Hladna sprememba

Prvotni plan je bil, da na žaru obrnemo Kodiline zrezke.

Ampak potem se je zgodilo tistih (feels like) 45 stopinj Celzija, pa ...

... smo se zasukali v presno smer in pohrustali ustvarili te čudovite presno-veganske polnjene paradižnike. Kumare, indijski oreški, sveže začimbe - kako ne bi mogla oboževati te vročine, ki spodbuja take kul recepte?!

Pole(n)tna pica

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

Lepo je imeti rolex

Februarja 2008 sem bila v Ugandi in tam sem si privošila veliko rolexov. Pa ne tistih okoli roke, ampak tistih v roki - gre namreč za priljubljen ulični prigrizek iz omlete, paradižnika, zelja, čebule in paprik, vse skupaj zavito v svež čapati. Ugandska hrana mi sicer ni ravno dišala (katogo ves dan, vsak dan? ne, hvala), zato je bila ta popestritev več kot dobrodošla. Danes sem se odločila, da sprovedem en slovenski rolex.

Skorajda prepričana sem, da so nam v Ugandi not poturili še avokado, ampak to prav za prav nima veze, ker ga v svoji različici tako ali tako nisem imela. Je bilo pa skorajda vse ostalo plus še kaj dodatnega, lokalnega: na tortiljo sem naflikala omleto iz dveh jajc, cuketke, paradajz, mocarelo in svežo baziliko, vse skupaj pa pokapala z olivcem. Upam si trditi, da je bila huda konkurenca Frksu na Kongresnem trgu!

Nedeljski ostanki

Leftovers are good. Ostanki so dobri. Odlični. Včasih celo boljši kot originalna izvedba oziroma količina. In to velja tako za hrano kot za teden.

Dokončala sem knjigo, končno pospravila špajzo tako, kot se zagre, in dokrajčila še dolgove s kulinarične plati. Za kosilo sem si tako samo pogrela miks včerajšnjega razvajanja po mehiško: guacamole, refried beans (s čedarjem, om nom nom!!) in tortilja miks, vse homemeade. Ker nimam tortilj, sem pridala ostanek kuskusa in si z glažem belega predstavljala, da namesto zvokov prenosa formule ena slišim mariače in njihove ropotuljice.

Za večerjo sem prav tako postrgala, kar je še ostalo okusnega v mojem hladilniku: špinačo, jagode, pinjole in kozji sir. Edinstvena spomladanska kombinacija, ki se je nikoli ne naveličam.

Kaj ostane, ko poidejo ostanki?

Koromač moj (ne)ljubi

S koromačem si nisem čisto na jasnem, pri čem sva. Vsakič, ko ga uzrem na tržnici, me prešine, uh, to mora nujno pristati v moji vrečki! Cel kup vitaminov pa uporabnosti vsebuje, lepo se poda k ribam, pobraten je s pečico ...

In potem se znajdem pred štedilnikom, tuhtajoča, kaj hudiča naj počnem s to recimo da gomoljno zelenjavico. Spečem? Skuham? Pojem v solati? A mi je sploh všeč okus?

Še dobro, da obstaja Tastespotting, ki me vedno znova spasi - kot tokrat s čudovito koromačevo paštico. Namesto klobase sem poturila not tofu, oliv ni bilo, tiste posebne vrste sira in parmezana tudi ne, je bila pa zato odlična paradižnikova omaka iz DM in bioskuta.

In vedno znova se opomnim, da mi je koromač v bistvu všeč.

Secret ingredient

Zadnji obisk Bleda (ki je bil sicer že na repu prejšnjega leta) je bil precej klišejski: ekskurzija s prijatelji tujci, pavšalni sprehod okoli jezera, divljenje nad oh in ah veličastnim gradom in ljubkim otočkom s cerkvico, hipersocializem in neprijazna postrežba v the kavarni s kremšnitami (do katerih niti nismo prišli, ampak o tem se bom razpisala v knjigi pritožb) ...

In potem nekaj nerutinskega: kosilo v mehiški restavraciji. Kjer sem jedla nekaj povsem nemehiškega in bila navdušena. Pa ne zato, pač pa zaradi ene odločilne sestavine: dimljenega sira.

Ne vem sicer, zakaj se tega nisem spomnila že sama, ampak dimljen sir namesto običajnega v zelenjavni rižoti se mi je zdela revolucionarna ideja. Tako spektakularna, da sem jo seveda morala kopirati sama. 

No, jaz sem sicer namesto riža uporabila kvinojo in not namesto gore zelenjave (ker je hladilnik pač še vedno precej osiromašen) natresla tofu, šitake, koruzo in pelate iz konzerve, ampak dimljen sir je pa bil!

In bilo je tako dobro, da sem že skoraj zbrisala spomin na osorne blejske kelnarce ...

Izlet v Indijo

Žal zaenkrat samo na krožniku. Čeprav morda kaj kmalu tudi iz prve roke ...

No, ampak tokrat tudi iz roke - dobesedno. Z izobiljem blitve je treba pač nekaj postoriti, in kaj drugega kot en tak lep okrogel ploščat flatbread oz. roti?

Do sem vse super, še celo garam masalo sem nekako sama sčarala skupaj (klinčki, kukrkuma, kajenc ... ). Potem pa neizogibna dilema: kaj postreči k tem finim ploščkom? I, nek curry, vendar! Odločila sem se za takega s paradižniki in lečo, ampak tu je prišlo do hudih alternacij: namesto črnih fižolčkov sem imela zeleno lečo, namesto rdečega fižola vijoličastega stročjega, chanadala sploh nimam, kumino imam tudi zgolj mleto, o makhani masala lahko samo sanjam ...

Sem pač uporabila, kar je bilo na razpolago. In povem vam, bilo je oh in sploh nadvse okusno. Bomo še delali. Seveda pa upam na avtohtono izkušnjo ...

Garlic chard roti & pseudo lentils in creamy tomato sauce