Roštilj brez čevapov

Tisto, kar sem lani še najbolj pogrešala v Vancouvru, se je tokrat pojavilo že takoj ob mojem povratku v predrago mi domovino. In to v veliki meri.

Roštilj.

Roštilj, roštilj, roštilj!

T-bone, pljučna, biftek, šparglji in polenta. Ah!

Na en takle pošten žar - čeprav se kar bolje sliši, ko rečemo roštilj, a ne?! - sem čakala (pre)dolgo. A glede na pokonzumirano se je hudimano splačalo.

Olimpijada špargljeve juhe

Za predjed smo si omislili špargljevo juho, ker je za moje pojme ta hip ni boljše zelenjave. Pol zelenih štrcljev je bilo bio pridelave iz Slovenije, pol pa kupi enega - dobiš dva iz avstrijske Bille.

Pri meni pač ne gre brez polente. Trik? Skuhaš, zliješ na leseno desko, počakaš, da se ohladi in nekoliko utrdi, potem pa:

a) razkockaš in vržeš na žar

b) posuješ z vsem živim (paradižnik, bazilika, parmezan ... ), razkockaš in vržeš na žar

c) razrežeš na trakove in ješ kot polentine štangice

d) odlomiš abstraktno obliko

e) kar koli drugega

Zraven paše rose. Zelo.

Da ne bi kdo slučajno prehitro preizkusil pite ...

In nato poglavje save the best for last: apple custard pie iz moje omiljene kuharice Moosewood. Razmerje med vloženim trudom in okusnostjo je v tem primeru obratnosorazmerna, čas priprave in konzumacije pa ne: tako hitro, kot sem jo spravila skupaj, je nato tudi izginila.

Kdo sploh še potrebuje čevape?

Yo(ta), sobota!

Počasi se mi dozdeva, da so sobote moj najljubši dan v tednu. Ne da bi sploh iskala favorita, ampak res so ... čudovite. In to celo pozimi - ali pa pač prav zato. Ker zima je čas jot.

Klobasa za nekatere, vino za vse

Vsakotedenska viža, na katero zaigram z največjim veseljem, gre nekako takole: poležavanje, lenobno zajtrkovanje v zenplacuTM, pavšalno pospravljanje, skok na tržnico, klepet s kmeti, kofetkanje s prijatelji ... in kuhanje.

Bizarno ali pač ne, jote so mi totalno kul. Sploh po moje: namesto krompirja not zmečem bučo, dodam kakšno lečo ali kvinojo, zrave sčaram polento, v vsakem primeru pa kraljuje zelje. Pa fižol. Pa lovor. Pa ...

... ena sama sreča. :) Matr sem simpl. Tako kot recept za joto.

Pole(n)tna pica

To, da imam rada pite, že vemo. Poletje, tudi. Polento, takisto. In kaj se zgodi, če združimo vse troje? Nastane polentna poletna pita ali pica. Nek miks, pač. Itak.

Polenta je super osnova namesto kvašenega testa, ker se ravno prav strdi, ko jo pravilno sproduciram. Nato sem gor naflikala prej popečene melancane, bučke in paprike, mlad kozji sir, narezan paradižnik ter sveže potrgano baziliko in butnila vse skupaj v še prej segreto pečico od roštiljanja melancan & bučk.

Tale pekač sicer ni mišljen za eno osebo, ampak vam povem, da se da prekršiti to pravilo - pol za kosilo, pol za večerjo. Pa kdo je poleti še hujšal?

Sob(i)otno

(Katoliški) verniki gredo ob nedeljah k maši. Jaz grem ob sobotah na tržnico. Biotržnico.

Ta moja ekoblaznost traja že dovolj časa, da so si me ekokmetje zapomnili. Kramljati z njimi o tem starodavnem žitu in oni arhaični sorti jabolk je prvovrstni užitek, zastonj univerza pridelave izpred domačega praga, ki med nas meščane redkeje zaide. Morda me zato tako navduši in prevzame, ker je pred mano nekaj, kar lahko opišem zgolj na videz, ne pa pot do njega. Če pa so kmetje slučajno kdaj na mute, govori namesto njih njihov pridelek: paradižniki, paprike, rumene bučke, zelene bučke, melancane, čebula, por, ringlo, kruh, marelice, fige, rdečestebelna blitva in solata, če naštejem samo tiste, ki so danes najglasneje klicali moje ime.

Sledi kofetkanje. Oziroma gašenje žeje in notranjega izgorevanja. Danes sem bila še posebej učinkovita, ker sem že ob desetih sedela v senčki, cuzajoč ledeni čaj z ledom in beroč Sobotno prilogo, poleg pa dva polna žaklja sadno-zelenjavnega plena. Neprekosljiva idila.

In potem kosilo. Kot sem se pridušala že neštetokrat, omejen manevrski prostor preprečuje večje kulinarične posege, zato je bila danes na meniju solata s figami in kozjim sirom ...

... in polenta z mojo verzijo peperonate.

Jebiga. Ni razkošje. Je pa dovolj, da sem srečna. Za to pa so rituali, kajne?