Yo(ta), sobota!

Počasi se mi dozdeva, da so sobote moj najljubši dan v tednu. Ne da bi sploh iskala favorita, ampak res so ... čudovite. In to celo pozimi - ali pa pač prav zato. Ker zima je čas jot.

Klobasa za nekatere, vino za vse

Vsakotedenska viža, na katero zaigram z največjim veseljem, gre nekako takole: poležavanje, lenobno zajtrkovanje v zenplacuTM, pavšalno pospravljanje, skok na tržnico, klepet s kmeti, kofetkanje s prijatelji ... in kuhanje.

Bizarno ali pač ne, jote so mi totalno kul. Sploh po moje: namesto krompirja not zmečem bučo, dodam kakšno lečo ali kvinojo, zrave sčaram polento, v vsakem primeru pa kraljuje zelje. Pa fižol. Pa lovor. Pa ...

... ena sama sreča. :) Matr sem simpl. Tako kot recept za joto.

Zloženo in pospravljeno

Pijem kavo, poslušam AceRadio 90s Alternative na iTunes, berem zapise svojih prijateljev, spremljam ropotanje pralnega in pomivalnega stroja (in upam, da ne vrže ven varovalke), sledim urniku nadvse prijetnih družinko-prijateljskih obveznosti.

In kuham.

Tokrat, sezoni primerno, bučno-zeljnato zloženko. Na Kulinarični Sloveniji sem našla neke podobne recepte s krompirjem, a ker pač krompirja nikdar nimam, imam pa vedno precej buč, sem pač brez omahovanj ti dve sestavini zamenjala.

Pa še kakšno vmes.

Tako je nastala takale zloženka:

- Skuhala sem posebej zelje, česen (oh ja ... vdajam se počasi ... ), čebulo, lovorjev list, kumin.

- Skuhala sem v drugi posodi na rezine zrezano bučo in ingver.

- V pomaščen pekač sem zložila najprej bučo, posolila in popoprala (ker sem to pozabila storiti s kropom), nato gor zložila zelje ter zopet popoprala in posolila.

- Zžvrkljala sem mleko, jajce in muškatni orešek, zlila po bučno-zeljnati mešanici in povrh izdatno (ker je pač vikend) potresla z ovčjo feto. Butnila sem v pečico na 180 stopinj za 20 minut et voila!

Zadeva sicer pri prelaganju na krožnik nekoliko razpade in iz zloženke nastane nametanka, ampak s pospravljanjem ni nobenih težav!

Vzhodo od yama

Yambicije se nadaljujejo. Od nekod sem spraskala še eno repo in našla tale fletn recept za juho, ki v teh čudaško mrzlih aprilskih dneh še vedno sede ful. Sestavine sicer zahtevajo sladki krompir, ampak ha!, brbončice se da zlahka nategniti tudi z yamom.

In ker sem pri svojem tauhanju za hrano naletela še na zelje v precej ubogem stanju (J., prisežem, da sem vse zarjavele liste takojci kompostirala!) in zelo zdolgočaseno navadno in rumeno korenje, sem pač nadaljevala v bolj orientalskem stilu: kurkumin riž in pojma-nimam-kaj-za-eno omako s prej naštetimi sestavinami. Pa veliko vzhodnjaških začimbic.

Ena ta hitra

Včasih se mi mudi. Ampak glej ga zlomka, tudi v takih primerih me ne zapusti vnema po kuhariji, in takrat še kako prav pride taktika porabljanja ostankov. Tako sem pred dnevi v ponev zmetala skuhano lečo, ki se mi že nekaj dni vleče po hladilniku (lečnih polpetov imam za nekaj časa dovolj), nasekljan por, mariniran tofu (ad hoc miks tahinija, sojine omake, kardamoma in kokosovega mleka) in kislo zelje.