Zadnji obisk Bleda (ki je bil sicer že na repu prejšnjega leta) je bil precej klišejski: ekskurzija s prijatelji tujci, pavšalni sprehod okoli jezera, divljenje nad oh in ah veličastnim gradom in ljubkim otočkom s cerkvico, hipersocializem in neprijazna postrežba v the kavarni s kremšnitami (do katerih niti nismo prišli, ampak o tem se bom razpisala v knjigi pritožb) ...
In potem nekaj nerutinskega: kosilo v mehiški restavraciji. Kjer sem jedla nekaj povsem nemehiškega in bila navdušena. Pa ne zato, pač pa zaradi ene odločilne sestavine: dimljenega sira.
Ne vem sicer, zakaj se tega nisem spomnila že sama, ampak dimljen sir namesto običajnega v zelenjavni rižoti se mi je zdela revolucionarna ideja. Tako spektakularna, da sem jo seveda morala kopirati sama.
No, jaz sem sicer namesto riža uporabila kvinojo in not namesto gore zelenjave (ker je hladilnik pač še vedno precej osiromašen) natresla tofu, šitake, koruzo in pelate iz konzerve, ampak dimljen sir je pa bil!
In bilo je tako dobro, da sem že skoraj zbrisala spomin na osorne blejske kelnarce ...
