Poskrbela sem, da lahko nadaljujemo z opazkami tipa "jao, a spet si nekaj eksotičnega pripravila". Tako je: po
obisku pri Darji (podpiram njen super projekt
Zelemenjava!) sem se domov vrnila z nabasano vrečko rastlinice
šiso. Ši-kaj? Huh, ko mi je Darja postregla napitek, sem vedela, da bo tole nujno treba poskusiti.
In sem. Na netu sem za to rastlinico/zelišče japonskega izvora našla cel kup receptov za pripravo, na koncu sem se odločila za nek presek vseh. Šiso sem namočila čez noč (vmes pozabila na kislino, zato sem jo dodala kasneje), liste ožela in se čudila nad intenzivno rdečo barvo, ki so jo spustili, nato pa z malo jabolčnega kisa (ker limon ni bilo pri roki) in sladkorja zvarek pristavila na ogenj. Kuhala sem, da se je sladkor raztopil, ga ohladila, ruknila not meto in ...
... kot kakšna japonska cesarica uživala v tej nežno kisli in strahovito osvežilni pijači. Tole kar kliče po kakšnem pajdašenju z ginom ali vodko!
