And the beat goes on ...

Podaljšani vikendi so kul. Zelo kul. Ker lahko postorim marsikaj, za kar mi ob običajnih vikendih zmanjka časa (ali volje). Ker lahko dam prat posodo in perilo kadar koli, ker je itak vedno poceni tok (cheapass.press). Ker lahko berem knjigo in ob njej zaspim. Ker budilka ne zvoni ob 6.30 (prav za prav sploh ne zvoni).

Ker imam lahko vsak večer terasažur z žarom.

Iiiiiin ... akcija!

Začeli smo s popečenimi kruhki (bageta) in bučkami. No magic here.

Prej ...

Potem.

Guest star veselega dogodka so bili bio telečji šnicli in kurina fileja, oba troje lepo zmarinirano v miksu iz sladke gorčice, domačih svežih zelišč, olivca, soli, kajenca in - albanskega konjaka! Malce sem ga kanila not, pa da vidimo oz. okusimo. Bilo je dobro sprejeto, tako da bomo še ponovili.

In potem za konec ...

Kaj neki je ta misteriozna brotajoča zadevščina? Izkaže se, da nekaj precej odličnega: pokuhane hruške z limonino omako in sladko ricotto (brez italijanskega pridiha ne gre). Zgodi pa se takole:

Razpoloviš in izkoščičiš hruške, preliješ s sveže stisnjenim limoninom sokom. Postaviš v ponev, pridaž naribano limonino lupino, cimetovo paličico in 300 ml jabolčnega soka - ali pač razrednčenega metinega sirupa v mojem primeru. Kuhaš hruške do mehkega (enih 10 minut), pobereš več hruške in juhico pokuhaš še kakšnih 10 minut, da večina tekočine povre. Poliješ po hruškah. Zraven dodaš miks iz 200 g sirarske skute (nefancy sopomenka ricotte), cimeta, javorjevega sirupa in limone, po navdihu aranžiraš z lističi mete in postrežeš.

Barve so grozne, vsebina vse prej kot to

Edini greh današnjega še enega supervečera: zmanjkalo mi je rdečega vina!

Naj stvari so tri

Ja, že davno smo preposlušali, da so naj stvari tri, in to mnogokrat drži. Recimo trije prosti dnevi (ki niso nujno dela povsem prosti). Ali pa tri urice spontanega žurčiča. Ali pa trije krasni obedi, zaključujoč s slivovo pito.

Tokratna sladica je kombinacija dveh receptov, ki celo niso spletni, in lastne produkcije. Takole gre:

Najprej sem izkoščičila slive, jih prelila z ličijevim likerjem (lahko bi tudi s čim drugim, ampak tole se mi je zdelo najbolj aman taman) in postavila na hladno za kakšno urico.

Ko je prišel pravi čas, sem zmiksala 2/3 skodelice moke (pol bele, pol polnozrnate), pecilni (malo od oka) in strte karadmomove stroke. Zdelo se mi je, da bi aroma močno pasala zraven. Nato sem zžvrkljala not 1 skodelico sojinega mleka (ker spet nisem imela dovolj kravjega), šilce vanilijeve esence, javorjev sirup in dve jajci. Morda bi bilo bolje, če bi vmešala samo beljake, ampak se mi ni dalo ločevati. In še: recepta sicer kličeta po sladkorju, ampak se mi je zdel že liker dovolj sladek, javorjev sirup mi je pa blazno všeč. če že moram z nečim sladiti.

In nato sem v pekač stresla pijane slive, po njih pa zlila testo. Pekla sem na 195 stopinjah kakšne pol urice, dokler se zadeva ni solidno strdila.

Ohlajeno pito sem postregla s skuto, ker ta menda blazno paše zraven.

Všeč mi je, da je zadeva precej bio (kar je postala oznaka za vse nestandardno cukrano), pa kljub temu (oz. prav zato v mojem besednjaku) izvrstna. Tako zelo, da nas je pet zlahka zmazalo cel pekač. In v tem primeru je bilo naj stvari pet, ker je bil večer res krasen ...

Ljubezen vmes

Meni se neke stvari očitno kar ljubijo. Kot so jagodne palačinke za fruštk.

Štos je v tem, da vse postorim usput: zmešam testo, si skuham kavo, zagrejem ponev, skuham čaj, spečem palačinke, preberem novice, pojem palačinke, odpišem na maile ...

Povod je bila spet sirotka, zato sem v posodo zmetala (o vseh količinah ne vem):
sirotko
2 jajci
vanilijevo aromo
sol
kozjo skuto
kamutovo moko (ki mi je ravno ostala) in črno moko
pecilni (bi še sodo, če bi jo imela)
strok zdrobljenega kardamoma
jagode

In to je to! Za ljubezen je vedno čas, čeprav si superbusy.

Dobro jutro

Eno dobro jutro vsem. Recimo s takšnim jagodnim smoothiejem.

Sčarala sem:
- namočeno laneno seme in sezam
- sirotko
- skuto
- ingver
- banano
- in, jasno, jagode

Je*eš vreme, važno, da so jagode. <3

Male radosti velike sobote

Danes je ena taka sobota, ko ...

... okopam orhidejo. Ko je za vožnjo na biciklu dovolj toplo zgolj s puloverjem. Ko na tržnici predčasno začneš s kosilom s pokušino vseh možnih degustacijskih poklonov. Ko mi ena od slatnih branjevk podari hren. Ko na sončni preprogi pijem čaj in berem Sobotno prilogo v najljubšem lokalu, hedonistično zleknjena na ogromne rjave blazine, s prekrižanimi nogami, ki počivajo dvignjene na kamnitem sedežu pred menoj. Ko kupim rože za babico in njen nasmeh prekrije rumeno-bele stene njene sobe v domu.

Ena taka velika sobota, bi se lahko reklo.

Pa tudi ena taka sobota, ko se mi da delati torteline oz. pieroge. 

Testo sem zmetala skupaj že sinoči - 2 skodelici moke, jajce, sol, voda in 2 žlici kisle smetane - in glede na brzino, s katero sem opravila ta del recepta, sem lahkomiselno predvidevala, da bo v tej smeri šel še preostanek šihta. Zelo narobe. Je kar trajalo, da sem na olju prepražila por in dodala nasekljano špinačo, vse začinila in ohladila, predvsem pa razvaljala (sicer super gibčno) testo in izrezala kroge. Še bolj sem se namatrala, da sem jih enakomerno napolnila in lično zlepila (kar mi seveda sploh ni v celoti uspelo), potem pa skuhala v kropu in popekla na olivcu.

Skutno-špinačni pierogi s kislo smetano in drobnjakom

Resda niso zgledali tako lepo kot na receptu za navdih, a grem stavit, da so bili prav gotovo enako slastni.

Testo je navrglo kakšnih 25+ pierogov, ki sem jih (nekuhane) potisnila v skrinjo za težke čase. Ostalo mi je tudi še nekaj skutinega nadeva, ki pa sem se ga zvito znebila.

To so male radosti moje velike sobote. Pa vesele praznike!

New York, New York

Start spreading the news, I'm leaving today

I want to be a part of it, New York, New York

These vagabond shoes are longing to stray

Right through the very heart of it, New York, New York

(Frank Sinatra: New York)

New York. Dve besedi, eno mesto, neskončno možnosti. Tretji obisk. Ena ocena: fantastično.

Da bi fantastičnost ohranila tudi na tej strani Atlantskega oceana, sem si pričarala Big Apple kar na domači mizi: z New York cheesecake. Newyorčani sicer po mojih opažanjih radi jedo še kaj drugega (prav za prav najraje nekaj neameriškega, če sodim po številu sušiđinic, falafel placov in pasta mek), ampak glede na količino prostega časa, suhljatost denarnice in številčnost družbe je bil to najboljši približek.

New York (cheesecake), I love you

Tokratni originalni recept zahteva kilogram cream cheesa a la Philadelphia. Ampak. Čim bolj no waste navdahnjena, kot sem (po prebrani knjigi Colina Beavana No Impact Man še bolj), se mi je šest paketkov mazljivega sira upiralo. Dejansko. Videla sem samo kup nepotrebne plastike, ki jo bom po nekaj sekundah odvrgla. Zato se mi je zdelo bolj smiselno, da kupim kilsko embalažo, kar pa se je izkazalo za misijo nemogoče, saj sirčka v takšni količini pri nas ni naprodaj (vsaj da bi jaz vedela). Jebiga. 

Namesto tega sem vzela kilo skute (pa še nepasirane, ker ni bilo v tistem najslabšemboljšem sosedu niti ene pasirane), zato se moj prilagojeni recept glasi takole: 

Za testo:

šteka Leibnitz keksov

cimet

5 žlic masla

Za filungo:

1 kg nepasirane skute

sladkor po okusu (kolikor se ga strese v miks)

1 mala sladka smetana

4 jajca

1 lonček kisle smetane

1 žlica vanilijeve esence

1/4 skodelice moke (moj aje bila črna tip 1100)

limonina lupinica

Napotki:

Zdrobimo piškote s cimetom, dodamo stopljeno maslo in natlačimo v reees globok pomaščen pekač.

Zmiksamo skuto, da sliči na pasirano, s sladkorjem. Dodamo sladko smetano in jajca vsako posebej, da se ravno prav zmeša. Dodamo kislo smetano, vanilijo, moko in limono.

Prelijemo piškotno podlago in molimo, da imamo dovolj globok pekač.

Zaštartamo pečico na 175 stopinj in pečemo eno uro. Pustimo v pečici še 5-6 ur ali (v mojem primeru) kar čez noč.

Zjutraj prestavimo v hladilnik, zvečer vzamemo ven, narežemo na asimetrične rezine, odpremo buteljko dobrega vina, povabimo prijatelje in družno zatulimo:

New york, new york ...

I want to wake up in a city that never sleeps ...

If I can make it there, I'll make it anywhere ...

It's up to you, New York, New York!

(ponovno legendarni Frank Sinatra)

Koromač moj (ne)ljubi

S koromačem si nisem čisto na jasnem, pri čem sva. Vsakič, ko ga uzrem na tržnici, me prešine, uh, to mora nujno pristati v moji vrečki! Cel kup vitaminov pa uporabnosti vsebuje, lepo se poda k ribam, pobraten je s pečico ...

In potem se znajdem pred štedilnikom, tuhtajoča, kaj hudiča naj počnem s to recimo da gomoljno zelenjavico. Spečem? Skuham? Pojem v solati? A mi je sploh všeč okus?

Še dobro, da obstaja Tastespotting, ki me vedno znova spasi - kot tokrat s čudovito koromačevo paštico. Namesto klobase sem poturila not tofu, oliv ni bilo, tiste posebne vrste sira in parmezana tudi ne, je bila pa zato odlična paradižnikova omaka iz DM in bioskuta.

In vedno znova se opomnim, da mi je koromač v bistvu všeč.

Nedeljsko roštiljano

Roštilj je mega. Po mojem je še bolj univerzalen kot čistilo za steklo (My big fat Greek wedding pa take fore), ker lahko na njem ščaraš predjed, glavno jed in tudi sladice. Eno tako, kot je recimo tale.