Sobotno solatno

God I love salads. Especially after a monster dinner party.

Zložim sveže nakupljena živila z (ob)rednega obiska tržnice (kdo bi si mislil, da imamo pri nas tudi pražarno?) tja, kamor spadajo. Vmes, ko čakam, da se mi skuhajo testenine, opere en stroj perila, ta drugi pa posuši na terasi (juhej za pomladansko sonce!), vržem v svojo skledo de luxe regrat, radič, nalistan kozji sir, čičeriko (jah, seveda, spet sem je skuhala za cel blok), žafran, gorčico s celimi semeni (a obstaja kaj takega kot blazna afiniteta do gorčičnih semen?), aceto balsamico in olivno olje, za katerega si želim, da bi bilo bučno (but you can't have it all) ... in vmes Queeni zajodlajo svojo Bohemian Rhapsody ... in stoično ugotovim, da sem spet uporabila preveč oklepajev v enem odstavku.
Ampak solat pa ni nikoli preveč.

Nedelja kot vsaka

Rada imam nedelje. To so dnevi za obisk staršev in družinska kosila in naši pogovori konec tedna se vrtijo nekako takole:

Jaz: "Živjo! Kaj bo v nedeljo za kosilo?"

Roditelji: "Ne vem, kar boš skuhala!"

Ahhh. Stavek, ki bi si ga želela slišati vsak dan.

In kot moja vsakodnevna kuha tudi tale ni v liniji z rutino. Prejšnji vikend je mama ustvarila govejo juho, kar se je po mojem zadnjič zgodilo še kasneje kot njeno zgrešeno obdobje trajne.

Tokrat smo si dali duška s korenčkovo-krompirjevo juho, tuninimi steaki, rižem s pinjolami in brusnicami ter regratom s parmezanom (tisti z ignoranco do holesterola so ga zabiberili še s popečenim pršutom in trdo kuhanim jajcem). In za piko na i vrhunsko belo vino, darilo iz Avstrije.

V tolažbo: za sladico ni bilo nič spektakularnega. Ampak kdo ve, kaj se bo dogajalo naslednji vikend ...