Yo(ta), sobota!

Počasi se mi dozdeva, da so sobote moj najljubši dan v tednu. Ne da bi sploh iskala favorita, ampak res so ... čudovite. In to celo pozimi - ali pa pač prav zato. Ker zima je čas jot.

Klobasa za nekatere, vino za vse

Vsakotedenska viža, na katero zaigram z največjim veseljem, gre nekako takole: poležavanje, lenobno zajtrkovanje v zenplacuTM, pavšalno pospravljanje, skok na tržnico, klepet s kmeti, kofetkanje s prijatelji ... in kuhanje.

Bizarno ali pač ne, jote so mi totalno kul. Sploh po moje: namesto krompirja not zmečem bučo, dodam kakšno lečo ali kvinojo, zrave sčaram polento, v vsakem primeru pa kraljuje zelje. Pa fižol. Pa lovor. Pa ...

... ena sama sreča. :) Matr sem simpl. Tako kot recept za joto.

Zloženo in pospravljeno

Pijem kavo, poslušam AceRadio 90s Alternative na iTunes, berem zapise svojih prijateljev, spremljam ropotanje pralnega in pomivalnega stroja (in upam, da ne vrže ven varovalke), sledim urniku nadvse prijetnih družinko-prijateljskih obveznosti.

In kuham.

Tokrat, sezoni primerno, bučno-zeljnato zloženko. Na Kulinarični Sloveniji sem našla neke podobne recepte s krompirjem, a ker pač krompirja nikdar nimam, imam pa vedno precej buč, sem pač brez omahovanj ti dve sestavini zamenjala.

Pa še kakšno vmes.

Tako je nastala takale zloženka:

- Skuhala sem posebej zelje, česen (oh ja ... vdajam se počasi ... ), čebulo, lovorjev list, kumin.

- Skuhala sem v drugi posodi na rezine zrezano bučo in ingver.

- V pomaščen pekač sem zložila najprej bučo, posolila in popoprala (ker sem to pozabila storiti s kropom), nato gor zložila zelje ter zopet popoprala in posolila.

- Zžvrkljala sem mleko, jajce in muškatni orešek, zlila po bučno-zeljnati mešanici in povrh izdatno (ker je pač vikend) potresla z ovčjo feto. Butnila sem v pečico na 180 stopinj za 20 minut et voila!

Zadeva sicer pri prelaganju na krožnik nekoliko razpade in iz zloženke nastane nametanka, ampak s pospravljanjem ni nobenih težav!

Čudno prečudno

Zadnjič sem na minitržnici pred Interšparom na Viču - če še kdo ne ve, tam se nekaj kmetov nagnete vsako soboto - pograbila tole:

Kmetica mi je povedala, da se menda dobro poda k mesu. Jaz ga sicer nisem imela, sem jo pa vseeno olupila (in pobrala vmes par trnjev) in popekla.

In nisem povsem prepričana, kaj je bolj čudno: ta (sicer zelo okusna) trnava buča ali surova (tudi izjemna) rdeča pesa kot priloga ... ?

The annual feast.

Hja. Obožujem frej sobote. In našo standardno predbožično basanje večerjanje. 

Tokrat se mi je totalno zaluštalo receptov iz knjige Jamieja Oliverja. Še posebej zato, ker je bilo v receptih veliko sezonskih sestavin: buč takih in onakih ...

... sladkega krompirja in zelene ...

... korenja, redkvic, rozin (ok, te so v hladilniku v sezoni celo leto) ...

... jabolk. Poleg tega sem lahko potrgala še tiste zadnje listke mete in peteršilja z balkona (no, zdaj kar s hodnika) ...

... končno sem lahko porabila še rižev papir ...

... in nastalo je nekaj čudovitih solat ...

... rižot in spomladanskih zavitkov.

Jap, super je bilo!

S kokosom.

Pa sem nazaj. V mrzli, megleni, domači Ljubljani. V zimi, ki se podpisuje kot koledarska jesen. Na relaciji stanovanje - bus - služba - popoldanske prostočasne aktivnosti - dom.

In sobotna tržnica.

Kjer prodajajo buče.

Iz teh buč se da ustvariti čudovito bučno juho. Ta mi je od nedavnega obiska Tajvana še bolj pri srcu, saj sem kar nekaj novih poznanstev razsvetlila, da obstaja ena tako čudovita stvar, kot je bučno olje. Zato sem si ga seveda velikodušno zlila na krožnik v spomin na njihovo navdušenost.

Rada pa jo imam tudi še zaradi ene druge azijske komponente: bučno juho vedno pripravim s kokosovim mlekom. Neverjetno, kako lahko ena taka malenkost prinese tako veliko izboljšavo.

In še ena neverjetna zadeva - pa ne vem, a to zato, ker smo se o njej zadnjič pogovarjale na dolgi kavi (ojej, a smo že tako stare, da se pogovori vrtijo o bučah?) ali ker je zadeva revolucionarna: bučo kar celo potisnemo v pečico in jo šele potem obdelamo (izdolbeno in olupimo). Preverjeno deluje!

Spomin na prihajajoče čase

Še malo, še malo ... pa bom lahko prečrtala določene obremenilne trditve v samopredstavitvi ...

Do takrat pa ena iz dislocirane kuhinje: pumpkin cheesecake oz. bučni čizkejk (link do recepta se je vmes že nekam izgubil).

Najzmogljivost mojega mobilca

Debitiral je sicer točno na novega leta dan (in navdušil tudi tiste, ki jim moji okusi sicer niso blizu, tako da je bil skok v novo leto kar zmagovit!), ampak spomin na vrtljive gumbe in tople rokavice še živi.

Zimska mavrica

Ker zunaj ni ravno zimska pravljica, ne vem, zakaj na mizi ne bi bila zimska mavrica.

Zadnje čase mi blazno dogaja dvoje: zimske solate in zimske juhe.

Yeah, watermark it is!

Moja pravila zimske solate so enaka kot za druge jedi: lokalno, sezonsko, ekološko. Če se le da, seveda. In v primeru tele odlične solate se še kako da. Zribam korenje, repo in rdečo peso (jep, oba troje se lahko pomlaska tudi surove!), včasih - kot v ilustrativnem primeru - dodam bob ali čičeriko, zalijem pa z olivcem, balzamcem, morda zenfom s celimi semeni, žafranom, poprom, kardamomom, ingverjem ... you name it. Možnosti je nešteto, meja je samo dobra volja in domišljija.

In potem so tu juhice. O sestavinah sem že razpredala (večinoma so vedno iste v tem času), lahko pa pohvalim še kruh. Turinek na ekotržnici ga tako ali tako zmaga s svojo ponudbo hlebcev, hudič je le v tem, da če se ne zmigam dovolj zgodaj, mi bolj zagrizeni sobotni kupci že vsega pokradejo. Zadnjič se je po čudežu zgodilo, da so imeli še ravno eno štruco tik pred zaprtjem štacune, tako da sem odromala domov s kruhom iz tritikale. Bil je standardno odličen in kot nalašč za k tejle mavrični čorbici ...

Back to basics

Večmesečno blogovsko stradanje ima samo en vzrok ... fizična odsotnost izza kuhinjskega pulta. In izjemno povečana prisotnost za jedilno mizo (oz. pred uličnimi štanti na plastičnih stolčkih) ...
Ampak pustimo to. Zdaj smo nazaj in gremo naprej.

Za začetek ena taka obično zimska: bučna juha s trakci kozjega sira. OK, priznam, ingverja je bilo za ščepec preveč (celo zame), ampak na splošno gledano mi je šlo po tako obilni kuharski abstinenci kar super.

Glavna jed ni bila ravno za miss kosila, sem se pa zato toliko bolj izprsila pri sladici: španska natilla a la Hofer - in a la jst: ker se hudič ni hotel zgostiti, sem pač pridala malo agar agarja. Na koncu je izpadlo, kot da gre za tapiokin puding (očitno so se zrnca zgolj napihnila in ne raztopila), ampak okus je bil pa odličen. That's what he said.

Same same but different

Še ena na večno temo jedi iz buč, tokrat oplemenitena s kokosovim mlekom in pistacijami. V dneh, ko je -3 že toplo, nič ne sede bolje ...

Maximalno kul

Iz malega raste veliko. In iz gužve očitno nastane dobro kosilo. Brzeča po centru sem si vzela tistih +5 minut in zavila v Maxi, kjer imajo kar všečno ponudbo svežih testenin pa bio ponudbe pa sirov pa ... . Tokrat sem vzela na piko torteline s skuto in špinačo, ker absolutno nisem imela dovolj časa, da bi sama skuhala kaj bogatejšega. Sem pa vseeno iztisnila iz sebe še dodatnih +5 minut in zraven pridala (yeah, you guessed it) bučo hokaido. Popečeno na kokosovem maslu in začinjeno s šetrajem in ... PPP (=produktivno preživeto popoldne) se lahko začne.

Cozy

Je pač tako, da vstajam, ko je v tem letnem času zunaj še tema. Radiator greje, radio igra, nase navlečem pulover s kapuco, ko se zvalim iz postelje in stlačim na stol, da preberem jutranjo pošto, novice, pomembne nepomembnosti ... in prileže se nekaj toplega. Nekaj v stilu tegale, le da sem namesto pekanov povrh vrgla pinjole. In zadiši po božiču, čeprav je že mimo ...

... stay with me, baby, it's cold outside ...

Buče pa take

Jeseni in pozimi je štala. Če si pač pristaš jedenja lokalnega in sezonskega mojega kova, potem obtičiš s kupom buč: muškatnih, hokaido, špagetnih, nimampojmakakosejimreče in še kakšnih. In če kuhaš za enega (naj bo to namig vsem, da se povabijo na kosilo), je štala še večja, ker jih kar noče zmanjkati: naredim preveč testa za bučne njoke, iz katerih naredim naslednji dan polpete, dan zatem bi spet jedla bučno rižoto, potem je čas za bučno juho, pa znova me popade lakota po bučnem kariju ...
Bodi dovolj, ker so to samo neke buče.