Roštilj brez čevapov

Tisto, kar sem lani še najbolj pogrešala v Vancouvru, se je tokrat pojavilo že takoj ob mojem povratku v predrago mi domovino. In to v veliki meri.

Roštilj.

Roštilj, roštilj, roštilj!

T-bone, pljučna, biftek, šparglji in polenta. Ah!

Na en takle pošten žar - čeprav se kar bolje sliši, ko rečemo roštilj, a ne?! - sem čakala (pre)dolgo. A glede na pokonzumirano se je hudimano splačalo.

Olimpijada špargljeve juhe

Za predjed smo si omislili špargljevo juho, ker je za moje pojme ta hip ni boljše zelenjave. Pol zelenih štrcljev je bilo bio pridelave iz Slovenije, pol pa kupi enega - dobiš dva iz avstrijske Bille.

Pri meni pač ne gre brez polente. Trik? Skuhaš, zliješ na leseno desko, počakaš, da se ohladi in nekoliko utrdi, potem pa:

a) razkockaš in vržeš na žar

b) posuješ z vsem živim (paradižnik, bazilika, parmezan ... ), razkockaš in vržeš na žar

c) razrežeš na trakove in ješ kot polentine štangice

d) odlomiš abstraktno obliko

e) kar koli drugega

Zraven paše rose. Zelo.

Da ne bi kdo slučajno prehitro preizkusil pite ...

In nato poglavje save the best for last: apple custard pie iz moje omiljene kuharice Moosewood. Razmerje med vloženim trudom in okusnostjo je v tem primeru obratnosorazmerna, čas priprave in konzumacije pa ne: tako hitro, kot sem jo spravila skupaj, je nato tudi izginila.

Kdo sploh še potrebuje čevape?

The annual feast.

Hja. Obožujem frej sobote. In našo standardno predbožično basanje večerjanje. 

Tokrat se mi je totalno zaluštalo receptov iz knjige Jamieja Oliverja. Še posebej zato, ker je bilo v receptih veliko sezonskih sestavin: buč takih in onakih ...

... sladkega krompirja in zelene ...

... korenja, redkvic, rozin (ok, te so v hladilniku v sezoni celo leto) ...

... jabolk. Poleg tega sem lahko potrgala še tiste zadnje listke mete in peteršilja z balkona (no, zdaj kar s hodnika) ...

... končno sem lahko porabila še rižev papir ...

... in nastalo je nekaj čudovitih solat ...

... rižot in spomladanskih zavitkov.

Jap, super je bilo!

Zum Wohl, ja!

Nekaj hudo nesrečnega bi se moralo zgoditi z menoj, da bi sama od sebe jedla klobase. Pečenic res nikdar nisem jedla, nato sem morala svoje navaditi, da mi tudi krvavice ne dišijo več, kranjskim klobasam sem prišla blizu samo službeno (dejansko - mislim, da sem celo dvakrat pisala o festivalu tega slovenskega totema) ... skratka, klobase, klobasice, hrenovke, salame in podobne (suho)mesnate ptirikline enostavno niso moja stvar.

Dokler pač ...

... človek ne gre bolj detajlno na Bavarsko oz. v Regensburg!

Prav za prav gre za čisto etnologijo, saj je v tem mestecu ob Donavi baje najstarejša wurstl-džinica na svetu, Wurstkuchl, kjer cevasto slast cmarijo že več kot 500 let. Filunga je povsem sveža, ker začnejo vsebino obdelovati vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah v mesariji čez cesto, zaradi neznanske gužve pa vse klobasice pečejo sproti.

Vorsicht!

Dan za dnem, uro za uro, gostija za gostijo ...

Bavarski profesionalci

Najprej sem seveda protestirala, da nikakor ne bom zmazala vseh šestih - lepo vas prosim, z nule na šest?! - ampak potem, ko sem jih kos za kosom pomakala v njihov božanski domači sladkasti zenf, zraven pa grlo splakovala z domačim rabarbarinim sokom, sem povsem kapitulirala. Naj se sliši kičasto, ampak prav zares se čuti ta svežina, kvaliteta mesa in vložen trud. Kapo dol.

Pa da ne bo kdo mislil, da po tem razodetju ni bilo prostora še za kaj drugega. Kot da se ne poznamo. Sicer ne čisto takoj, ampak brez skrbi, vsak večer smo si privoščili še dovršeno dozo tistega drugega, česar Bavarci (poleg piva) še obvladajo:

Jabolčni štrudl z vanilijevo omako

Ob tem lahko rečem le še: zum Wohl!

Viktor(j)i

Ker so bili sinoči viktorji, danes pa pričakovani overdose cukra, je bilo seveda treba sodelovati s takšnimi razmerami. Zato sem se odločila za skorajda povsem nemastno jabolčno pito - da bomo s prijatelji(cami) pred TV-jem solidarne s suhicami na štiklih in v nekaj krpicah blaga na oni strani ekrana.

(Hahaha.)

Neslano šalo na stran, čisto zares je bilo putra za vzorec, naribala sem ga le po že ready-to-bake piti. Pa tudi jajc ni bilo v receptu, tako da je pita kar naenkrat postala še skoraj veganska.

 Zraven bi sicer pasal sladoled, ampak žal se nisem še navadila na zmrzovalnik.

Naslednjič bo boljše. (Ali pa to velja za viktorje?)

Moj televizijski spored

Doma nimam televizije. Nikoli je nisem gledala kot mašilo prostega časa; za to smo pri nas od nekdaj zlorabljali radio. Za vse, kar moram vedeti, imam na voljo internet. In sosede.

Ampak od izpred nekaj tednov je v ospredju druga poanta: kaj ti bo televizija, če imaš pečico?

Če me ni zasužnjila TV, me je torej pečica. Z goro koncentracije lahko strmim v čudeže, ki se odvijajo pred menoj v karanteni s tam nekje približno 180 stopinjami Celzija: kako se napihuje biskvit, kako rjavijo robovi, kako se razleza sir, kako pokajo skorjice. Iz zamaknjenosti me strezne šele vroče steklo, ob katerega prej ali slej zaradi trapaste posrkanosti v dogajanje butnem z nosom.

Tokrat so bili na sporedu mafini. Takšni ta pravi za začetek dneva. Čeprav sem jih napovedala že zvečer (hej, poceni tok je le poceni tok), so prišli na vrsto šele naslednjega dne.

Za razliko od televizije se program prilagaja meni in ne obratno. In če se mi slučajno zahoče še, ne potrebujem niti daljinca, da se mi želja izpolni.

Pecivo zate

Edini nedeljski časnik Nedelo vam zadnji dan v tednu lepša že 15 let. Za praznovanje jubileja pa so se na uredništvu Odprte kuhinje odločili, da imamo namesto velikih besed raje majhna dejanja: z akcijo Pecivo zate bomo za materinske domove, varne hiše, zatočišča, krizne centre in podobne ustanove napekli prazničnega peciva. Do konca oktobra bomo obdarili čim več organizacij, ob izteku akcije pa bomo našim zvestim naročnikom podarili knjižico vseh receptov. K sodelovanju pa ste vabljeni tudi vi, dragi bralci in ostali simpatizerji Odprte kuhinje!

Prvo pecivo smo podarili že to sredo, in sicer se je s štirimi škatlami piškotov posladkalo devet mam z otroki Materinskega doma Ljubljana - tudi z mojim skromnim prispevkom: krhkimi piškoti iz jabolk in korenčka. Zakaj? Ker za srečo, sploh dišečo, ne potrebujemo eksotičnih sestavin in zapletenih postopkov, pač pa tisto, kar nam narava trenutno sama ponuja: korenje in jabolka. Tile krhki piškotki zato niso zapleteni ne po vsebini ne po pripravi, težko pa se jim bo upreti …

Kot rečeno, pa lahko k razveseljevanju prispevate tudi vi. Kdor želi, lahko pripravi škatlo (ali več) domačega peciva, priloži recept, po možnosti še fotografijo, nekaj misli o razlogih za izbiro prav tega peciva ter po želji še spodbudne besede za obdarovance. Peciva bomo prejemnikom sproti dostavljali, sprejemamo pa jih na sedežu uredništva na Dunajski 5 v Ljubljani. Z neljubljanskimi bralci se bomo dogovorili individualno, sicer pa naj bo naša akcija le povod, da ne tako zelo srečne v vaši okolici obdarite kar sami – žal je naslovnikov vse preveč.

Več informacij na elektronskem naslovu ok@delo.si.