Piškotki za Tonyja

Daleč od tega, da se ne bi dobro jedlo. Ali kuhalo. Ampak ekstremne razmere zahtevajo ekstremne prijeme: v mojem najetem stanovanju v začasnem izseljenstvu v Vancouvru pač niti slučajno ni vse tako kot doma. Predvsem, kar se tiče kuhinje in kuhinjskih pripomočkov. In budžeta, s katerim bi lahko kupovala razne eksotične sestavine.

Ampak. Tony mi je naredil uslugo. Zato si je seveda prislužil tele krhke, suh(can)e, čokoladno-mandljeve piškote. Dragi moji, tu so moji prvi letošnji biscotti.

Kot pravijo v izvirnem receptu, potrebujemo moko, sladkor, pecilni, jajca, mandlje, čokolado in vanilijo.

Zadeve zmešamo, zgnetemo in razvaljamo ...

... in po cca pol urice peke na 185 stopinjah dobimo dve kepi, ki ju zrežemo na piškotke.

Spečemo v soboto zjutraj, oddelamo svoje, gremo na žur in v nedeljo zjutraj ponudimo. Skupaj s kavo in jazz muziko.

Sod(b)a

Sinoči je padla sodba, kakšen teden ali tri prej pa soda ...

Vsake toliko časa jutranjo rutino sojinega mleka s kosmiči zamenjam s čim bogatejšim. Recimo s takimle kruhom s semeni, oreški in sodo bikarbono.

Bojda spada tole živilo na jedilnik za povečanje inteligence (če gre verjeti knjigi Prava hrana za bistro glavo), ampak glede na to, da nisem uporabila rozin, namesto pinjenca pa sem not zlila (ipak) sojino mleko, po mojem ni bojazni za nek radikalen zasuk.

Bi pa večkrat vihtela žlico, polno take fine domače ribezove marmelade ...

Pita/pica time!

Četrtkovi večeri so pri nas ponavadi namenjeni druženju. Odkar imam novo kuhinjo, pa smo običajno - sicer odlično - ponudbo za piknt začeli nadgrajevati s stvaritvami iz pečice.

Tokrat je bila na vrsti pita, ki je že dolgo počivala na mojem (računalniškem) namizju, pa seveda ni bilo razmer za njeno realizacijo. Gre za (moje pojme) subtilno kombinacijo limone, mandljev in pistacij, ki se odlično prilega kakšnim tekočim substancam, po katerih družbica ob srečanjih rada psega.

Ker nisem imela primernejšega pekača, je pita nehote postala bolj pica ...

In niti smetane niti grškega jogurta nisem imela za kompanijo, ampak mislim, da mi je bilo odpuščeno.

Televizijsko popoldne

Fotografirano z mojo skromno nokio N79 ...

Obožujem božič. Ne zaradi verskih ali obdarovalnih vzgibov, ampak preprosto zato, ker je to skorajda edini čas v letu, ko obstajamo samo kuhinja, pečica in jaz. Gledanje skozi ne-več-made-in-Pančevo steklo magične toplotne kocke je hudo boljša zabava kot televizija.

In tako sem danes celo popoldne televizirala in gnjavila oreške, da so se na koncu le blagovoljili skupčkati v sladko-slane gmote ... Za tak žur bi z veseljem plačevala naročnino kakšnemu javnemu zavodu.

Takisto fotografirano z mojo skromno nokio N79 ...