Kosilo zAnjo

Menda je ena od stvari, ki jih mora človek nujno doživeti - torej s seznama bucket list - to, da ti nekdo skuha kosilo.

Zato sem ga.

Špargljeva juha, potem pa kari iz jajčevcev.

Zanjo. Za Anjo. Z Anjo.

Good. Bye.

Ready, steady, go. Skoraj. 

Čez teden in pol začenjam neko novo poglavje svojega življenja, zato je bilo treba tega zaključiti v stilu. Za začetek (in samo zame) sem si omisila tole juho iz divjih špargljev in blitve ...

... nato pa se lotila brkljanja po kuhinji (aka praznenje zalog) tudi za gušt drugih. Prva žrtev je bil "kruh" iz koruzne in bele (čeprav bi morala biti pirina - jebiga) moke, čemažnega pesta in bučnih semen. Za pomakanje v namaz humus in še enega iz grškega jogurta in tahinijeve paste.

Vmes je bilo še cel kup drugih drobnarij za popikat, za konec pa dve sladki pogruntavščini: puding iz pirinega zdroba in čokolade ...

Ja, kriza je bila tudi s servirnimi posodicami, zato sem posegla kar po izpraznjenih marmeladnih kozarčkih ...

 

 ... in ladhu: indijska "stisnjenka" iz čičerikine moke, masla, praženih lešnikov in sladkorja v prahu.

 Bilo je tako good - ne samo hrana - da je šlo zelo pridno vse bye.

Špargljevo vino

Glede na vizualni pribitek v moji kuhinji - I love to cook with wine, sometimes I even put it in the food - je bila danes izbira kosila jasna:

Detox deluxe!

kvinoja s porom, šparglji, sirom in belim vinom. Predvidevam, da očiščevalne sposobnosti špargljev preženejo neljube lastnosti predoziranja z alkoholom, kajne?

Nedeljski ostanki

Leftovers are good. Ostanki so dobri. Odlični. Včasih celo boljši kot originalna izvedba oziroma količina. In to velja tako za hrano kot za teden.

Dokončala sem knjigo, končno pospravila špajzo tako, kot se zagre, in dokrajčila še dolgove s kulinarične plati. Za kosilo sem si tako samo pogrela miks včerajšnjega razvajanja po mehiško: guacamole, refried beans (s čedarjem, om nom nom!!) in tortilja miks, vse homemeade. Ker nimam tortilj, sem pridala ostanek kuskusa in si z glažem belega predstavljala, da namesto zvokov prenosa formule ena slišim mariače in njihove ropotuljice.

Za večerjo sem prav tako postrgala, kar je še ostalo okusnega v mojem hladilniku: špinačo, jagode, pinjole in kozji sir. Edinstvena spomladanska kombinacija, ki se je nikoli ne naveličam.

Kaj ostane, ko poidejo ostanki?

Zadnji pozdravi

OK, hočeš nočeš se sezona špargljev počasi, a vztrajno poslavlja. Bom pač spet čakala leto dni, da doživim svoj overdose teh užitnih zelenih poganjkov. A nič hudega: čas OD-jev z drugimi substancami je tik za vogalom ...

Eden izmed zadnjih poklonov špargljem je bil torej danes, ko sem starša spet pretentala z nemesnim kosilom (he he he). Recepti so bili prav za prav spet kar veganski, ampak okej, če uporabljaš pečico, brez sira res ne gre. Tako smo bili malo bogokletni in si privoščili špargljevo-koprivno juho (v katero je tudi padel kakšen kos sira, ups) in špargljevo-špinačno-porovo pito. Slednja je bila še bolj kot zaradi špargljev vrhunska zaradi ajdovega testa in homemade premaza iz roštiljane cvetače, da o prijateljevanju s tramincem ne zgubljamo besed ...

Šgarhglji! GHmelj!

Obožujem svoje hgoriške frende. Ne samo zato, ker so ultra fejst družba, poznajo vse skrite kotičke svojega okoliša (kdo bi si mislil, da v Predmeji tako piha?) in sredi zime prinašajo cele gajbe domačih kakijev, pač pa tudi zato, ker strpno prenašajo moja čedalje pogostejša romanja na ta konec kokoške, čim se začne toplejše vreme. 

In zato jim niti slučajno ne gre zameriti, če se - četudi pritajeno - nasmihajo mojim spodletelim poskusom gazenja po robidah (naslednjič res pridem v gojzarjih, ampak res!) med nabiranjem divjih špargljev in hmelja. Kot nalašč je Dario Cortese ravno v tej številki Odprte kuhinje nedeljske kulinarične tiskane priloge objavil cel tribute temu zelenju, sicer pa na netu mrgoli receptov z variaciami na to spomladansko temo. Tako kot špargljev in hmelja na Goriškem.