Roštilj brez čevapov

Tisto, kar sem lani še najbolj pogrešala v Vancouvru, se je tokrat pojavilo že takoj ob mojem povratku v predrago mi domovino. In to v veliki meri.

Roštilj.

Roštilj, roštilj, roštilj!

T-bone, pljučna, biftek, šparglji in polenta. Ah!

Na en takle pošten žar - čeprav se kar bolje sliši, ko rečemo roštilj, a ne?! - sem čakala (pre)dolgo. A glede na pokonzumirano se je hudimano splačalo.

Olimpijada špargljeve juhe

Za predjed smo si omislili špargljevo juho, ker je za moje pojme ta hip ni boljše zelenjave. Pol zelenih štrcljev je bilo bio pridelave iz Slovenije, pol pa kupi enega - dobiš dva iz avstrijske Bille.

Pri meni pač ne gre brez polente. Trik? Skuhaš, zliješ na leseno desko, počakaš, da se ohladi in nekoliko utrdi, potem pa:

a) razkockaš in vržeš na žar

b) posuješ z vsem živim (paradižnik, bazilika, parmezan ... ), razkockaš in vržeš na žar

c) razrežeš na trakove in ješ kot polentine štangice

d) odlomiš abstraktno obliko

e) kar koli drugega

Zraven paše rose. Zelo.

Da ne bi kdo slučajno prehitro preizkusil pite ...

In nato poglavje save the best for last: apple custard pie iz moje omiljene kuharice Moosewood. Razmerje med vloženim trudom in okusnostjo je v tem primeru obratnosorazmerna, čas priprave in konzumacije pa ne: tako hitro, kot sem jo spravila skupaj, je nato tudi izginila.

Kdo sploh še potrebuje čevape?

Nedelja kot vsaka

Rada imam nedelje. To so dnevi za obisk staršev in družinska kosila in naši pogovori konec tedna se vrtijo nekako takole:

Jaz: "Živjo! Kaj bo v nedeljo za kosilo?"

Roditelji: "Ne vem, kar boš skuhala!"

Ahhh. Stavek, ki bi si ga želela slišati vsak dan.

In kot moja vsakodnevna kuha tudi tale ni v liniji z rutino. Prejšnji vikend je mama ustvarila govejo juho, kar se je po mojem zadnjič zgodilo še kasneje kot njeno zgrešeno obdobje trajne.

Tokrat smo si dali duška s korenčkovo-krompirjevo juho, tuninimi steaki, rižem s pinjolami in brusnicami ter regratom s parmezanom (tisti z ignoranco do holesterola so ga zabiberili še s popečenim pršutom in trdo kuhanim jajcem). In za piko na i vrhunsko belo vino, darilo iz Avstrije.

V tolažbo: za sladico ni bilo nič spektakularnega. Ampak kdo ve, kaj se bo dogajalo naslednji vikend ...

Šparovno

Dejstvo, da me danes "moj" prodajalec na oddelku sadja in zelenjave v Sparu ni prepoznal, je skorajda zastrašujoče. Za Spar, seveda; ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tam kupovala kaj sočnega in svežega, ker je bila tržnica vedno nujna nakupovalna postaja. Ker pač (vsaj v našem) Sparu že dolgo ne prodajajo kar koli sočnega in svežega.

Ampak v sili hudič blitvo iz Spara muhe je, in tako sem pač kompromitirala na celi črti. Jebiga. Staknila sem tale recept, in ker sem imela tako ali tako preveč čičerike (čeprav, po besedah legendarnega islandskega kapitana, I haven't heard that before!), je bil zasilni izhod kar dobra opcija.

Are we there yet?

Looking outa the window today when the ground was slowly, yet persistently getting snowed under, I was - alas, to no avail - wondering: is it Spring yet?

... *sigh* ...

I guess I won't be having fresh minestrone any time soon ...