Breskve.

Breskve. 

To je to.

Aja, pa rose. In dobra družba.

O pudingih

Pudingi so baje delikatna zadeva. Marsikdo mi zatrjuje, da jih absolutno ne mara (halo, kam je šla nostalgija za Vindija pudingi??), ampak kaj ko jih sama tako rada pripravim: ker so enostavni, raznoliki in drobceni. Ponavadi izberem tiste z biooddelka, ker se mi zdi vredno naložbe. Konec koncev je bistvena sestavina pudinga samo škrob, za kar ne rabimo neke posebne kemije in barvil. Pa še vanilijevi imajo ponavadi pikice prave burbonske vanilije not. Kar je zelo kul.

In zdijo se mi odlična rešitev, ko se ti (spet) na obisk napovedo starši. Oz. jih povabiš sam na pivo, pa ugotoviš, da nimaš piva.

Fotru se je sicer močno tožilo po pivu, je pa zato mati porcijo zmazala še malo zanj.

Dilanje po goriško

"O, Iva! Kej bo dobreha? Kej in kdej prpeljemo?"
Obožujem svoje dilerje.

Najbolj sveža droga ta hip so breskve, marelice in nektarine. Češnje so se izpele, jagode že mnogo prej.

Zadnjič se je bilo treba ohladiti, zato sem breskve postregla v zmrznjeni obliki. Te dni, ko je zima zgrešila poloblo, pa kurblanje pečice niti ni bilo tako bogokletno.

Najboljše stvari so hitre in enostavne, in v primeru tehle galettic “našega“ Sweet Cornerja se je to še kako izkazalo za resnično. Resda so na koncu večinoma bolj izpadle kot pice z breskovim nadevom, ampak tiste tri - za goste - ki so uspele, so bile pa res kot s slike.

Hura za sveži timijan!

Pikpiknik

Dan državnosti smo, tako kot to tradicionalno za svoj največji manifest patriotizma počno Američani na 4. julija, zabeležili s piknikom. Dogovorjeno je bilo, da vsak prispeva nekaj užitnega, seveda pa smo se vsi držali tudi nenapisanega pravila: prinesimo čim več, za vsak slučaj, da ne bomo lačni.

Seveda nismo bili.

Še danes ne.

Moj prispevek je bil temu primerno zajeten. Obdelala sem predvsem sladice in priloge.

Za začetek sem se lotila tehle korejskih palačink od gospodične Kitchen Wench, ampak jasna stvar mi niso povsem uspele. Toliko o doslednem sledenju receptu. Naslednjič ravnam po svoje, oz. kot me včasih opsujejo moji prijatelji, eksperimentiram. No, tudi tokrat deloma sem; če sem že pri masi nekje zgrešila, sem vsaj zadela pravilno velikost (žepna izdaja).

Na polno sem si dala duška z eksperimentiranjem pri solati iz kumaric, ki sem jo - tako kot marsikaj odličnega - našla pri Heidi na 101 Cookbooks. Zmaga je bila dvojna, tudi zato, ker mi kumarice načeloma sploh niso dobre (in potem jih zmedeno sprejemam, ko mi jih moj dragi ekokmet zastonj tlači v škrnicelj, "boste probali, kako so dobre, pa boste naslednjič povedali, a so ble res"). Solata je bila fantastična. Pa ne vem ali zaradi kumaric ali zaradi kokosa in arašidov.

In potem smo pri poglavju la dolce vita. Vtepla sem si v glavo, da bom pod vsakim pogojem končno malo bolj uporabila svoj dragi zamrzovalnik, zato mi je globoko v srce segla tale ideja o zamrznjenih čokoladno-arašidnih bananah od Back to Her Roots. Zadeva je sila enostavna in požanje salve navdušenja (že med ustvarjanjem) - če seveda imaš palčke za delanje lučk. Jaz jih seveda nisem imela, zato sem se podala na lov za njimi. Neuspešno. Pretaknila sem to in ono trgovino v centru Ljubljane in naletela kvečjemu na zehave prodajalke, ki bi morale uživati nekje na hrvaški rivieri, če bi bilo zadoščeno njihovi pravici, ne pa se ubadati z mojimi tegobami s sladolednimi lučkami. Res trivialno. 

A na srečo obstaja univerzalna vzdihovalnica po imenu twitter, kjer so se mi na moje javkanje prijazno odzvali kar v Ljubljanskih mlekarnah. In mi še v istem dnevu zrihtali celo pahljačo palčk. Respect.

In ker kujemo železo, dokler je vroče, oziroma polnimo frizer, dokler gre, sem zalaufala še mikser. Not sem butnila izvrstne sezonske sestavine za breskvin kvazisladoled po receptu Family Kitchna, in s tem povečala število sladic na ... štiri. Mimogrede, ena od njih je bil tiramisu.

Tako se, za moje pojme, ustrezno proslavi rojstni dan vseh nas. Z odlično hrano (seveda ne samo mojo, da ne bo pomote), izbrano družbo, brezkončnim tokom pogovorov, svečkami na ograji in zaobljubami za čim prejšnjo ponovitev. Takrat brez nepovabljenih gostov - komarjev.

Nedeljsko roštiljano

Roštilj je mega. Po mojem je še bolj univerzalen kot čistilo za steklo (My big fat Greek wedding pa take fore), ker lahko na njem ščaraš predjed, glavno jed in tudi sladice. Eno tako, kot je recimo tale.