Čudno prečudno

Zadnjič sem na minitržnici pred Interšparom na Viču - če še kdo ne ve, tam se nekaj kmetov nagnete vsako soboto - pograbila tole:

Kmetica mi je povedala, da se menda dobro poda k mesu. Jaz ga sicer nisem imela, sem jo pa vseeno olupila (in pobrala vmes par trnjev) in popekla.

In nisem povsem prepričana, kaj je bolj čudno: ta (sicer zelo okusna) trnava buča ali surova (tudi izjemna) rdeča pesa kot priloga ... ?

Definitely not quick, but absolutely a quiche

Že sto let sem špegala na tale recept, ker je quiche (kiš?) pač na lestvici mojih najbolj priljubljenih jedi nekje zelo pri vrhu. Ampak nikoli ni bilo časa in sestavin in motivacije ... in potem, po skoraj dnevu pečenja in hlajenja, pa zadeva kar še ni in ni bila končana, mi je bilo jasno, čemu odlašanje. Ker dela je ful. In končni učinek, sicer slasten, da je kaj, mine v trenutku.

Zgodba se je potemtakem odvila takole. Zaradi nekega drugega recepta mi je ostalo par sladkih krompirjev (ki niso yami, mimogrede!); doma se je valjalo cel kup napol porabljenih sirov a la feta, mocarela, nek bio sir (zmeraj pozabim, za kakšno vrsto gre, ampak je odličen); kumine imam itak za izvoz; končno sem si kupila keramične otežilne kroglice; mislila sem, da imam kot ponavadi obilo rdeče čebule (ker obične ponavadi sploh ne kupujem, saj mi je rdeča toliko boljša); moji novi pekači so itak fenomenalni; in zdaj imam končno zmrzovalnik. Tako da ...

Eggless sweet potato quiche with spinach & red beet with sesame side salad

... mi je končno uspelo: kiš s sladkim krompirjem in karamelizirano čebulo po moje (eskeprimentiranje serijsko). 

Za testo:

280 g črne moke

140 g zmrznjenega in naribanega masla

1,5 žličke praženih semen kumina

1/2 žličke soli (*ups, tole sem pozabila)

8-9 žlic ledeno mrzle vode

Za filungo:

240 g rdeče čebule (*khm, moja je bila kar navadna)

140 g sladkega krompirja (*jaz sem ga imela po moje več)

feta

4 žlice moke

pecilni prašek

1.5 žlice koruzne moke

400 ml sojinega mleka (da vsaj malo omilim dozo holesterola)

150 ml kefirja (jep, kefir!)

mocarela

kakršen koli sir, nariban (lahko zmečemo not še kislo smetano in sladko, ki je jaz nisem)

3 žlice sladkorja

1 žlička origana

maslo

olivno olje

Postopek (kar traja, tako da lahko vmes pogledate kakšen Youtube video):

Zmešamo oz. nadrobimo moko, kumin, maslo in sol, da spominjajo na velikanske drobtine. Dodamo vodo, da se vse skupaj zlepi v eno kepo, zavijemo v folijo in ohladimo za 10 minut.

Razvaljamo testo na cca 5 mm in preložimo v namaščen valovit pekač za pite. Našpikamo nekajkrat z vilicami. Zopet ohladimo za 20 minut.

Preden postavimo v pečico, naložimo na testo pekipapir, nanj pa uteži: ali moje fabulous kroglice, riž, fižol ... in na slepo pečemo na 180 stopinjah 20-25 minut. Odstranimo uteži in pečemo še pet minut, nato testo ohladimo.

Čebulo, potreseno s cukrom, krameliziramo na vročem maslu in olju na zmernem ognju. Pajca se kakšnih 20 minut, vmes pridno mešamo. Dodamo origano in odstavimo.

Sladki krompir umijemo, olupimo in narežemo na kocke. Stresemo v posodo, dodamo dve žlici vode in denemo v mikrovalovko za tri minute na najvišjo moč. Speremo pod mrzlo vodo in ocedimo.

V veliki posodi segrejemo olje, dodamo moki in pecilni. Pražimo, da zadiši in postane nekoliko rjavo-roza. Vzamemo metlico, dodajamo mleko in seveda stalno mešamo. Zdaj pa pride holesterolni del: dodamo pol fete, mocarelo, kislo smetano, sladko smetano, vse sire tega sveta, itd. Mešamo kakšnih pet minut, da dobimo gladek bešamel. Če dodajamo sladko smetano, jo po tem dodamo še nekaj in vse skupaj ohladimo. Zmečemo not čebulo, krompir in preostalo fet ter mešanico vlijemo na ohlajeno testo.

V pečico postavimo pekač z vodo, da se naš kiš ne izsuši. Spečemo ga pri 180 stopinjah 45 minut, nato ga pustimo v uganjeni pečici še dve uri. Prekrijemo s folijo in postavimo v hladilnik za 7-8 ur - in šele nato si lahko privoščimo kakšen kos! Oziroma vsaj dva, ker je izdelek nadvse izvrsten.

Zimska mavrica

Ker zunaj ni ravno zimska pravljica, ne vem, zakaj na mizi ne bi bila zimska mavrica.

Zadnje čase mi blazno dogaja dvoje: zimske solate in zimske juhe.

Yeah, watermark it is!

Moja pravila zimske solate so enaka kot za druge jedi: lokalno, sezonsko, ekološko. Če se le da, seveda. In v primeru tele odlične solate se še kako da. Zribam korenje, repo in rdečo peso (jep, oba troje se lahko pomlaska tudi surove!), včasih - kot v ilustrativnem primeru - dodam bob ali čičeriko, zalijem pa z olivcem, balzamcem, morda zenfom s celimi semeni, žafranom, poprom, kardamomom, ingverjem ... you name it. Možnosti je nešteto, meja je samo dobra volja in domišljija.

In potem so tu juhice. O sestavinah sem že razpredala (večinoma so vedno iste v tem času), lahko pa pohvalim še kruh. Turinek na ekotržnici ga tako ali tako zmaga s svojo ponudbo hlebcev, hudič je le v tem, da če se ne zmigam dovolj zgodaj, mi bolj zagrizeni sobotni kupci že vsega pokradejo. Zadnjič se je po čudežu zgodilo, da so imeli še ravno eno štruco tik pred zaprtjem štacune, tako da sem odromala domov s kruhom iz tritikale. Bil je standardno odličen in kot nalašč za k tejle mavrični čorbici ...

Vikend

Kakšen vikend. Za prste obliznit, še tiste na tacah.
Začelo se je tradicionalno v soboto na ljubljanski tržnici, kjer smo tako ali tako sami domači ("Ne, danes pa nimam topinarburja, je pod snegom ... "), potem pa smo bili sami domači še doma. Z rahlo okrnjeno starševsko zasedbo, a zato z nič manj obloženo mizo: hit je bila solata iz rdeče pese (sans kumare), ko sem v stilu mojih ljubih Severnoameričanov sčarala nekaj iz sveže, ne vložene pese. Check.
In potem večerni kulinarični razvrat na Bledu. Oh. My. God. In ja, videno na spodnji sliki je delo tudi mojih rok. (Seveda ne pri aranžiranju, ker tega talenta brezpogojno nimam.)
Nedelja skorajda ni mogla prekositi omenjenega, ampak glej ga zlomka, to nam je nekako uspelo: ad hoc ombolo v testu s sivko in suhimi slivami in sladki rombi ...
Dragi dedek Mraz, če želje veljajo za nazaj, mi prosim prinesi še takih vikendov.