, ko gostje prinesejo kaj ... povabljivega. Uporabnega. 

Mafini (ovseno-korenčkovo-orehovi) so se mi zdeli v tem primeru še posebej primerni in, hm, uporabni: za zajtrk, dopoldanski prigrizek, popoldansko malico, večerno pregreho.

 Izjemno se prilegajo idiličnemu pogledu skozi okno na zasnežene gore in zimsko pobarvane gozdove ...

In upam, da smo si s tem prislužili še kakšno vstopnico v svet uživaške, počitniške, sproščene zabave.

Od kebaba do kolerabe

"A lahko uletim s kebabom?"

Ja, lahko, seveda, kebab za vogalom je (kot vse tu za vogalom v mojem okolišu) nadvse super. Ampak zakaj ne bi pripravila še nekaj bolj super, če imam ravno čas ... ?

OK. Pa dajmo. 

Hudiča, od kdaj imam tako prazen hladilnik?!

OK. Kar sem rekla, sem rekla. Večerja bo, in to iz razpoložljivih sestavin. In to so ... Za testo: čičerikina moka, jajce, voda, sol. Za filungo pa rdeča čebula, por, pinjole, naribano korenje in koleraba, nariban kozji sir ter sol, poper in kardamom.

Last minute fix!

In nastala je tale fina zelenjavna omleta in srečno sta jo pojedla do konca.

Zimska mavrica

Ker zunaj ni ravno zimska pravljica, ne vem, zakaj na mizi ne bi bila zimska mavrica.

Zadnje čase mi blazno dogaja dvoje: zimske solate in zimske juhe.

Yeah, watermark it is!

Moja pravila zimske solate so enaka kot za druge jedi: lokalno, sezonsko, ekološko. Če se le da, seveda. In v primeru tele odlične solate se še kako da. Zribam korenje, repo in rdečo peso (jep, oba troje se lahko pomlaska tudi surove!), včasih - kot v ilustrativnem primeru - dodam bob ali čičeriko, zalijem pa z olivcem, balzamcem, morda zenfom s celimi semeni, žafranom, poprom, kardamomom, ingverjem ... you name it. Možnosti je nešteto, meja je samo dobra volja in domišljija.

In potem so tu juhice. O sestavinah sem že razpredala (večinoma so vedno iste v tem času), lahko pa pohvalim še kruh. Turinek na ekotržnici ga tako ali tako zmaga s svojo ponudbo hlebcev, hudič je le v tem, da če se ne zmigam dovolj zgodaj, mi bolj zagrizeni sobotni kupci že vsega pokradejo. Zadnjič se je po čudežu zgodilo, da so imeli še ravno eno štruco tik pred zaprtjem štacune, tako da sem odromala domov s kruhom iz tritikale. Bil je standardno odličen in kot nalašč za k tejle mavrični čorbici ...

Naprej v novo leto

Srečno, veselo, zdravo in gurmansko perverzno 2001!

Za začetek en detox v obliki mineštre. Ne da bi ga potrebovala, ampak sede pa. In tokrat celo z receptom, ker tudi sama ne bi rada pozabila, kako mi je uspelo sčarati kaj tako okusnega. Skrivnost? Leftovers.

Sretna nova ... z mineštro.

Torej:

Na gheeju (ali pač putru ali olivcu) spražiš naselkjano šalotko, zeleno, kolerabo in ingver. Vržeš not (iz Indije prešvercano) kumino. Zaliješ z vodo, soliš, popraš, potreseš s kurkumo, not pa zabrišeš še korenje in sladki krompir. Ko zavre, streseš not rdečo lečo. Kuhaš kakšne četrt urice, da se leča skuha, nato spasiraš. Dodaš še testenine (jaz sem uporabila jajčaste svedrčke), svež peteršilj in timijan ter skuhaš na zob. Et voila!

Rada imam zimo, ker ...

... takrat posije čisto posebno sonce.

Por, ingver, kolerabica, zelena, korenje, jajcni svedrcki in cel kup zacimbic me lepo pogrejejo ...

Čili za chilly vreme

V takem dnevu se prileže en takle zelenjavni čili ... No ja, izostreno oko bo zlahka opazilo, da je (tudi tokrat, da da) pri izvedbi ponujenega recepta prišlo do precejšnjih modifikacij, ampak za moje pojme je to še vedno čili. Sploh v takem chilly vremenu.

Pecivo zate

Edini nedeljski časnik Nedelo vam zadnji dan v tednu lepša že 15 let. Za praznovanje jubileja pa so se na uredništvu Odprte kuhinje odločili, da imamo namesto velikih besed raje majhna dejanja: z akcijo Pecivo zate bomo za materinske domove, varne hiše, zatočišča, krizne centre in podobne ustanove napekli prazničnega peciva. Do konca oktobra bomo obdarili čim več organizacij, ob izteku akcije pa bomo našim zvestim naročnikom podarili knjižico vseh receptov. K sodelovanju pa ste vabljeni tudi vi, dragi bralci in ostali simpatizerji Odprte kuhinje!

Prvo pecivo smo podarili že to sredo, in sicer se je s štirimi škatlami piškotov posladkalo devet mam z otroki Materinskega doma Ljubljana - tudi z mojim skromnim prispevkom: krhkimi piškoti iz jabolk in korenčka. Zakaj? Ker za srečo, sploh dišečo, ne potrebujemo eksotičnih sestavin in zapletenih postopkov, pač pa tisto, kar nam narava trenutno sama ponuja: korenje in jabolka. Tile krhki piškotki zato niso zapleteni ne po vsebini ne po pripravi, težko pa se jim bo upreti …

Kot rečeno, pa lahko k razveseljevanju prispevate tudi vi. Kdor želi, lahko pripravi škatlo (ali več) domačega peciva, priloži recept, po možnosti še fotografijo, nekaj misli o razlogih za izbiro prav tega peciva ter po želji še spodbudne besede za obdarovance. Peciva bomo prejemnikom sproti dostavljali, sprejemamo pa jih na sedežu uredništva na Dunajski 5 v Ljubljani. Z neljubljanskimi bralci se bomo dogovorili individualno, sicer pa naj bo naša akcija le povod, da ne tako zelo srečne v vaši okolici obdarite kar sami – žal je naslovnikov vse preveč.

Več informacij na elektronskem naslovu ok@delo.si.

V Aziji v petih minutah

Še tako velikemu kuharskemu zagnancu, kot sem sama, vročina prepreči večje podvige. Enostavno je prevroče, da bi kaj cmarila na štedilniku (ki ostane nadležno vroč še dolgo potem, ko ga izključim). Na srečo tudi tu na pomoč prihitijo Azijci: najprej Japonci z miso juho iz vrečke (hvala, hvala, donatorica!), nato Vietnamci s svežimi spomladanskimi zavitki. Kosilce je nared v petih minutah, tokrat sem v riževe tortilje skrila razpoložljivo zelenjavo (korenje, bučke) in tofu.

Nič kuhanja, neskončno užitka.

Če bi bila le prava Azija tako na dosegu roke ...

Vzhodo od yama

Yambicije se nadaljujejo. Od nekod sem spraskala še eno repo in našla tale fletn recept za juho, ki v teh čudaško mrzlih aprilskih dneh še vedno sede ful. Sestavine sicer zahtevajo sladki krompir, ampak ha!, brbončice se da zlahka nategniti tudi z yamom.

In ker sem pri svojem tauhanju za hrano naletela še na zelje v precej ubogem stanju (J., prisežem, da sem vse zarjavele liste takojci kompostirala!) in zelo zdolgočaseno navadno in rumeno korenje, sem pač nadaljevala v bolj orientalskem stilu: kurkumin riž in pojma-nimam-kaj-za-eno omako s prej naštetimi sestavinami. Pa veliko vzhodnjaških začimbic.

Yum yum yam!

Yes, v Maxiju prodajajo yam! Večno zmedena, ali gre za yam ali za sladki krompir, skušnjavi se pač ne da upreti. Dokler ne prideš domov in ugotoviš, da se vsi tvoji v glavi zapredeni recepti navezujejo na pečico. Ki pa je ni. Hm.

Pobrskam po spominu in hladilniku in ugotovim, da bi lahko glorificirano pridobitev sparila s tofujem, rdečo čebulo, zeleno, korenjem in rožmarinom ter vses kupaj scmarila v ponvi. Rečeno, storjeno. Pojedeno. Uživano.

Nedelja kot vsaka

Rada imam nedelje. To so dnevi za obisk staršev in družinska kosila in naši pogovori konec tedna se vrtijo nekako takole:

Jaz: "Živjo! Kaj bo v nedeljo za kosilo?"

Roditelji: "Ne vem, kar boš skuhala!"

Ahhh. Stavek, ki bi si ga želela slišati vsak dan.

In kot moja vsakodnevna kuha tudi tale ni v liniji z rutino. Prejšnji vikend je mama ustvarila govejo juho, kar se je po mojem zadnjič zgodilo še kasneje kot njeno zgrešeno obdobje trajne.

Tokrat smo si dali duška s korenčkovo-krompirjevo juho, tuninimi steaki, rižem s pinjolami in brusnicami ter regratom s parmezanom (tisti z ignoranco do holesterola so ga zabiberili še s popečenim pršutom in trdo kuhanim jajcem). In za piko na i vrhunsko belo vino, darilo iz Avstrije.

V tolažbo: za sladico ni bilo nič spektakularnega. Ampak kdo ve, kaj se bo dogajalo naslednji vikend ...