Travel.

Družinski izlet se je zadnjič spreobrnil v pravo kulinarično potovanje, saj je teta poleg običajnih (torej mesnih) pripravila tudi sojine polnjene paprike. In bile so odlične, tako da sem se odločila, da moram tudi jaz postoriti nekaj v tej smeri. Seveda ne brez eksperimentiranja.

Pri svojem najljubšem ekokmetu sem si nagrebla paprik (in v eni od njih zopet našla črva, juhej za nešpricane pridelke!) in ostale zelenjave ter se doma zakopala v delo. Izjemno prav mi je prišla mešanica začimb, ki mi jih je prijateljica prinesla iz Turčije, sploh pa sem se zabavala s kvinojo, ki je eno mojih najljubših žit. Nanjo so me med mojimi obiski navadili Kanadčani, ki so me razsvetlili, da je dobro mašilo v juhah, solatah, nadevih in drugih jedeh, kjer bi običajno čarali z rižem.

Paprike so bile okusne in zadeve so se razpasle v take dimenzije, da sem jih konzumirala še naslednji dan v službi. In vse skupaj samo potrjuje mojo tezo, da potovanja – pa četudi zgolj kulinarična – brezpogojno koristijo.

Za 4 osebe potrebujemo:

4 velike rdeče/rumene/zelene/oranžne paprike

250 g kvinoje

pol čebule ali pora

strok česna

gorčična semena

15 dkg mladega kozjega sira

1 jajce

1 bučko

1 jajčevec

sol, poper

peteršilj

baziliko

mleto papriko

olivno olje

500 g tofuja

Tofu zrežemo na osem rezin in jih vsaj eno uro mariniramo v mešanici olivnega olja, soli, popra, mlete paprike, bazilike in peteršilja.

V kozici na olivnem olju prepražimo čebulo, česen in gorčična semena. Dodamo na kocke narezano bučko in jajčevec ter solimo in popramo. Nato pridamo predhodno dobro sprano kvinojo in zalijemo s 500 ml vode. Kuhamo, da izpari skoraj vsa voda. Dodamo sir, jajce, peteršilj in baziliko.

Paprikam odstranimo vrh s pecljem in očistimo notranjost. Skoraj do konca jih napolnimo s kvinojino mešanico in denemo v pekač.

Rezine tofuja prav tako preselimo v pekač in oboje s paprikami pečemo na 180 stopinjah Celzija pol ure.

Pole(n)tna pica

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

Nedeljski ostanki

Leftovers are good. Ostanki so dobri. Odlični. Včasih celo boljši kot originalna izvedba oziroma količina. In to velja tako za hrano kot za teden.

Dokončala sem knjigo, končno pospravila špajzo tako, kot se zagre, in dokrajčila še dolgove s kulinarične plati. Za kosilo sem si tako samo pogrela miks včerajšnjega razvajanja po mehiško: guacamole, refried beans (s čedarjem, om nom nom!!) in tortilja miks, vse homemeade. Ker nimam tortilj, sem pridala ostanek kuskusa in si z glažem belega predstavljala, da namesto zvokov prenosa formule ena slišim mariače in njihove ropotuljice.

Za večerjo sem prav tako postrgala, kar je še ostalo okusnega v mojem hladilniku: špinačo, jagode, pinjole in kozji sir. Edinstvena spomladanska kombinacija, ki se je nikoli ne naveličam.

Kaj ostane, ko poidejo ostanki?

Čili za chilly vreme

V takem dnevu se prileže en takle zelenjavni čili ... No ja, izostreno oko bo zlahka opazilo, da je (tudi tokrat, da da) pri izvedbi ponujenega recepta prišlo do precejšnjih modifikacij, ampak za moje pojme je to še vedno čili. Sploh v takem chilly vremenu.

Just do it

Solatni semafor

Sodelavka mi je rekla: Just do it!

So I did. A big salad.

No, ona najbrž ni imela v mislih džumbusa iz zelene solate, melancan, bučk, pinjol, paprike, paradižnika in kozjega sira (vse eko! - razen pinjol), ampak kaj ko tale slogan tako lepo paše na različna področja ...

Sob(i)otno

(Katoliški) verniki gredo ob nedeljah k maši. Jaz grem ob sobotah na tržnico. Biotržnico.

Ta moja ekoblaznost traja že dovolj časa, da so si me ekokmetje zapomnili. Kramljati z njimi o tem starodavnem žitu in oni arhaični sorti jabolk je prvovrstni užitek, zastonj univerza pridelave izpred domačega praga, ki med nas meščane redkeje zaide. Morda me zato tako navduši in prevzame, ker je pred mano nekaj, kar lahko opišem zgolj na videz, ne pa pot do njega. Če pa so kmetje slučajno kdaj na mute, govori namesto njih njihov pridelek: paradižniki, paprike, rumene bučke, zelene bučke, melancane, čebula, por, ringlo, kruh, marelice, fige, rdečestebelna blitva in solata, če naštejem samo tiste, ki so danes najglasneje klicali moje ime.

Sledi kofetkanje. Oziroma gašenje žeje in notranjega izgorevanja. Danes sem bila še posebej učinkovita, ker sem že ob desetih sedela v senčki, cuzajoč ledeni čaj z ledom in beroč Sobotno prilogo, poleg pa dva polna žaklja sadno-zelenjavnega plena. Neprekosljiva idila.

In potem kosilo. Kot sem se pridušala že neštetokrat, omejen manevrski prostor preprečuje večje kulinarične posege, zato je bila danes na meniju solata s figami in kozjim sirom ...

... in polenta z mojo verzijo peperonate.

Jebiga. Ni razkošje. Je pa dovolj, da sem srečna. Za to pa so rituali, kajne?