Dober tek. In vse najboljše.

Takole, še tale patriotski prigrizek stisnem ...

... potem pa proslavit famozno 20-letnico. Če se samo spomnim svoje, bo enkratno, odbito in dooolgo ...
Vse najboljše, Slovenija!

Po zelen(in)em navdihu

Hvala Baziliki za današnjo inspiracijo:

Juha sicer ni zelenina, tako kot njihova, je pa prav gotovo zelena. Dodaten gušt pa je v zdrobljenih popečenih arašidih.

Sveže

Še smo živi, brez skrbi, tako zelo živi, da migamo zunaj naših meja ...

Ampak naj vam predstavim svojo novo obsesijo:

Družbena neodgovornost

Tako je, popadla me je nerazumljiva želja po gojenju rastlin, natančneje zelišč oz. začimb. Kdor me pozna, ve, da skrbi za zelenje ne bi ravno uvrstila v svoj CV, ker rože razlikujem le po barvi in še celo kaktus obupa nad mano. Tako da morda malce neodgovorno, ampak dejansko sem na balkonu ustvarila pravcati dišeči rastlinjak. Sveža zelišča sicer obožujem že od nekdaj, glavno brco pa je najbrž dal obisk Majerije pred slabim mesecem dni, kjer se skorajda utapljajo v njih.

In tako nastajajo takšne hipne zadevščine, kot je omleta s popečeno kolerabico, posuta z baziliko in timijanom ...

Pa še nove krožnike imam! A je lahko še kako boljše?

... ali pa nekaj zahtevnejšega, kot je tale zelenjavna pita.

Tudi te neskončno obožujem. Za testo sem vzela:

250 g črne moke
1 žlico pecilnega
1 jajce
100g (?) sladke smetane (ker nisem imela sira ... )
3 žlice sojinega mleka
3 žlice olivnega olja
pol žličke soli

za filungo pa:
bučke
kolerabo
česen (da da, izjemoma ... ampak mlad česen mi celo sede)
čebulo
brokoli
sveža zelišča (!)
(spet) sladko smetano

Zmešala sem maso za testo, postavila v hladilnik, vmes prepražila zelenjavo, zasula s svežo meto, pehtranom, baziliko in timijanom, razvaljala testo, ga prestavila v volančkast pekač, napolnila z zelenjavo in porinila v pečico za dobre pol urice na 180 stopinjah. In poleg odličnega kosila dobila še novo zalogo za zamrzovalnik.

Kao Jamie

Na Tastespottingu se je znašel blogerski zapis, da je letošnja TED nagrada pripadla Jamie Oliverju za vse njegove zasluge za izboljševanje prehrane angleške mladeži. Matr, tale Jamie pa zna, sem si rekla, zato sem se lotila nečesa a la on. No ja, skoraj.

Pogled skozi okno (kljub vztrajno kopnečemu snegu) mi je vzbudi nostalgijo po toplih krajih in njihovi kulinariki in kaj bolje označuje Azijo kot riž. Pa stir fry. Tako sem skorajda po receptu skuhala to super žitarico, za zraven pa namešala nekaj kock tofuja, brokoli, še zadnje letošnje paprike (vsaj tako trdi kmetica s tržnice), korenje, pistacije (zmlete z Jamievim mlinčkom!), kajenski poper, galangal, teriyaki omako, kardamom (ahhh, Azija) et voila ... kao Jamie (ali samo što nije) na moji mizi. In če bo sreča, niti snega kmalu ne bo več.