Kosilo zAnjo

Menda je ena od stvari, ki jih mora človek nujno doživeti - torej s seznama bucket list - to, da ti nekdo skuha kosilo.

Zato sem ga.

Špargljeva juha, potem pa kari iz jajčevcev.

Zanjo. Za Anjo. Z Anjo.

Travel.

Družinski izlet se je zadnjič spreobrnil v pravo kulinarično potovanje, saj je teta poleg običajnih (torej mesnih) pripravila tudi sojine polnjene paprike. In bile so odlične, tako da sem se odločila, da moram tudi jaz postoriti nekaj v tej smeri. Seveda ne brez eksperimentiranja.

Pri svojem najljubšem ekokmetu sem si nagrebla paprik (in v eni od njih zopet našla črva, juhej za nešpricane pridelke!) in ostale zelenjave ter se doma zakopala v delo. Izjemno prav mi je prišla mešanica začimb, ki mi jih je prijateljica prinesla iz Turčije, sploh pa sem se zabavala s kvinojo, ki je eno mojih najljubših žit. Nanjo so me med mojimi obiski navadili Kanadčani, ki so me razsvetlili, da je dobro mašilo v juhah, solatah, nadevih in drugih jedeh, kjer bi običajno čarali z rižem.

Paprike so bile okusne in zadeve so se razpasle v take dimenzije, da sem jih konzumirala še naslednji dan v službi. In vse skupaj samo potrjuje mojo tezo, da potovanja – pa četudi zgolj kulinarična – brezpogojno koristijo.

Za 4 osebe potrebujemo:

4 velike rdeče/rumene/zelene/oranžne paprike

250 g kvinoje

pol čebule ali pora

strok česna

gorčična semena

15 dkg mladega kozjega sira

1 jajce

1 bučko

1 jajčevec

sol, poper

peteršilj

baziliko

mleto papriko

olivno olje

500 g tofuja

Tofu zrežemo na osem rezin in jih vsaj eno uro mariniramo v mešanici olivnega olja, soli, popra, mlete paprike, bazilike in peteršilja.

V kozici na olivnem olju prepražimo čebulo, česen in gorčična semena. Dodamo na kocke narezano bučko in jajčevec ter solimo in popramo. Nato pridamo predhodno dobro sprano kvinojo in zalijemo s 500 ml vode. Kuhamo, da izpari skoraj vsa voda. Dodamo sir, jajce, peteršilj in baziliko.

Paprikam odstranimo vrh s pecljem in očistimo notranjost. Skoraj do konca jih napolnimo s kvinojino mešanico in denemo v pekač.

Rezine tofuja prav tako preselimo v pekač in oboje s paprikami pečemo na 180 stopinjah Celzija pol ure.

Pole(n)tna pica

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

Pikpiknik

Dan državnosti smo, tako kot to tradicionalno za svoj največji manifest patriotizma počno Američani na 4. julija, zabeležili s piknikom. Dogovorjeno je bilo, da vsak prispeva nekaj užitnega, seveda pa smo se vsi držali tudi nenapisanega pravila: prinesimo čim več, za vsak slučaj, da ne bomo lačni.

Seveda nismo bili.

Še danes ne.

Moj prispevek je bil temu primerno zajeten. Obdelala sem predvsem sladice in priloge.

Za začetek sem se lotila tehle korejskih palačink od gospodične Kitchen Wench, ampak jasna stvar mi niso povsem uspele. Toliko o doslednem sledenju receptu. Naslednjič ravnam po svoje, oz. kot me včasih opsujejo moji prijatelji, eksperimentiram. No, tudi tokrat deloma sem; če sem že pri masi nekje zgrešila, sem vsaj zadela pravilno velikost (žepna izdaja).

Na polno sem si dala duška z eksperimentiranjem pri solati iz kumaric, ki sem jo - tako kot marsikaj odličnega - našla pri Heidi na 101 Cookbooks. Zmaga je bila dvojna, tudi zato, ker mi kumarice načeloma sploh niso dobre (in potem jih zmedeno sprejemam, ko mi jih moj dragi ekokmet zastonj tlači v škrnicelj, "boste probali, kako so dobre, pa boste naslednjič povedali, a so ble res"). Solata je bila fantastična. Pa ne vem ali zaradi kumaric ali zaradi kokosa in arašidov.

In potem smo pri poglavju la dolce vita. Vtepla sem si v glavo, da bom pod vsakim pogojem končno malo bolj uporabila svoj dragi zamrzovalnik, zato mi je globoko v srce segla tale ideja o zamrznjenih čokoladno-arašidnih bananah od Back to Her Roots. Zadeva je sila enostavna in požanje salve navdušenja (že med ustvarjanjem) - če seveda imaš palčke za delanje lučk. Jaz jih seveda nisem imela, zato sem se podala na lov za njimi. Neuspešno. Pretaknila sem to in ono trgovino v centru Ljubljane in naletela kvečjemu na zehave prodajalke, ki bi morale uživati nekje na hrvaški rivieri, če bi bilo zadoščeno njihovi pravici, ne pa se ubadati z mojimi tegobami s sladolednimi lučkami. Res trivialno. 

A na srečo obstaja univerzalna vzdihovalnica po imenu twitter, kjer so se mi na moje javkanje prijazno odzvali kar v Ljubljanskih mlekarnah. In mi še v istem dnevu zrihtali celo pahljačo palčk. Respect.

In ker kujemo železo, dokler je vroče, oziroma polnimo frizer, dokler gre, sem zalaufala še mikser. Not sem butnila izvrstne sezonske sestavine za breskvin kvazisladoled po receptu Family Kitchna, in s tem povečala število sladic na ... štiri. Mimogrede, ena od njih je bil tiramisu.

Tako se, za moje pojme, ustrezno proslavi rojstni dan vseh nas. Z odlično hrano (seveda ne samo mojo, da ne bo pomote), izbrano družbo, brezkončnim tokom pogovorov, svečkami na ograji in zaobljubami za čim prejšnjo ponovitev. Takrat brez nepovabljenih gostov - komarjev.

Just do it

Solatni semafor

Sodelavka mi je rekla: Just do it!

So I did. A big salad.

No, ona najbrž ni imela v mislih džumbusa iz zelene solate, melancan, bučk, pinjol, paprike, paradižnika in kozjega sira (vse eko! - razen pinjol), ampak kaj ko tale slogan tako lepo paše na različna področja ...

Sob(i)otno

(Katoliški) verniki gredo ob nedeljah k maši. Jaz grem ob sobotah na tržnico. Biotržnico.

Ta moja ekoblaznost traja že dovolj časa, da so si me ekokmetje zapomnili. Kramljati z njimi o tem starodavnem žitu in oni arhaični sorti jabolk je prvovrstni užitek, zastonj univerza pridelave izpred domačega praga, ki med nas meščane redkeje zaide. Morda me zato tako navduši in prevzame, ker je pred mano nekaj, kar lahko opišem zgolj na videz, ne pa pot do njega. Če pa so kmetje slučajno kdaj na mute, govori namesto njih njihov pridelek: paradižniki, paprike, rumene bučke, zelene bučke, melancane, čebula, por, ringlo, kruh, marelice, fige, rdečestebelna blitva in solata, če naštejem samo tiste, ki so danes najglasneje klicali moje ime.

Sledi kofetkanje. Oziroma gašenje žeje in notranjega izgorevanja. Danes sem bila še posebej učinkovita, ker sem že ob desetih sedela v senčki, cuzajoč ledeni čaj z ledom in beroč Sobotno prilogo, poleg pa dva polna žaklja sadno-zelenjavnega plena. Neprekosljiva idila.

In potem kosilo. Kot sem se pridušala že neštetokrat, omejen manevrski prostor preprečuje večje kulinarične posege, zato je bila danes na meniju solata s figami in kozjim sirom ...

... in polenta z mojo verzijo peperonate.

Jebiga. Ni razkošje. Je pa dovolj, da sem srečna. Za to pa so rituali, kajne?